Jedro

Aktivno sodelovanje, ki ga kršitelju nalaga določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, ne pomeni le dolžnosti predlagati materialno relevantne dokaze, temveč mora kršitelj storiti vse, da organu sam predloži dokaz, ki ga lahko pridobi - šele če kršitelj verjetno izkaže, da določenega razbremenilnega dokaza ne more sam pridobiti, bo zadostovalo, da poda popoln predlog, naj tak dokaz priskrbi in izvede organ.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ljubljana Moste je storilcu N.Đ. zaradi prekrška po b) točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) izdal izpodbijani plačilni nalog, s katerim mu je naložil plačilo globe v znesku 250 EUR in mu izrekel tri kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Ljubljani je zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno in mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve tretje alineje 29. člena Ustave ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavi in zadevo vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo storilčev dokazni predlog in s tem kršilo določbo tretje alineje 29. člena Ustave. Storilec je namreč v zahtevi za sodno varstvo navedel, da ni storilec prekrška, da kritičnega dne ni vozil vozila, s katerim je bil storjen prekršek, ter da je ta dan vozilo imel na razpolago R.B., za katerega je navedel tudi osebne podatke. V dokaz svoje trditve je storilec torej ponudil zaslišanje R.B. S tem je za dokaz svoje nedolžnosti ponudil zaslišanje priče, ki naj bi tega dne vozil njegovo osebno vozilo. Gre za razbremenilni dokaz, ki je pravno relevanten, saj bi ta oseba lahko potrdila, da storilec v kritičnem času ni vozil avtomobila, s katerim je bil storjen prekršek. Stališče sodišča, da bi moral storilec poleg predloga za zaslišanje omenjene priče predložiti še kak drug dokaz, ni pravilno. Sodišče je tako z neizvedbo razbremenilnega dokaza kršilo zgoraj omenjeno določbo Ustave.

5. Po določbi prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Gre za tako imenovano obrnjeno dokazno breme, ki storilcu prekrška nalaga aktivno sodelovanje, če hoče pri svoji obrambi uspeti. Ustavno sodišče je v odločbi Up-3663/07 z dne 10.9.2009, na katero se sklicuje vrhovni državni tožilec, ponovilo kriterije za izpolnjevanje dokaznega standarda, s katerimi se je v zvezi z razlago 233. člena ZVCP-1 ukvarjalo tudi že Vrhovno sodišče (na primer) v sodbi IV Ips 53/2007 z dne 5.6.2008, v kateri je obrazložilo, da gre v postopku o prekršku kršitelju tudi pravica, da mu je ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave). Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar pa mora ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno in procesnopravno relevanten in če sta njegov obstoj ter pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Dokazni predlog mora biti podan določno, pri čemer mora kršitelj navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede, in utemeljiti, katero dejstvo s tem dokazuje. Enako stališče o izpolnjevanju zahtevanih dokaznih standardov je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbah IV Ips 45/2008 z dne 5.6.2008 in IV Ips 90/2008 z dne 28.10.2008. V slednji je Vrhovno sodišče tudi navedlo, da kršitelj nima le dolžnosti predlagati materialno relevantne dokaze, temveč mora storiti vse, kar lahko, da organu sam predloži dokaz, ki ga lahko pridobi in ki ga je organ nato dolžan presoditi in oceniti. Šele če kršitelj verjetno izkaže, da določenega razbremenilnega dokaza ne more sam pridobiti in ga predložiti organu, bo zadostovalo, da poda popoln predlog, naj tak dokaz priskrbi in izvede organ.

6. V obravnavanem primeru je storilec po prejemu uvodoma navedenega plačilnega naloga vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navedel, da kritičnega dne ni vozil vozila z registrsko številko, ki je sicer njegova last. Nadalje je še navedel, da je imel 9. in 10.7.2008 njegovo vozilo na razpolago R.B., podal je tudi njegove osebne podatke in naslov bivanja, ter dodal, da je slednji v navedenem času službeno bival v Sloveniji. Po oceni Vrhovnega sodišča takšnih storilčevih navedb ni mogoče šteti za dokazni predlog za zaslišanje R.B. Dokazni predlog mora biti namreč nedvoumen, jasen, opredeljen in substanciran. Gola trditev, da je imel v dneh od 9. do 10.7.2008 njegovo vozilo na razpolago R.B., pa nikakor ni mogoče šteti kot jasen in nedvoumen dokazni predlog, temveč le kot obliko izpovedbe storilca. Gre le za golo trditev, da je B. imel avto na razpolago, ne da bi za to predložil kakršnokoli dokazilo (na primer listinski dokument o dovoljenosti uporabe, pisno izjavo B. ipd.). Poleg tega pa je tudi dejstvo, ki ga navaja storilec, da je imel B., ki je prišel iz Makedonije na obisk v Slovenijo v času med 9. in 10.7.2008, njegovo vozilo na razpolago, ne izključuje N.Đ. kot storilca prekrška. Razpolagati pomeni namreč imeti možnost uporabe. Torej tudi če bi B. to dejstvo potrdil, navedeno ne bi pomenilo, da je obravnavani avtomobil v kritičnem času vozil on oziroma da storilec prekrška ni bil z izpodbijano pravnomočno odločbo ugotovljeni kršitelj. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče meni, da situacije v obravnavani zadevi ni mogoče enačiti s situacijo v zgoraj citirani odločbi Ustavnega sodišča, saj je v tisti zadevi storilec (izrecno) podal predlog za izvedbo razbremenilnega dokaza in navedel, o čem naj bi predlagana priča izpovedala (tak storilčev predlog je mogoče šteti za popoln). Okrajno sodišče je zato v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da storilec s podajo zgoraj navedenih trditev ni predlagal izvedbe nobenega dokaza oziroma ni zadostil dokaznemu standardu.

7. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve tretje alineje 29. člena Ustave, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.