Jedro

Odločitev je nepravilna, ker temelji na pozivu, ki ni vseboval roka za dopolnitev vloge in zato organ kot posledico opustitve iz navedenega poziva svoje odločitve nanj ni mogel opreti. Nepravilna pa je odločitev tudi, ker iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, zakaj je vloga zaradi neodpravljene pomanjkljivosti ostala nepopolna.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep o zavrženju Ministrstva za pravosodje, št. 353-12/2009-5 051102 z dne 15. 2. 2010 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo stranke A. d.o.o. za izdajo odločbe o ugotovitvi vzajemnosti, z dne 13. 2. 2009, na nepremičninah 1. solastni delež do 1/20-tine nepremičnine – parcela št. 267/26 in 2. solastni delež do 1/20-tine nepremičnine – parcela št. 267/24, obe pripisane vl. št. ..., k.o. ... pri zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Brežicah. V obrazložitvi je navedla, da je pristojna, da na podlagi 1. odstavka 8. člena in 11. člena Zakona o ugotavljanju vzajemnosti ter Zakona o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v EU na nepremičninah in 207. člena ZUP, v postopku ugotavljanja vzajemnosti za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v RS, na zahtevo stranke v postopku, izdaja odločbe o ugotovitvi vzajemnosti. Dne 13. 2. 2009 je prejela vlogo tožeče stranke, ki je nameravala pridobiti lastninsko pravico v izvršilni zadevi pri Okrajnem sodišču v Brežicah opr. št. In 13/2004, pri nepremičninah parc. št. 267/26 in 267/24. Pri parceli 267/24 je organ iz listinske dokumentacije ugotovil, da gre za neurejeno grajeno javno dobro – neurejena javna površina – cesta, zato je z dopisom z dne 24. 3. 2009 zahteval od stranke dodatno pojasnilo oziroma dopolnitev vloge oziroma, da naj stranka v vsakem primeru ustrezno odgovori na poziv za dopolnitev vloge. Ker gre za stranke – tujce, je organ pričakoval, da bo čas za dopolnitev vloge daljši, kot če bi bile stranke slovenski državljani. Organ je prav tako predvideval, da ima stranka dodatne postopke pri urejanju in pridobivanju listin, ki se tičejo nepremičnin, ki so javno dobro, ter zato v zakonskem roku vloge ni zavrgel. Vendar pa stranka od prejema zahteve za dopolnitev vloge pa do izdaje sklepa o zavrženju ni zahtevala niti podaljšanja roka, niti ni prilagodila zahtevka, prav tako vloge ni umaknila, zato je, ker v postavljenem roku pomanjkljivosti ni odpravila, skladno z določilom 2. odstavka 67. člena ZUP, vlogo zavrgel. Tožeča stranka izpodbija sklep, ker je tožena stranka kršila določbe postopka, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Tožeča stranka res še ni dopolnila predmetne zahteve skladno z dopisom tožene stranke z dne 24. 3. 2009, vendar tožena stranka v tem dopisu tožeči stranki ni postavila nobenega roka za dopolnitev zahteve, torej gre za neresnične trditve tožene stranke, da naj bi tožeča stranka v postavljenem roku ne dopolnila zahteve. V dopisu tožena stranka tudi ni opozorila tožečo stranko, da bo v primeru, če do določenega roka ne do dopolnila zahteve, zavrgla vlogo. S tem je tudi napačno uporabila materialno pravo. Poleg tega pa je tožena stranka povsem neutemeljeno zavrgla zahtevo glede parcele 267/26, saj glede te parcele od tožeče stranke ni zahtevala nobene dopolnitve. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči o zahtevi za izdajo odločbe o ugotovitvi vzajemnosti z dne 13. 2. 2009, saj narava stvari to dopušča, podatki pa dajejo za to zanesljivo podlago. Predvsem glede parcele 267/26 zadeva ni bila sporna niti pri toženi stranki. Glede parcele 267/24 pa meni, da gre v naravi za zasebno cesto, ki nikoli ni bila v javni uporabi. Tožeča stranka pa je z dopisom tožene stranke z dne 24. 3. 2009 tudi prvič slišala, da naj bi šlo za javno dobro. Vsekakor iz zemljiške knjige ni razvidno, da naj bi šlo za javno dobro, saj sta kot solastnika vknjižena B.B. do 1/20-tine in C.C. do 19/20-tin, nepremičnini pa je na javni dražbi kupila tožeča stranka. Iz dopisa tožene stranke z dne 24. 3. 2009 pa tudi ne izhaja, od kod naj bi izhajalo, da naj bi šlo pri parceli 267/24 k.o. ... za javno dobro. Tožeča stranka je predložila toženi stranki vse listine, ki jih je dolžna predložiti v skladu z Zakonom o ugotavljanju vzajemnosti, zato bi morala tožena stranka o zahtevi odločiti meritorno oziroma po potrebi sama pridobiti manjkajoče podatke, ne pa nalagati tožeči stranki, da dostavi te podatke. Predlaga odpravo sklepa ter ugotovitev, da za pridobitev lastninske pravice na predlaganih parcelah obstoji materialna vzajemnost med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo priznava, da v zahtevi z dne 24. 3. 2009 ni navedla roka, vendar ga je postavila že v prvi zahtevi za dopolnitev vloge z dne 16. 2. 2009. Ker je takrat tudi navedla posledice glede zavrženja vloge, jih v drugi vlogi ni več ponavljala. Glede parcele 267/26 pa pojasnjuje, da je tožeča stranka podala zahtevo za ugotovitev vzajemnosti za obe parceli, vendar tožeča stranka zahtevka ni modificirala. Prvi odstavek 219. člena ZUP pa daje organu diskrecijsko pravico, da odloči, ali bo izdal odločbo po posameznih zahtevkih ali ne. Organ je svojo pravico uporabil in ni izdal delne odločbe. Ne glede na izid spora se tožeča stranka ne bo mogla izogniti obveznosti in toženi stranki posredovati dokaz, da je bila sporna nepremičnina izvzeta iz „javnega dobra“, o čemer odloča pristojni organ.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno zavrženje zahteve tožeče stranke za ugotovitev vzajemnosti za nepremičnini parc. št. 267/26 in 267/24 k.o. ..., ki ga je tožena stranka utemeljila na 2. odstavku 67. člena ZUP.

