Jedro

Slovenija ni vstopila v pravni položaj nekdanje Jugoslavije glede vseh razmerij z Republiko Italijo, ampak le tistih iz Sporazuma med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Italijansko republiko o definitivnem urejanju vseh medsebojnih obveznosti ekonomske in finančne narave, ki izvirajo iz mirovne pogodbe in sukcesivnih sporazumov, konkretno iz njegovega 1. člena.

Revizija zahtevek, ki ga je revidentka vložila v upravnem postopku, in pomanjkljivo ureditev v ZVojI dejansko utemeljuje z drugimi določbami Pariške mirovne pogodbe, konkretno s 7. točko priloge XIV in točko B 74. člena, ne pa z 8. točko, ki je bila konkretizirana v 1. členu z aktom o nasledstvu notificiranega Sporazuma. Ker s temi revizijskimi navedbami ni bil vzpostavljen dvom v skladnost ZVojI s Sporazumom, niti ta očitno ne izhaja iz določb v tej zadevi uporabljenih predpisov, je neutemeljen revizijski ugovor, da bi moral zakonodajalec v ZVojI urediti vprašanje pridobitve pravice do vojne pokojnine že za obdobje od uveljavitve Pariške mirovne pogodbe dalje.

Odgovor na postavljeno pravno vprašanje (ali je ZVojI v skladu z Ustavo in Sporazumom v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republike Italijo, ker ne ureja pravnega položaja civilnih invalidov vojne, ki so se poškodovali pred 15. 9. 1947 kot italijanski državljani, za čas od 15. 9. 1947) je v okvirih obravnavane revizije torej pritrdilen. Zato Vrhovno sodišče ni prekinilo revizijskega odločanja in ni začelo postopka za oceno ustavnosti ZVojI (156. člen Ustave), ampak je po ugotovitvi, da ostale revizijske navedbe niso bistvene za odločitev, revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Upravne enote Postojna, št. 140-10/2018-4 z dne 22. 3. 2018 (v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 1400-17/2018-2 z dne 25. 5. 2018). Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil tožničino vlogo za priznanje statusa civilnega invalida vojne, priznanja vojne invalidnine in ustrezne valorizacije za čas od 15. 9. 1947 do 31. 8. 1978. 2. V obrazložitvi pravnomočne sodbe je Upravno sodišče pritrdilo toženki, da v Zakonu o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI) ni podlage za ugoditev tožničinemu zahtevku, ob čemer ni sporno, da tožnica na podlagi omenjenega zakona že uživa vse pravice civilnega invalida vojne. Zavrnilo je tožbeno stališče, da bi morala Republika Slovenija v ZVojI urediti tudi možnosti pridobitve navedenega statusa in nanj vezane invalidnine za čas od 15. 9. 1947, ko je stopila v veljavo Pariška mirovna pogodba.1 Taka obveznost iz 1. člena Sporazuma med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ) in Italijansko republiko o definitivnem urejanju medsebojnih obveznosti ekonomske in finančne narave, ki izvirajo iz mirovne pogodbe in sukcesivnih sporazumov (Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 2/56, v nadaljevanju Sporazum2), ki ga je Republika Slovenija notificirala z Aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo (Ur. l. RS, št. 40/92, v nadaljevanju Akt o notifikaciji nasledstva), namreč ne izhaja. V tej določbi Sporazuma ni določen rok, v katerem bi morala nekdanja Jugoslavija urediti položaj prejemnikov zapadlih in nezapadlih civilnih in vojaških pokojnin, predvidenih v 8. točki priloge XIV Pariške mirovne pogodbe.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 167/2019 z dne 5. 2. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je ZVojI v skladu z Ustavo in Sporazumom o definitivnem urejanju vseh medsebojnih obveznosti ekonomske in finančne narave, ki izvirajo iz Pariške mirovne pogodbe in sukcesivnih sporazumov z dne 18. 12. 1954 v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republike Italijo, ker ne ureja pravnega položaja civilnih invalidov vojne, ki so se poškodovali pred 15. 9. 1947 kot italijanski državljani, za čas od 15. 9. 1947. 4. Tožnica (v nadaljevanju revidentka) je na podlagi navedenega sklepa vložila revizijo, v kateri uveljavlja razlog napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je postala invalidka pred 15. 9. 1947, vse do 31. 8. 1978 pa je njen položaj civilnega invalida vojne ostal nerešen, kar pomeni poseg v njeno pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave). Meni, da v ZVojI obstaja protiustavna pravna praznina, saj ima Republika Slovenija na podlagi Akta o notifikaciji nasledstva mednarodno obveznost, da uredi izplačevanje invalidnine osebam, ki so utrpeli poškodbo zaradi vojnih dogodkov kot italijanski državljani na ozemlju, ki je po drugi svetovni vojni na podlagi Pariške mirovne pogodbe pripadlo nekdanji Jugoslaviji. Ta bi morala v svojih notranjih predpisih omogočiti prejemanje invalidnin od 15. 9. 1947 dalje, vendar je prvi tak zakon sprejela šele leta 1978 z možnostjo prejemanja invalidnin za naprej. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pred Ustavnim sodiščem začne postopek presoje ustavnosti ZVojI, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da ugodi tožbi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov sodnega postopka.

5. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da Republika Slovenija kot pravna naslednica nekdanje SFRJ z Aktom o notifikaciji nasledstva ni prevzela nobenih pravnih obveznosti z naslova poravnave oziroma plačila odškodnine skupini civilnih invalidov vojne iz Sporazuma. Poleg tega omenjeni sporazum, s katerim sta se nekdanja Jugoslavija in Italija dogovorili o načinu izpolnjevanja obveznosti iz 8. točke priloge XIV Pariške mirovne pogodbe, ni neposredno izvršljiva, saj sta bila sprejem in kodifikacija ustreznega zakonskega varstva prepuščena državi pogodbenici. S Sporazumom se je Jugoslavija zavezala le, da bo osebam iz 8. točke priloge XIV Pariške mirovne pogodbe s sprejetjem potrebne zakonodaje zagotovila ustrezno zakonsko varstvo.

**K I. točki izreka**

6. Revizija ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Pri odločanju je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi njegove zmotne ali nepopolne ugotovitve (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

**Dejansko stanje zadeve**

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila revidentka 23. 4. 1944, ko sta z materjo bežali iz vasi ... zaradi spopada nemške vojske z Vojkovo brigado, z drobcem granate ranjena v desno stopalo. Poškodovana je bila na ozemlju, ki je tedaj pripadalo Italiji, revidentka pa je bila italijanska državljanka. Italijanski organi o njeni vlogi za priznanje statusa invalida niso odločili do uveljavitve Pariške mirovne pogodbe 15. 9. 1947, na podlagi katere je postala jugoslovanska državljanka, ozemlje, kjer je bila poškodovana, pa je pripadlo tedanji Jugoslaviji. Revidentki je bil nato z odločbo Skupščine občine Postojna z dne 21. 12. 1978 na podlagi v tem letu sprejetega republiškega Zakona o civilnih invalidih vojne priznan status civilnega invalida vojne VI. skupine s 60 % stopnjo invalidnosti od 1. 9. 1978 dalje in od tega dne priznana civilna invalidnina. V času vložitve tožbe je tožnica uživala vse pravice, ki izhajajo iz veljavnega ZVojI.

**Pravno stanje zadeve**

9. V zadevi je sporno, ali zaradi Akta o notifikaciji nasledstva obstoji pravna dolžnost Republike Slovenije, da v svoji zakonodaji (ZVojI) omogoči osebam, kot je revidentka, uveljavitev statusa civilnega invalida vojne in iz tega izhajajočih pravic (invalidnine) tudi za čas od uveljavitve Pariške mirovne pogodbe do dne, ko je oseba pridobila omenjeni status in rento na podlagi zakona, sprejetega v nekdanji Jugoslaviji.

10. Obstoj navedene obveznosti na podlagi mednarodne pogodbe je pomemben z vidika zahteve iz 8. člena Ustave, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Podobno je tudi v drugem odstavku 153. člena Ustave zapisano, da morajo biti zakoni v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral Državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. Zakonodajalec je v skladu z navedenima ustavnima določbama dolžan uskladiti pravni red v Republiki Sloveniji z mednarodnimi pogodbami, ki Slovenijo zavezujejo.3 Pri tem je notifikacija nasledstva eden od načinov privolitve države, da jo mednarodna pogodba zavezuje (3. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, 80.-83. člen Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ-1), IV. del Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb).

