Jedro

Pritožbena teza o nujnosti seštevanja odstotkov glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki sta jih vsak na svojem področju ocenila izvedenca, je zmotna. Za takšen način ocenjevanja zmanjšanja življenjskih aktivnosti namreč ni nikakršne podlage. Poudariti je treba, da ocenjevanje zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni delo izvedenca, marveč sodišča, saj gre za pravno vprašanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku poleg že plačane odškodnine plača še 14.568,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 23. 10. 2010 dalje. Tožbeni zahtevek nad razsojenim zneskom do vtoževanega zneska 36.100,00 EUR in v obrestnem delu za čas od 9. 5. 2010 do 22. 10. 2010 je kot neutemeljen zavrnilo in toženki naložilo povračilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 3.318,95 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Poudarja, da se strinja z razlogi sodbe glede odmerjene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja, za prestani strah, pa tudi za duševne bolečine zaradi skaženosti. Ne pritožuje se glede zavrnitve odškodnine iz naslova materialne škode, pač pa meni, da mu je prvostopenjsko sodišče odmerilo prenizko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Izpostavlja, da sta bili v zadevi pridobljeni dve izvedenski mnenji – izvedenca medicinske stroke P. (specialist kirurg) ter izvedensko mnenje Š. (klinični psiholog). Poudarja, da sta oba izvedenca zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti ocenila tudi z odstotkom, na katerega sodišče sicer ni vezano, služi pa kot orientacija pri odmeri odškodnine. Izvedenec P. je ugotovil 20 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi poškodb – preloma šestega vratnega vretenca, trnastega nastavka šestega vratnega vretenca, sklepnih nastavkov šestega in sedmega vratnega vretenca, delnega izpaha šestega in sedmega vratnega vretenca, preloma okcipialnega kondila desno, preloma trnastih nastavkov prvega in drugega prsnega vretenca in se je torej orientiral na poškodbe kosti, ki so v domnevi njegovega specialističnega znanja. Izvedenec Š. pa je opozoril na travmo, ki se je izrazila v težavah z miselno koncentracijo, razdražljivostjo, večjo utrujenostjo, kar vse predstavlja sindrom travmatske encefalopatije in še posebej izpostavlja njegovo ugotovitev o 25 % znižanju življenjske funkcionalnosti. Meni, da je procentualne ugotovitve obeh specialistov treba sešteti in jih ne jemati ko enotno oceno vseh poškodb vsakega izvedenca posebej. Posebej izpostavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb ZPP ter se pavšalno sklicuje na sodno prakso.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje seštevanju procentov, ki sta jih vsak v svojem izvedeniškem mnenju navedla izvedenca. Meni, da sta oceni izvedencev za ugotavljanje tožnikove skupne stopnje zmanjšanja življenjskih aktivnosti neuporabni. Če bi tožnik želel, da sodišče ugotovi skupno stopnjo zmanjšanja življenjskih aktivnosti, bi moral sodišču predlagati, da izvedensko mnenje izdela komisija izvedencev. Iz izvedenskega mnenja B. Š. ni moč razbrati, da bi poškodba glave bistveno vplivala na zmanjšanje tožnikovih intelektualnih sposobnosti. Tožnik mentalno funkcionira na nivoju nadpovprečnih sposobnosti, saj je po obravnavanem škodnem dogodku zaključil univerzitetni študij prava ter se v tujini zaposlil kot raziskovalec. S sodbo odmerjena odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je več kot primerna satisfakcija za nastalo nepremoženjsko škodo, zato predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravno izhodišče za odločanje v obravnavani zadevi predstavljata določbi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (2). Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena OZ: stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic, je namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

6. Pritožbena teza o nujnosti seštevanja odstotkov glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki sta jih vsak na svojem področju ocenila izvedenca, je zmotna. Za takšen način ocenjevanja zmanjšanja življenjskih aktivnosti namreč ni nikakršne podlage. Poudariti je treba, da ocenjevanje zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni delo izvedenca, marveč sodišča, saj gre za pravno vprašanje. Sodišče sprejme oceno na podlagi dejstev, ki jih je ugotovil izvedenec in so vezana na strokovna vprašanja s področja medicine oziroma psihologije ter omogočajo konkretizacijo pravnih standardov, ki veljajo v procesu zdravljenja in lahko vplivajo na odločitev sodišča glede odgovornosti toženke. V obravnavanem primeru so izraženi procenti za posamezno zmanjšanje življenjskih aktivnosti povsem neuporabni. Potrebna je namreč celostna ocena o tem, kakšno je zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti nasploh in v povezavi s tem upoštevati izkazane duševne bolečine.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbi 179. in 182. člena OZ; na podlagi strokovnih podlag izvedencev medicinske in klinično psihološke stroke je ugotovilo omejenosti, ki jih tožnik trpi zaradi škodnega dogodka, spremenjenost na psihičnem področju ter sklepno ugotovilo, da vse to narekuje vlaganje tožnikovih večjih naporov za doseganje istih ciljev. Pri delu z računalnikom ima težave zaradi omrtvičene konice kazalca, omejen pa je tudi pri prostočasnih aktivnostih, ker ne more več prsno plavati, zmanjšati je moral kolesarjenje, oteženo mu je branje knjig, ker mora zaradi prisilne drže branje večkrat prekiniti in se razgibati, zaradi poškodbe hrbtenice ne more opravljati težjih del v vinogradu, otežena je tudi vožnja avtomobila, ker je oviran pri obračanju glave. Zaradi škodnega dogodka ima tudi nevšečnosti s spominom, miselno koncentracijo, je bolj razdražljiv, utrujen, ima težave s pozornostjo in zmanjšano sposobnost intelektualnega zaviranja, kar kot del sindroma travmatske encefalopatije sodi med blažjo in srednjo stopnjo prizadetosti. Zaradi navedenega mu je prvostopenjsko sodišče prisodilo povsem ustrezno odškodnino v višini 25.000,00 EUR. Obravnavani primer je v določenih točkah primerljiv z zadevo VIII Ips 53/2010, kjer je bila tožniku zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojena odškodnina v višini 21.500,00 EUR oziroma 23,8 povprečnih neto plač. V tej zadevi tožnik zaradi motenj ravnotežja ni več sposoben za delo na višini, pri hoji po naravnem terenu je manj zanesljiv, ne more voziti ne kolesa ne avtomobila, prikrajšan je pri vseh rekreativnih dejavnostih, ki zahtevajo gibalno spretnost, zaradi okvare sluha je motena govorna komunikacija, težje spremlja televizijski in radijski program, psihoorganski simptom pa je trajen. Tožnik je višjo odškodnino sicer utemeljeval s sklicevanjem na sodno prakso, vendar ni navedel nobenega konkretnega primera, ki bi njegova zatrjevanja podkrepil. Zadeva VIII Ips 53/2010 pa še dodatno izkazuje pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča in nikakor ne pritrjuje njegovi pritožbeni tezi o neupoštevanju dosedanje sodne prakse.

8. Glede na zgoraj navedeno pritožba tožnika ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člena zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

9. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbi. Toženka stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih tudi ni odločalo.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Ur. l. RS, št. 83-4287/2001, v nadaljevanju: OZ.