Jedro

Na podlagi 3. odstavka 88. člena ZDR je obveznost delodajalca le ponudba ustrezne zaposlitve za nedoločen čas. Če takega dela nima, delavcu ni dolžan zagotavljati drugega dela.

V 3. odstavku 88. člena ZDR je določena obveznost delodajalca, da mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Dolžnost delodajalca se presoja glede zmožnosti posameznega delodajalca, glede na vrsto in trajanje izobraževanja ter s tem povezanih stroškov.

Odpovedni razlog je nastal šele z datumom izdaje sklepa direktorja, s katerim je bilo ukinjeno delovno mesto administratorja. Šele takrat je namreč prenehala potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, saj je bilo šele s tem sklepom konkretizirano, katero delovno mesto se bo dejansko ukinilo. Iz smernic vodstva skupine izhaja le, da je potrebno zmanjšati delovno silo, iz česar ni jasno, na katerem področju delovanja tožene stranke se bo število delavcev zmanjšalo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 12. 7. 2007 in na poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, med temi tudi do pravico do plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2007 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 6., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in 1. odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana s tem, ko je tožena stranka na podlagi sklepa sodišča, da dostavi listino, iz katere je razvidno, kdaj je direktor tožene stranke dobil nalog za ukinitev delovnega mesta, predložila povzetek poteka dogodkov, namesto konkretnega naloga. Podana naj bi bila kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče druge stopnje ne izreče o kršitvah določil ZPP, zatrjevanih v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Glede zmotne uporabe materialnega prava revizija navaja, da je kršena določba 3. odstavka 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati za drugo delo. Tožena stranka je razpolagala še z drugimi delovnimi mesti in je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici razpisovala potrebe po delu in zaposlovala nove ljudi. Razpisane potrebe po zaposlitvah so bile nekatere za določen, druge pa za nedoločen čas, delovna mesta pa so spadala v III., IV. ali V. tarifni razred. Glede na to, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu administratorka, ki spada v IV. tarifni razred ter še predhodno po prvi pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu za V. tarifni razred, je tožnica izpolnjevala najmanj pogoje za zaposlitev na drugem delovnem mestu, ki spada pod IV. in V. tarifni razred. Z možnostjo dokvalifikacije in prekvalifikacije, pa bi bila sposobna opravljati tudi dela v višjih tarifnih razredih, vendar tožena stranka te zakonsko predpisane možnosti pri tožnici ni uporabila. Tožena stranka tožnici ni ponudila dela pod spremenjenimi pogoji, kar predstavljajo drugo delo, drugi tarifni razred, delovno razmerje za določen čas in podobno. V delovni zakonodaji velja načelo, da je potrebno izbrati rešitev, ki je ugodnejša za delavca. Za tožnico bi bila ugodnejša rešitev ponudba dela pod spremenjenimi pogoji, tudi manj ugodnimi (npr. III. tarifni razred), samo da bi ohranila zaposlitev. Kršen je bil 2. odstavek 172. člena ZDR, ki določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje, če se je s tem možno izogniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodba nima razlogov o tem, kdaj in kako je bilo preizkušeno, ali je mogoče tožnico dokvalificirati ali prekvalificirati, zaradi česar se ne da preizkusiti. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo glede vprašanja, kdaj je pričel teči objektivni rok iz 5. odstavka 88. člena ZDR.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala, da se revizija v delu, ki izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ne dopusti, v preostalem pa naj se zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnica ni podrobneje opredelila kršitve 6. in 15. točke (pravilno 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila 15. točka dodana šele z novelo, ki je pričela veljati 1. 10. 2008), zaradi česar revizijsko sodišče z vidika teh revizijskih navedb sodbe ni moglo preizkusiti.

8. Sodišče ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb, tako glede bistvenih kršitev določb postopka kot glede pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja ter pravilne uporabe materialnega prava. Izpodbijano sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, svojo odločitev pa je sodišče tudi jasno in razumljivo obrazložilo. Zato očitek bistvene kršitve določb postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ni utemeljen.

9. Sodišče je preverilo očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je kot relevantni datum, od katerega teče objektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, štelo datum sprejema sklepa direktorja tožene stranke z dne 2. 7. 2007 (ki ga je tožena stranka tudi predložila), s katerim je bilo ukinjeno delovno mesto administratorja v tehnično servisni službi (delovno mesto tožnice) in ne datum prejema smernic skupine PSA, ki je narekovala zmanjšanje delovne sile znotraj skupine, zaradi česar (ne)predložitev navedenih smernic ne bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. V obrazložitvi je namreč izrecno navedlo, da je datum sprejema sklepa direktorja pomemben zaradi ugotovitve pravočasnosti odpovedi v 30-dnevnem roku od seznanitve z razlogom za odpoved in 6-mesečnem roku od nastanka razloga iz 5. odstavka 88. člena ZDR. V nasprotju s tem je sodišče druge stopnje v tem delu navedlo, da je pričel objektivni rok teči z datumom prejema smernic skupine SPA, subjektivni pa s sprejemom sklepa direktorja tožene stranke z dne 2. 7. 2007. Vprašanje, kateri dogodek predstavlja relevantni datum, pa je prvenstveno vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

10. V skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V tem primeru mora preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji, ali na drugih delih oziroma, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če taka možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine (3. odstavek 88. člena ZDR). V primeru ponudbe druge zaposlitve je delodajalec torej svoje obveznosti v celoti prost le, če z delavcem sklene novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas. V primeru ponudbe in sprejema nove neustrezne zaposlitve, pa ima delavec pravico do sorazmernega dela odpravnine (4. odstavek 90. člena ZDR).

