Jedro

Ugotovitveni sklep o umiku tožbe se ne more izpodbijati zaradi zmotne uporabe materialnega prava, saj se za izdajo takega sklepa ne ugotavlja dejanska podlaga niti uporablja materialno pravo. Podlaga tega sklepa je procesno dejanje strank v postopku, ki temelji na njuni dispoziciji. Zato se lahko izpodbija le zaradi kršitve določb pravdnega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je potem, ko je ugotovilo, da na razpisano glavno obravnavo ponovno ni pristopila nobena od v redu povabljenih strank, sprejelo sklep, da se tožba tožeče stranke šteje za umaknjeno. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP). V obrazložitvi revizije očita sodišču, da je bil izpodbijani sklep sprejet na podlagi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče namreč ni pravilno vabilo tožeče stranke na glavno obravnavo, saj je poskušalo vročitev opraviti preko njegovega pooblaščenca. Ker niso bili izpolnjeni potrebni materialnopravni pogoji za ugotovitev, da postopek miruje oziroma, da je tožba umaknjena, predlaga, da se reviziji ugodi in sklep pritožbenega sodišča tako spremeni, da se razveljavi prvostopni sklep.

Po določbi 390. člena ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Obrazložitev - navedbe revizijskih razlogov - je torej obvezna sestavina revizije, s katero je izraženo načelo dispozitivnosti. Revizijsko sodišče je izpodbijani sklep po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Drugih bistvenih kršitev določb postopka pa revizija ni uveljavljala, zato jih revizijsko sodišče v okviru pooblastila iz 386. člena ZPP ni bilo dolžno preizkušati.

Domnevne procesnopravne napake sodišča reviziji očita kot zmotno uporabo materialnega prava. Zmotne uporabe materialnega prava pa na prvi in drugi stopnji ni bilo, saj je bil postopek končan s formalno odločbo deklaratorne narave, namreč s presumpcijo umika tožbe v smislu 4. odstavka 216. člena ZPP. Ob takem stanju stvari pa se pravilna ali zmotna uporaba materialnega prava ne more presojati, saj pomeni umik tožbe (ne glede ali gre za prostovoljni umik ali umik po sili zakona) preklic zahteve za pravno varstvo in konec procesnopravnega razmerja, nastalega med pravdnima strankama.

Ugotovitveni sklep o umiku tožbe se zato ne more izpodbijati zaradi zmotne uporabe materialnega prava, saj se za izdajo takega sklepa ne ugotavlja dejanska podlaga niti uporablja materialno pravo. Podlaga tega sklepa je procesno dejanje strank v postopku, ki temelji na njuni dispoziciji. Zato se lahko izpodbija le zaradi kršitve določb pravdnega postopka. Tega revizijskega razloga iz 1. oziroma 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP pa tožeča stranka v reviziji ni uveljavljala. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, ki so navedeni v reviziji, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je Vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Določbe ZPP je Vrhovno sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije (1. odstavek 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnoti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).