Nesporno v zadevi je, da je tožena stranka pozvala tožečo stranko z dopisom z dne 16. 2. 2009, v katerem je določila rok za dopolnitev vloge s prilogami, ki jih določa 8. člen Zakona o ugotavljanju vzajemnosti (ter plačilu takse in predložitvi aktualiziranega izpiska iz sodnega registra) ter jo opozorila na pravne posledice opustitve dopolnitve. Nadalje je nesporno, da je tožena stranka pozvala tožečo stranko k dopolnitvi tudi z vlogo z dne 24. 3. 2009, v kateri roka ni navedla, niti tožeče stranke ni opozorila na posledice opustitve. Neupoštevanje tega dopisa je bila podlaga za zavrženje vloge po navedenem določilu.

Iz poziva z dne 16. 2. 2009 izhaja, da je tožena stranka štela vloženo zahtevo za nepopolno, glede na obvezne sestavine, ki jih določa Zakon o ugotavljanju vzajemnosti. S pozivom z dne 24. 3. 2009 pa je tožena stranka, ker je iz pridobljenih podatkov izhajalo, da je parcela 267/24 k.o. ..., javno dobro, od vlagatelja želela pojasnilo, da opiše, kako je s parcelo v naravi, saj je pravna podlaga za pridobitev nepremičnine sklep okrajnega sodišča. Po 1. odstavku 67. člena, če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, organ s pozivom za odpravo pomanjkljivosti, v katerem določi vložniku rok, le tega pozove, da pomanjkljivosti odpravi.

Po 2. odstavku 67. člena ZUP pa, če stranka v roku pomanjkljivosti ne odpravi, organ s sklepom vlogo zavrže. Iz uporabljene pravne podlage izhaja, da je organ štel, da je vloga, ne da bi bila dopolnjena, kot je z vlogo z dne 24. 3. 2009 zahteval, nepopolna.

Odločitev je nepravilna v dveh pogledih. Ker temelji na pozivu, ki ni vseboval roka za dopolnitev vloge in zato organ kot posledico opustitve iz navedenega poziva svoje odločitve nanj ni mogel opreti. Nepravilna pa je odločitev tudi, ker iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, zakaj je vloga zaradi neodpravljene pomanjkljivosti ostala nepopolna. Vloga je nepopolna, če ne vsebuje vseh podatkov, ki so v 66. členu ZUP določeni kot obvezni. V obravnavanem primeru je potrebno upoštevati še 8. člen Zakona o ugotavljanju vzajemnosti, glede na 2. odstavek 66. člena ZUP. Ne 66. člen ZUP, ne 8. člen Zakona o ugotavljanju vzajemnosti pa ne določata kot obvezne sestavine vloge tudi pojasnilo, kako je s parcelo v naravi, kot je zahtevala tožena stranka. V obravnavani zadevi, ko je bila vloga tožeče stranke glede na predpise, ki določajo obvezne sestavine vloge, popolna, je bila po mnenju sodišča tožena stranka v procesni situaciji, ki jo določa 140. člen ZUP, zato bi morala o vlogi odločiti meritorno, kot to določa 3. odstavek 140. člena ZUP (seveda ob predpostavki, da je predhodno korektno tožečo stranko pozvala k pojasnitvi vloge ter jo opozorila na posledice opustitve pojasnitve).

Tožeča stranka pa ima prav tudi, da je bila vloga popolna glede parcele 267/26, zato bi organ moral o njej odločiti. Sklicevanje na 1. odstavek 219. člena ZUP in utemeljevanje pravilnosti zavrženja tudi za to parcelo, ni pravilna pravna utemeljitev. Tožeča stranka je namreč že z vložitvijo zahteve za dve parceli uveljavljala dva zahtevka v kolikor je bila zahteva za eno parcelo popolna (po presoji tožene stranke), bi morala o njej odločiti meritorno.

Zgolj podrejeno, saj vrača zadevo v ponoven postopek, pa sodišče pojasnjuje, da naj tožena stranka pri opredelitvi, ali je nepremičnina 267/24 javno dobro, ker je po katastrski kulturi cesta, izhaja iz določb Zakona o javnih cestah, ki opredeljuje, kdaj je cesta (po katastrski klasifikaciji) javno dobro.

Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev v zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07). Stroške je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.