11. Glede na gornjo ureditev je na podlagi 3. odstavka 88. člena ZDR obveznost delodajalca le ponudba ustrezne zaposlitve za nedoločen čas. Če delodajalec takega dela nima, delavcu ni dolžan zagotavljati drugega dela. Lahko sicer delavcu ponudi tudi neustrezno zaposlitev vendar ne kot obveznost, temveč le kot možnost, ki jo delavec lahko sprejme ali ne. Dejstvo, da delodajalec delavcu, ki je bil pri njem zaposlen za nedoločen čas, ne ponudi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na drugem delu za določen čas, ne pomeni kršitve določb 3. odstavka 88. člena ZDR, zaradi katere bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (1).

12. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožena stranka v relevantnem obdobju objavila povpraševanje po skladiščniku viličaristu v II. in III. tarifnem razredu, sprejemniku-oddelkovodji v VI. tarifnem razredu, avtoličarju v IV. tarifnem razredu, prodajalcu vozil v salonu in na terenu v IV. tarifnem razredu, odgovornemu za tehnologijo in kakovost v službi rezervnih delov v V. tarifnem razredu ter vodje kakovosti v VI. tarifnem razredu. Iz tega je razvidno, da bi lahko bila ustrezna zaposlitev, ki jo je imel delodajalec na voljo, zgolj delovno mesto prodajalca vozil v salonu in na terenu v IV. tarifnem razredu, vendar pa je bilo delovno mesto razpisano le za določen in ne za nedoločen čas. Zato tudi v zvezi s tem delovnim mestom ni šlo za ustrezno zaposlitev v smislu 90. člena ZDR.

13. Res je, da je v 3. odstavku 88. člena ZDR določena obveznost delodajalca, da mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Pri opredelitvi te delodajalčeve obveznosti je treba izhajati iz 172. člena ZDR o izobraževanju delavcev. Dolžnost delodajalca se presoja glede zmožnosti posameznega delodajalca, glede na vrsto in trajanje izobraževanja ter s tem povezanih stroškov. Od delodajalca namreč ni mogoče pričakovati, da bo delavcu zagotovil izobraževanje, če bi zaradi tega trpel nesorazmerne stroške, daljši izpad dela zaradi odsotnosti delavca ali če si tega zaradi finančnih težav ne more privoščiti. Glede na dejstvo, da je bila delavki odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi finančnih izgub tožene stranke, ne bi bilo razumno pričakovati od delodajalca, da bo v taki situaciji nesorazmerno investiral v izobraževanje delavcev.

14. V skladu s 5. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi (subjektivni rok) in najkasneje 6 mesecev po nastanku razloga (objektivni rok). Začetek teka rokov (tako objektivnega kot subjektivnega) se presoja glede na okoliščine posameznega primera, praviloma glede na prenehanje potreb po delu na določenem delovnem mestu. V konkretnem primeru je razlog nastal šele z datumom izdaje sklepa direktorja z dne 2. 7. 2007, s katerim je bilo ukinjeno delovno mesto administratorja v tehnično servisni službi. Šele takrat je namreč prenehala potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, saj je bilo šele s tem sklepom konkretizirano, katero delovno mesto se bo dejansko ukinilo. Iz smernic vodstva skupine izhaja le, da je potrebno zmanjšati delovno silo, iz česar pa ni jasno, na katerem področju delovanja tožene stranke se bo število delavcev zmanjšalo. Tožena stranka tudi ob prejemu smernic vodstva skupine še ni mogla vedeti, da bo postalo nepotrebno prav delovno mesto tožeče stranke, saj iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je do tega prišla šele na podlagi racionalizacije delovnega procesa z reorganizacijo, saj je morala tožena stranka najprej ugotoviti, katero delo je mogoče razporediti med ostale delavce. Iz tega sledi, da je razlog nastal šele s sprejemom sklepa direktorja o ukinitvi delovnega mesta tožnice z dne 2. 7. 2007, od tega datuma dalje pa teče tudi objektivni rok iz 5. odstavka 88. člena ZDR. Ta datum v danem primeru sovpada tudi z začetkom teka subjektivnega roka. Zaradi tega revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila odpoved pravočasna.

15. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Glede na določbo 5. odstavka 41. člena ZDDS-1 krije tožena stranka kot delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Op. št. (1): Prim. Sodbo VIII Ips 483/2006 in sodbo VIII Ips 69/2006.