11. V obravnavanem primeru je Republika Slovenija z Aktom o notifikaciji nasledstva ugotovila svoje pravno nasledstvo v zvezi z naštetimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je nekdanja Jugoslavija sklenila z Republiko Italijo, med njimi glede v 11. točki navedenega Sporazuma. Z Aktom o notifikaciji nasledstva pa ni potrjeno pravno nasledstvo v zvezi s Pariško mirovno pogodbo.

**Revizijske navedbe**

12. Bistvo revizijskih navedb o neizpolnjeni dolžnosti nekdanje Jugoslavije, ki s svojo zakonodajo ni omogočila prejemanja invalidnin od 15. 9. 1947 dalje, ampak šele od uveljavitve področnih (republiških) zakonov,4 je, da naj bi pravilo prehoda obveznosti države glede izplačevanja pokojnin5 s prenosom suverenosti in prenosom državljanstva izhajalo že iz pravil običajnega mednarodnega prava. Ta narekujejo, da upravičenja do pokojnin preidejo na državo naslednico, če je subjekt postal državljan te države naslednice in ni izvršil opcijske pravice ter ostal državljan svoje nekdanje države. Revidentka meni, da to izhaja tudi iz določil Pariške mirovne pogodbe, in pojasnjuje, da je, upoštevaje besedilo 7. točke priloge XIV, v 8. točki te priloge določena izjema od splošnega pravila prenosa obveznosti izplačevanja pokojnin. Izjema se nanaša na osebe, ki so delovale v državni upravi Italije oziroma so pridobile upravičenje do pokojnine preko dela za Republiko Italijo ali lokalne oblasti. Navaja še, da je Sporazum s 1. členom navedeno izjemo odpravil in potrdil obstoj splošnega pravila o obveznosti izplačevanja pokojnin, in sicer za čas od začetka veljavnosti Pariške mirovne pogodbe, kot je določeno v 8. točki priloge XIV.

**O civilnih in vojaških pokojninah v Pariški mirovni pogodbi in v Sporazumu**

13. Pariška mirovna pogodba je v 8. točki priloge XIV določila, da je Italija še naprej odgovorna za plačevanje civilnih ali vojaških pokojnin, ki jih od začetka veljavnosti te pogodbe v službi italijanske države ali italijanskih občinskih ali drugih krajevnih oblasti pridobijo osebe, ki na podlagi te pogodbe sprejmejo državljanstvo države naslednice, vštevši tudi pravice do pokojnine, ki še niso izplačljive. Država naslednica in Italija se dogovorita o načinu izpolnjevanja te obveznosti.6

14. Iz te določbe izhaja, da je bila Italija tudi po uveljavitvi Pariške mirovne pogodbe (15. 9. 1947) še naprej odgovorna za izplačilo določenih pokojnin osebam, čeprav so te na podlagi omenjene pogodbe sprejele državljanstvo države naslednice.7 Razvidno je še, da se država naslednica in Italija posebej dogovorita o načinu, kako bo Italija izpolnila svojo obveznosti do te skupine oseb, sicer državljanov druge države. To pomeni, da je bila določitev načina izpolnitve obveznosti predmet posebnega dvostranskega sporazuma med državama.

15. Nekdanja Jugoslavija, ena od pogodbenic Pariške mirovne pogodbe, se je o načinu izpolnjevanja omenjene obveznosti dogovorila z Italijo v okviru 1. člena Sporazuma,8 ki tudi nosi naslov "Civilne in vojne pokojnine par. 8 priloge XIV mirovne pogodbe". Iz prvega odstavka navedenega člena Sporazuma izhaja, da pristojne jugoslovanske organizacije s 15. septembrom 1947 v okviru določb jugoslovanske zakonodaje prevzemajo "službo civilnih in vojnih pokojnin" za osebe iz 8. točke priloge XIV Pariške mirovne pogodbe. Pojasnjeno je, da je obveznost izplačevanja pokojnin osebam, ki so po uresničitvi pravice do opcije prenesle svoje prebivališče na ozemlje države pogodbenice, katere državljanstvo so izbrale, na strani te države pogodbenice (drugi odstavek), in določeno, da v zvezi s tem nobena od držav pogodbenic ne more imeti medsebojnih zahtevkov, niti zahtevkov, ki bi izvirali iz uporabe tega člena (tretji odstavek). Glede na to in upoštevaje izplačilo, ki ga je italijanska vlada izvršila na podlagi 2. člena Sporazuma z dne 23. 12. 1950, se šteje njena obveznost iz 8. točke priloge XIV Pariške mirovne pogodbe dokončno urejena (četrti odstavek).

