Jedro

Dokazno breme o obstoju tako objektivnega kot subjektivnega pogoja izpodbojnosti nosi tožeča stranka.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.062,70 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi se med pravdnima strankama razveljavili učinki plačil z dne 11. 07. 2008 v višini 3.612,74 EUR, z dne 17. 07. 2008 v višini 18.196,34 EUR in z dne 17. 07. 2008 v višini 9.304,64 EUR, v skupnem znesku 31.113,72 EUR, tožena stranka pa bi bila dolžna ta znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi vrniti v stečajno maso tožeče stranke (prvi odstavek izreka). Odločilo je, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.809,50 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka (drugi odstavek izreka).

2. Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritrditi je sicer treba pritožniku, da so po 2. odstavku 34. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) za redno poslovanje nujna plačila le tekočih dobav, pri čemer so tekoče lahko samo dobave, ki so bile izvršene v obdobju insolventnosti (od aprila ali maja 2008 dalje), v obravnavanem primeru pa so bile dobave izvršene v februarju in marcu 2008. Vendar pa je v danem primeru odločilno, ali so izpolnjeni pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, ki jih določa 271. člen ZFPPIPP, saj so tudi pravna dejanja, ki so navedena v 1. in 2. odstavku 34. člena ZFPPIPP lahko izpodbojna pod pogoji, določenimi v 271. členu ZFPPIPP.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izpodbijana pravna dejanja izpolnjujejo objektivni pogoj izpodbojnosti iz 271. člena ZFPPIPP, ni pa podan subjektivni pogoj izpodbojnosti. Glede obstoja subjektivnega pogoja se je tožeča stranka sklicevala na tri dejstva. Prvič, da je tožeča stranka obveznosti do tožene stranke poravnala z zamudo, drugič, da je imela v letu 2008 blokirane račune in tretjič, da je bila njena insolventnost splošno znano dejstvo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da insolventnost tožeče stranke ni bilo splošno znano dejstvo, saj so bili vsi članki v zvezi z njeno insolventnostjo objavljeni po izvedbi izpodbijanih pravnih dejanj. Enako je sodišče prve stopnje ugotovilo glede blokad računov tožeče stranke, saj je imela le-ta vse transakcijske račune, razen računa odprtega pri N., blokirane šele po izvedbi izpodbijanih pravnih dejanj.

7. Tretje dejstvo, iz katerega naj bi izhajalo, da je tožena stranka za insolventnost tožeče stranke vedela oziroma bi morala vedeti, je dejstvo, da je tožeča stranka izpodbijana plačila izvršila z nekaj več kot dvomesečno zamudo. Slednje bi sicer lahko pomenilo, da bi tožena stranka morala vedeti za insolventnost tožeče stranke, vendar pa je tožena stranka v postopku na prvi stopnji obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti ugovarjala, da tovrstne zamude pri plačilih v poslovanju med pravdnima strankama niso bile neobičajne. Ker tožeča stranka nosi dokazno breme o obstoju tako objektivnega kot subjektivnega pogoja izpodbojnosti, bi morala zatrjevati, da zamude pri izpolnjevanju obveznosti tožeče stranke do tožene stranke niso bile običajne, ter za to predložiti dokaze, česar pa v postopku na prvi stopnji ni storila. Iz izvedenih dokazov pa, kot je to pravilno ocenilo prvostopenjsko sodišče, ne izhaja, da je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da je tožeča stranka insolventna. Navedenega ni mogoče zaključiti niti na podlagi ocene izpovedbe priče D. Dejstva in okoliščine, ki jih je prvostopenjsko sodišče ugotovilo v zvezi s poslovanjem med pravdnima strankama, pa niso takšne, da bi toženi stranki narekovale, da preveri finančno stanje tožeče stranke, saj pri tožeči stranki niso kazale nič zanjo neobičajnega.

8. Pritožbene navedbe, da sta pravdni stranki začeli sodelovati šele februarja 2008, zaradi česar zamuda pri plačevanju obveznosti s strani tožeče stranke ne more biti običajna, saj se običaji pri poslovanju še niso mogli oblikovati, so pritožbena novota, ki jih sodišče ne upošteva. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji tega ni zatrjevala, v pritožbi pa ni izkazala, da to brez svoje krivde ni mogla storiti (337. člen ZPP).

9. Pritožbeni očitek, da bi prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati listinsko dokumentacijo, in sicer elektronska sporočila z dne 06. 06., 20. 06., 11. 07., 16. 07., 17. 07. 2008, ki jih je po zaslišanjih na prvem naroku za glavno obravnavo predložila tožeča stranka, ni utemeljen. Do prekluzije pred prvo glavno obravnavo v skladu z 2. odstavkom 286. člena ZPP sicer res ni prišlo, saj poziv sodišča toženi stranki po 286.a členu ZPP (list. št. 14) ni bil dovolj konkreten in usmerjen. Listinsko dokumentacijo je tako tožena stranka pravočasno predložila na prvem naroku za glavno obravnavo. Kljub temu je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je navedeni dokaz zavrnilo, vendar ne, ker je bil predložen prepozno, ampak ker ni bil substanciran. Vsaka stranka za svoje zahtevke in ugovore nosi trditveno in dokazno breme (razpravno načelo iz 7. in 212. člena ZPP). To pomeni, da mora navesti dejstva, iz katerih izvirajo njeni zahtevki in ugovori ter navesti dokaze, na podlagi katerih je ta dejstva mogoče ugotoviti. Substanciranje dokaznega predloga (določna navedba, za ugotovitev katerega dejstva dokaz služi in v čem je pravna relevantnost tega dejstva), je bilo tako del dokaznega bremena tožeče stranke. Ni namreč naloga sodišča, da namesto stranke išče zanjo morebiti ugodne dokaze o dejstvih, ki so ali pa tudi niso pravno pomembna. Načelno sicer velja dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, vendar ni dolžno izvesti dokazov, če za to obstajajo upravičeni razlogi, med katere spada tudi zavrnitev nesubstanciranih dokaznih predlogov. Pavšalna navedba tožeče stranke, da se dokaz z elektronskimi sporočili predlaga v zvezi s subjektivnim in objektivnim elementom izpodbijanja pravnih dejanj, ne zadosti zahtevi po substanciranju dokaznega predloga. Zato je prvostopenjsko sodišče njegovo izvedbo utemeljeno zavrnilo.

10. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti ni dokazala, se ob povedanem izkaže kot pravilna. Z razlogi prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se jim pridružuje.

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

12. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena.

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so bili odmerjeni v skladu z veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi in sicer po tarifni številki 3210 865,60 EUR za odgovor na pritožbo, po tarifni številki 6002 20 EUR za izdatke in 20 % DDV, skupaj 1062,70 EUR. Odločitev temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP.