Jedro

128. člen SZ ne izključuje ugotovitvene tožbe. Če zavezanec zahtevo za sklenitev prodajne pogodbe zavrne, mora upravičenec vložiti dajatveno tožbo na sklenitev prodajne pogodbe. Za vložitev ugotovitvene tožbe, da je bila zavrnitev zahteve neupravičena, nima več pravnega interesa.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke s katero je zahtevala, naj se ugotovi, da ima (prvenstveno tožnica, podrejeno pa tožnik) pravico do odkupa stanovanja.

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila tožnica pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Določbo 3. odstavka 128. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 - v nadaljevanju SZ) sta nižji sodišči zmotno uporabili. Po tej določbi je ugotovitveni tožbeni zahtevek brez dvoma mogoč. Dajatveni tožbeni zahtevek bi bil mogoč le v primerih, v katerih ni spora o predmetu pogodbe. V obravnavanem primeru pa je med strankama sporen tudi obseg stanovanja. Ker je tožena stranka zavrnila zahtevo za sklenitev kupoprodajne pogodbe, ima tožena stranka na razpolago ugotovitveno tožbo, da zavrnitev ni bila upravičena. Tožena stranka zatrjuje, da podstrešni del v hiši ni del stanovanja tožeče stranke. Med pravdnima strankama obstaja spor o predmetu kupoprodajne pogodbe. Zato zaenkrat tožeča stranka dajatvenega zahtevka na sklenitev kupoprodajne pogodbe sploh ne more postaviti. Reviziji naj se ugodi, odločitvi sodišč prve in druge stopnje naj se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen ZPP v zvezi s 400. členom ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik lahko s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Takšna tožbe se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožnik pravno korist od tega, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožnik kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe (1. in 2. odstavek 187. člena ZPP).

Tožeča stranka v reviziji zatrjuje, da SZ v 3. odstavku 128. člena izrecno predpisuje, da je potrebno v primeru zavrnitve sklenitve kupoprodajne pogodbe vložiti ugotovitveno tožbo, vendar pa tako stališče tožeče stranke iz razlogov, ki jih je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo že pritožbeno sodišče, ni sprejemljivo. To pa seveda ne pomeni, da v primeru sporov iz 128. člena SZ vložitev ugotovitvene tožbe ni mogoča. Ker vložitev ugotovitvene tožbe s posebnim predpisom (SZ) ni določena, pa morajo biti za vložitev take tožbe izpolnjene predpostavke iz 2. odstavka 187. člena ZPP. Tožnik mora tedaj izkazati, da ima pravno korist od tega, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali da ima kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Te predpostavke pa v obravnavanem primeru niso izpolnjene. S tem, ko je bila zahteva tožeče stranke za prodajo stanovanja s strani zavezanca zavrnjena, je tožeča stranka pridobila možnost, da sklenitev pogodbe izsili s tožbo. Z drugimi besedami to pomeni, da je z zavrnitvijo zahteve na sklenitev kupoprodajne pogodbe zapadel dajatveni zahtevek, zaradi česar tožeča stranka nima več pravne koristi, da sodišče le ugotovi, da ima pravico do odkupa stanovanja. Neobstoj pravne koristi pa je ovira za vložitev ugotovitvene tožbe. Zato sta nižji sodišči tožbo tožeče stranke ob pravilni uporabi določbe 187. člena ZPP, utemeljeno zavrgli.

Po mnenju tožeče stranke bi morali nižji sodišči ugotovitveno tožbo dopustiti zlasti zato, ker naj bi bilo med pravdnima strankama tudi sporno, ali k stanovanju, ki ga zaseda tožeča stranka, sodijo podstrešni prostori. Tudi te revizijske trditve niso sprejemljive. Morebitni spor o tem, ali k stanovanju sodijo tudi podstrešni prostori ni ovira za vložitev dajatvene tožbe. Tožeča stranka, ki zatrjuje, da so podstrešni prostori del stanovanja, bo z dajatvenim tožbenim zahtevkom pač zahtevala sklenitev pogodbe za stanovanje, ki obsega tudi podstrešne prostore, s takim tožbenim zahtevkom pa bo uspela v celoti le, če se bodo te njene trditve pokazale za točne. Če pa bo ugotovljeno, da podstrešni prostori niso del stanovanja na katerem je tožeča stranka imetnica stanovanjske pravice, bo sodišče del tožbenega zahtevka, ki se bo nanašal na podstrešne prostore, kot neutemeljen zavrnilo.

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen v zvezi s 400. členom ZPP).