16. Glede na navedeno je treba pritrditi reviziji, da je bil način izpolnitve obveznosti Italije iz 8. točke priloge XIV Pariške mirovne pogodbe v Sporazumu dogovorjen tako, da ta obveznost s 15. 9. 1947 preide na Jugoslavijo, za kar je Italija zagotovila tudi sredstva. Kar revizija spregleda, je, da je datum 15. 9. 1947 iz 1. člena Sporazuma upošteven le za pokojnine iz 8. točke priloge XIV. Zanje pa revidentka v 35. točki revizije izrecno navaja, da se omenjena točka priloge nanaša na upravičenja do pokojnine, ki so jih osebe pridobile z delom za Republiko Italijo ali za njene lokalne oblasti oziroma z delom v italijanski državni upravi. Čim je tako – da gre za pokojnine, do katerih je oseba upravičena zaradi dela pri nekaterih organih in ne na drugem temelju, npr. zaradi dobljenih poškodb v vojnih dogodkih –, pa se 1. člen Sporazuma ne more nanašati na vojne pokojnine, do katerih bi bile civilne osebe upravičene zaradi okoliščin, kot so revidentkine. Tako je treba ob revizijski razlagi, da se 8. točka priloge XIV Pariške mirovne pogodbe nanaša le na plačevanje nekaterih vrst pokojnin (povezanih z delom oseb pri italijanskih oblastnih organih), zavrniti tudi sklepanje, da je zaradi Akta o notifikaciji nasledstva na Republiko Slovenijo prešla odgovornost zaradi neizvršenih obveznosti nekdanje Jugoslavije glede sprejetja pravnih podlag, na podlagi katerih bi civilni invalidi vojne lahko uveljavili zahtevke za ugotovitev statusa in izplačilo invalidnin za čas od 15. 9. 1947 do datuma, ko jim je bil na podlagi predpisov, sprejetih v nekdanji skupni državi, ta status priznan, invalidnine pa izplačevane.

17. Revidentka poudarja, da naj bi že na podlagi pravil običajnega mednarodnega prava s prenosom suverenosti in prenosom državljanstva na državo naslednico prešle nanjo tudi obveznosti izplačevanja pokojnine. Ob predpostavki, da gre za pravilo mednarodnega običajnega prava, je očitno, da ga Republika Slovenija spoštuje, saj revidentki na podlagi v prejšnji državi (nekdanji Jugoslaviji) ugotovljenega statusa civilnega invalida vojne in pod pogoji v ZVojI zagotavlja nadaljnje prejemanje invalidnine. Ni pa mogoče z navedenim pravilom neposredno utemeljevati obveznosti Republike Slovenije, ki zaradi morebitnih opustitev dolžnih aktivnosti nekdanje Jugoslavije lahko odgovarja le, kolikor se je k njihovemu spoštovanju zavezala z notifikacijo nasledstva nekdanje Jugoslavije v zvezi s Sporazumom. Samo na te obveznosti se nanaša tudi dopuščeno pravno vprašanje, ne pa na morebitne obveznosti Republike Slovenije na podlagi Pariške mirovne pogodbe ali drugih mednarodnopravnih formalnih virov (npr. običajnega prava), pri čemer revidentka izrecno potrjuje, da Republika Slovenija ni notificirala svojega nasledstva nekdanje Jugoslavije po Pariški mirovni pogodbi. To dodatno potrjuje, da Slovenija ni vstopila v pravni položaj nekdanje Jugoslavije glede vseh razmerij z Republiko Italijo, ampak le tistih iz Sporazuma, konkretno iz njegovega 1. člena.

18. S tem v zvezi pa so neutemeljene navedbe, s katerimi želi revizija doseči razlago, da je bilo v 8. točki priloge XIV Pariške mirovne pogodbe, na katero se nanaša 1. člen Sporazuma, vsebovano tudi splošno pravilo o prehodu obveznosti na nekdanjo Jugoslavijo glede plačevanja vseh pokojnin, ne le pokojnin osebam, ki so delovale v državni ali lokalni upravi. Revidentka namreč pojasnjuje, da je na to splošno pravilo mogoče sklepati v kontekstu 7. točke priloge XIV,9 v skladu s katero ni bilo v diskreciji držav, ali bodo sklenile medsebojni dogovor in ali bodo prenesle obveznosti na javne ali zasebne organizacije v državi, na katero je bila prenesena suverenost. Glede na to meni, da je v 8. točki izrecno postavljena izjema od splošnega pravila, da se obveznost plačevanja socialnih prispevkov in pokojnin prenesejo na državo, na katero se je prenesla suverenost, obenem pa ta točka vsebuje in potrjuje pravilo, da na drugo državo, ki je pridobila suverenost nad cediranim ozemljem, preidejo obveznosti Italije glede plačevanja preostalih pokojnin.

19. Vrhovno sodišče navedbe, ki povezujejo vsebino 8. točke v razmerju do ureditve v 7. točki priloge XIV in opredeljevanje 8. točke kot izjeme, razume kot zatrjevanje, da je dogovor v 8. točki glede nadaljnje odgovornosti Italije za plačevanje določenih pokojnin izjema od ureditve v 7. točki. Navedeno pa ne omogoča sklepanja, da je bil v okviru 8. točke dosežen sporazum o splošnem prehodu obveznosti na državo naslednico glede vseh vrst pokojnin. Drži le to, kar zatrjuje revizija, da izjema potrjuje pravilo, vendar o tem pravilu v tej točki ni bilo dogovora.

**Sklepno**

20. Po navedenem se izkaže, da revizija zahtevek, ki ga je revidentka vložila v upravnem postopku, in pomanjkljivo ureditev v ZVojI dejansko utemeljuje z drugimi določbami Pariške mirovne pogodbe, konkretno s 7. točko priloge XIV in točko B 74. člena,10 ne pa z 8. točko, ki je bila konkretizirana v 1. členu z aktom o nasledstvu notificiranega Sporazuma. Ker s temi revizijskimi navedbami ni bil vzpostavljen dvom v skladnost ZVojI s Sporazumom, niti ta očitno ne izhaja iz določb v tej zadevi uporabljenih predpisov, je neutemeljen revizijski ugovor, da bi moral zakonodajalec v ZVojI urediti vprašanje pridobitve pravice do vojne pokojnine že za obdobje od uveljavitve Pariške mirovne pogodbe dalje. Odgovor na postavljeno pravno vprašanje je v okvirih obravnavane revizije torej pritrdilen, zaradi česar Vrhovno sodišče ni prekinilo revizijskega odločanja in ni začelo postopka za oceno ustavnosti ZVojI (156. člen Ustave), ampak je po ugotovitvi, da ostale revizijske navedbe niso bistvene za odločitev, revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka**

21. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**Glasovanje**

22. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 Mirovna pogodba z Italijo, podpisana v Parizu 10. 2. 1947. 2 Navedeni sporazum je bil sprejet 18. 12. 1954. 3 Prim. odločbi Ustavnega sodišča U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994, U-I-249/96 z dne 12. 3. 1998 in druge. 4 V letu 1968 je bil sprejet Zakon o varstvu nekaterih kategorij žrtev fašističnega nasilja, civilnih žrtev vojne, žrtev vojnega materiala in njihovih družinskih članov (Ur. l. SRS, št. 37/68), spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakon o varstvu nekaterih kategorij žrtev fašističnega nasilja, civilnih žrtev vojne, žrtev vojnega materiala in njihovih družinskih članov (Ur. l. SRS, št. 51/71). Sledil je Zakon o civilnih invalidih vojne (Ur. l. SRS, 8/78), na podlagi katerega je bil revidentki priznan status civilnega invalida vojne. 5 Revidentka ob sklicevanju na Zakonski dekret št. 1491 z dne 12. 7. 1923 in Zakonski dekret št. 1383 z dne 28. 8. 1924 pojasnjuje, da je veljavna zakonodaja Republike Italije pravico invalida do odmene zaradi poškodbe, ki jo je kot civilist dobil v vojni vihri ali zaradi zapuščenega vojaškega materiala, obravnavala kot pravico do vojne pokojnine _(pensioni di guerra)_. 6 Pariška mirovna pogodba, integralno prevodno besedilo, Ministrstvo za zunanje zadeve RS, 15. septembra 1997, str. 104. 7 V skladu s prvim odstavkom 19. člena Pariške mirovne pogodbe so postali italijanski državljani, ki so imeli do 10. junija 1940 stalno prebivališče na ozemlju, ki ga je Italija s to pogodbo prenesla na drugo državo, in njihovi otroci, rojeni po tem datumu, z izjemami, ki so navedene v naslednjem odstavku, državljani države, v katero je bilo ozemlje preneseno /.../. Na podlagi drugega odstavka istega člena je morala vlada države pogodbenice, na katero je bilo preneseno ozemlje, v treh mesecih od začetka veljavnosti te pogodbe z ustrezno zakonodajo osebam iz prvega odstavka, starejšim od 18 let, katerih običajni jezik je bil italijanščina, omogočiti pravico, da v enoletnem roku od začetka veljavnosti pogodbe optirajo za italijansko državljanstvo. Ibid., str. 12. 8 Navedeni člen se v srbohrvaškem jeziku glasi: _Nadležne jugoslovenske organizacije preuzeće na sebe, počev od 15. septembra 1947 godine, a u okviru odredaba jugoslovenskog zakonodajstva, službu civilnih i vojnih penzija prema licima iz par. 8 Priloga XIV uz Ugovor o miru, uključujući prava na penzije koja još nisu dospela. Služba civilnih i vojnih penzija, uključujući prava na penzije koja još nisu dospela, prema licima koja su, pošto su koristila svoje pravo opcije, prenela mesto svoga boravljenja na teritoriju Strane ugovornice za čije državljanstvo su optirala, pašće, u okviru odredaba njenog zakonodavstva na teret te Strane ugovornice. Nikakva obaveza plaćanja između Strana ugovornica ili njihovih ustanova neće moći da proistekne iz primene ovog člana ili iz plaćanja civilnih ili vojnih penzija koja je jedna od Strana ugovornica izvršila pre stupanja na snagu ovog Sporazuma licima koja su optirala za državljanstvo druge Strane ugovornice. Prema tome, obaveze Italije na plaćanje civilnih i vojnih penzija predviđena u par. 8 Priloga XIV uz Ugovor o miru (par. 2 Priloga B uz Sporazum od 23. decembra 1950. godine), uzimajući u obzir isplatu koju je Italijanska vlada izvršila shodno članu 2 Sporazuma od 23. decembra 1950, smatra se kao definitivno regulisana._ 9 Ta določa, da država naslednica in Italija uredita s posebnimi dogovori pogoje, pod katerimi se na ustrezne organizacije države naslednice prenesejo obveznosti, ki jih imajo italijanske javne ali zasebne organizacije socialnega zavarovanja do prebivalcev svobodnega ozemlja, kakor tudi sorazmeren delež rezerv, ki so jih zbrale omenjene organizacije (prvi odstavek). Država naslednica in Italija uredita z ustreznimi dogovori tudi obveznosti javnih ali zasebnih organizacij za socialno zavarovanje, katerih glavni sedež je na odstopljenem ozemlju, do imetnikov polic ali plačnikov prispevkov, ki bivajo v Italiji (drugi odstavek). Pariška mirovna pogodba, integralno prevodno besedilo, Ministrstvo za zunanje zadeve RS, 15. septembra 1997, str. 103 in 104. 10 Ta člen je uvrščen v VI. del Pariške mirovne pogodbe z naslovom: Zahtevki, ki izhajajo iz vojne, 1. poglavje – reparacije. V točki B omenjenega člena je določeno, da Italija plača Jugoslaviji reparacije v tam navedenem znesku.