Jedro

Tožnica je izrecno izključila naključje kot morebitni nastanek škode, zato je sodišče prve stopnje v tem delu preseglo trditveno podlago tožbe in posledično kršilo določila pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni v sodbo tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek v višini 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter ji povrniti stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila", zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 282,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo razsodilo, da se tožbenemu zahtevku po temelju ugodi (točka I. izreka) in si odločitev o višini tožbenega zahtevka ter o stroških postopka pridržalo za končno odločbo (točka II. izreka).

2. Zoper citirano vmesno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko (v nadaljevanju: tožnico). Bistvo pritožbene graje je, da je v skladu z 2. členom Posebnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus-1/13 krivda zavarovanca za nastalo prometno nesrečo pogoj za izplačilo odškodnine iz sklenjenega zavarovanja, pri čemer je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, da tožnica ni kriva za prometno nesrečo. Navedeni pogoji ne določajo, da je škoda krita tudi v primeru nastanka škode po naključju, o katerem je mogoče govoriti le tedaj, ko ni podana krivda. Jasna dikcija zavarovalnih pogojev tako s tem, ko zahteva krivdo zavarovanca za nastalo škodo, nesporno in nedvoumno izključuje škodo nastalo po naključju. Ne glede na navedeno pa tožnica naključja sploh ni zatrjevala, zato je sodišče prve stopnje v tem delu nedopustno širilo trditveno podlago tožbe in s tem kršilo določila pravdnega postopka. Posledično pritožba zaključuje, da podlage za izplačilo pravno priznane škode iz naslova sklenjenega AO-plus zavarovanja ni.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo toženke zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane vmesne sodbe, pri tem pa ponavlja svoja že do sedaj zastopana stališča in dodaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da krivda tožnice za nastali škodni dogodek ni podana.

4. Pritožba je utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je kršilo razpravno načelo in samovoljno preseglo trditveno podlago pravdnih strank, v posledici česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Pregled zadeve pokaže, da je bila tožnica dne 7. 5. 2013 poškodovana v prometni nezgodi, kot lastnica in voznica osebnega vozila, ki je bilo v času škodnega dogodka zavarovano pri toženki po polici št. 607-6895695 z dne 18. 2. 2013 (priloga spisa A2). Tožnica uveljavlja odškodnino iz naslova zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb oziroma AO-plus zavarovanja, v skladu s Posebnimi pogoji tožnice AO-plus št. 01/13 (priloga spisa B2). Ti v prvem odstavku 2. člena med drugim določajo, da se zavarovalnica (toženka) zaveže povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči (med vožnjo) z zavarovanim motornim vozilom na katero je vezano zavarovanje, utrpi zavarovanec, kot povzročitelj prometne nesreče s tem vozilom.

7. Pritožbeno nesporno je, da do predmetne prometne nezgode ni prišlo po krivdi tožnice, zato se sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje in kot pravilne povzema navedbe sodišča prve stopnje v tej smeri (6. do 8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sporna je odločitev sodišča prve stopnje, da je do nezgode prišlo po naključju, v posledici česar je podana odgovornost toženke po zavarovalni pogodbi oziroma v njej navedenih splošnih pogojih.

8. Obravnavana pritožba ima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem kršilo razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP), saj je mimo tožničinih navedb (tožbenih trditev) zaključilo, da je do škodnega dogodka prišlo po naključju in da toženka svoje obveznosti v tem primeru s posebnimi pogoji ni izključila (prvi odstavek 953. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Iz petega odstavka tožbe namreč izrecno izhaja, da "za nastalo škodo ni izkazana odgovornost nikogar drugega oziroma tretjega, tudi ne naključje ali višja sila", pri tem pa tožnica naključnega nastanka škode ni zatrjevala niti v nadaljnjih pripravljalnih vlogah (list. št. 32 in 39 spisa), ne do konca prvega naroka za glavno obravnavo z dne 12. 3. 2014. Tožnica je tako sama izrecno izključila naključje kot morebitni nastanek škode, zato je sodišče prve stopnje v tem delu preseglo trditveno podlago tožbe in posledično kršilo določila pravdnega postopka, v posledici navedenega pa v tem delu tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo.

9. Res je, da prvi odstavek 953. člena OZ določa obveznost zavarovalnice, da pri premoženjskem zavarovanju povrne tudi škodo nastalo po naključju, kot to pravilno opozarja sodišče prve stopnje, ki pa je materialno podlago tožbe dolžno presojati le v okviru dejanskih navedb pravdnih strank. Tožnica pa navedb v tej smeri ni podala, celo nasprotno je možnost naključnega nastanka škode izrecno zanikala.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje obravnavani pritožbi ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je o zadevi meritorno odločilo s končno sodbo (355. člen ZPP), pri čemer je tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrnilo, saj njegov temelj ni podan.

11. Sodišče druge stopnje o stroških pravdnega postopka na prvi stopnji ni odločalo, saj jih pravdni stranki ob dejstvu, da sodišče prve stopnje na zadnjem naroku ni dokončno odločalo v zadevi, temveč je izdalo le vmesno sodbo, nista priglasili. Zato bosta pravdni stranki imeli možnost naknadne priglasitve pravdnih stroškov v smislu sedmega odstavka 163. člena ZPP.

12. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti vse stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s drugim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je toženki priznalo nagrado za postopek v višini 110,40 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT) in 20% DDV (v skladu s priglasitvijo) v višini 22,08 EUR, kar skupaj znaša 132,48 EUR. K temu je potrebno prišteti še sodno takso za pritožbo v višini 150,00 EUR, kar skupaj znaša 282,48 EUR. Tožnica je tako dolžna toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v skupni višini 282,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15-dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP v zvezi z 299. členom OZ).