Jedro

Pritožba neutemeljeno navaja, da pri obdolžencu ni podan subjektivni element oziroma da bi ta bil podan, če bi se obdolženec natančno zavedal obveznosti in višine obveznosti, ki bi jih moral vpisati v poročilo. Pritožba v zvezi s tem namreč prezre ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec imel interes, da ne prikaže nakazila družbe A. d. o. o. oziroma lažno prikaže podatke o stanju dolga do družbe E. d. o. o., ker bi takšno lažno prikazovanje podatkov prineslo finančne ugodnosti, saj bi v nasprotnem primeru moral celotni znesek nakazila družbe A. d. o. o. (ki kot pravna oseba zasebnega prava ne bi smela financirati volilne kampanje - 5. odstavek 14. člena ZVRK), v 30 dneh od dneva prejema, nakazati v humanitarne namene (deseti odstavek 14. člena ZVRK). Enako velja za lažno prikazane obveznosti zgolj v znesku 15.635,06 EUR.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 120,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 21363/2017 z dne 16.1.2018 obdolženega A.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovorniki v uvodu pritožbe uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je v obrazložitvi podrobneje ne konkretizirajo, saj ne obrazložijo iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP jo uveljavljajo. Pritožba pa z navajanji, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do poizvedb pri družbi R. glede okoliščine komu je bil račun posredovan in do izpovedbe priče J. K., ki ni ničesar povedal o tem, da bi se z obdolženim dogovoril za natančni znesek, ki bi ga družba A. d. o. o. bila pripravljena plačati, prav tako, da ni nikogar obveščal o tem, da je bil račun plačan in da se nihče iz štaba volilne komisije ni zahvalil za plačilo računa, kar naj bi potrjevalo zagovor obdolženca, da je na donacijo družbe A. d. o. o. pozabil, ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni utemeljena.

5. Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona pritožba ne obrazloži, saj določno ne pove, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja niti v čem bi se naj kazala. Pritožbeno sodišče zato pritožbe v tej smeri ni moglo preizkusiti in je uveljavljanje te kršitve povsem brez podlage.

6. Pritožba neutemeljeno graja tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Tak svoj zaključek je v izpodbijani sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopne sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornikov pa le še dodaja:

7. Bistvo pritožbe je graja dokazne ocene glede prispevka družbe A. d. o. o., ker sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do izpovedbe priče J. K. in ni upoštevalo dejstva, da je bil račun za volilno kampanjo posredovan neposredno družbi A. d. o. o.. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje tudi znesek obveznosti do družbe E. d. o. o. za prvi krog volitev določilo na podlagi lastnih domnev, ker to ne izhaja iz nobenega listinskega dokaza, niti izpovedb zaslišanih prič B. B. in D. D..

8. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, da je na prispevek družbe A. d. o. o. pozabil, temveč je utemeljeno sledilo izpovedbi priče J. K. in odgovoru na poizvedbe R. d. o. o. z dne 30.11.2017. Ne drži izvajanje pritožbe, da se sodišče prve stopnje do teh dveh dokazov ni opredelilo. Pritožba v zvezi s tem prezre, da je sodišče prve stopnje prav na podlagi izpovedbe priče J. K. ugotovilo, da se je obdolženi s pričo dogovarjal za prispevke k volilni kampanji za županskega kandidata A. A., in sicer v obliki plačila računa R. d. o. o. za oglaševanje. Spregledati ni niti, da se je obdolženi z M. K. oglasil tudi na R., kjer se je dogovoril za oglaševanje ter da se račun v plačilo posreduje neposredno družbi A. d. o. o., ki je dne 30.11.2017 račun v znesku 2.000,01 EUR tudi plačala. Obdolžencu je vse v zvezi s storitvijo oglaševanja bilo znano, prav tako da bo storitve plačala družba A. d. o. o., zato je izvajanje pritožbe, da ni vedel za račun, natančni znesek računa in ali je družba A. d. o. o. račun plačala, neutemeljeno in tudi v nasprotju z zagovorom obdolženca, ki je zaslišan na glavni obravnavi povedal, da je bila višina plačila, ki ga je družba A. d. o. o. donirala vnaprej določena (list. št. 58). Glede na zagovor obdolženca, da je v okviru volilne kampanje za županskega kandidata to bilo edino oglaševanje, ki se je plačalo s prispevkom gospodarske družbe, ni mogoče verjeti, da bi obdolženec prav na ta denarni prispevek pozabil, kot to poskuša prikazati pritožba.

9. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti, ko graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovljenih stroškov oziroma obveznosti do družbe E. d. o. o., ki so nastali iz prvega kroga volitev za županskega kandidata A. A.. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je prvi krog volitev bil namenjen tako za volitve za župane, kot za volitve v občinski svet ter da je obdolženec pri družbi E. d. o. o. naročil plakate in oglaševanje za obe volilni kampanji. Ne drži izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje znesek ene polovice stroškov iz prvega kroga volitev na podlagi lastne domneve oziroma celo arbitrarno določilo, ampak je prepričljivo obrazložilo, da je v korist obdolženca upoštevalo, da je najmanj polovico stroškov v višini 7.599,86 EUR (od vseh stroškov 15.199,72 EUR) nastalo zaradi oglaševalnih storitev za volilno kampanjo A. A. S takšnimi razlogi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki dodaja, da je takšna delitev stroškov tudi v skladu z zagovorom obdolženca, ki je povedal, da sta bili obe volilni kampanji enako pomembni in vsebinsko povezani ter da je primerna delitev stroškov na eno polovico. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ko navaja, da sodišča prve stopnje ni upoštevalo izpovedbi prič B. B. in D. D., ker je kljub temu, da priči nista znali povedati, katere storitve družbe E. d. o. o. so se nanašale na županskega kandidata in katere na listo za župana, pravilno zaključilo, da je potrebno najmanj polovico stroškov iz prvega kroga volitev šteti kot stroške za volilno kampanjo za kandidata A. A.. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno poseglo v opis kaznivega dejanja in upoštevaje pravilno ugotovljene obveznosti iz drugega kroga volitev v znesku 15.635,06 RUR, prvotno očitan znesek obveznosti v višini 30.334,78 EUR, v korist obdolženca zmanjšalo na „vsaj 23.234,92 EUR“, kolikor je najmanj znašal dolg do E. d. o. o. iz naslova volilne kampanje za županskega kandidata in bi ga kot takega moral obdolženec vnesti v poročilo o volilni kampanji za župana. Pri tem pritožbeno sodišče ni prezrlo, da je obdolženec v poročilo vnesel le obveznosti do E. d. o. o. iz drugega kroga volitev in na ta način prikazal, da stroškov do E. d. o. o. iz prvega kroga volitev, za volilno kampanjo za županskega kandidata, ni bilo, čemur pa v zagovoru ne pritrjuje niti obdolženec.

10. Pritožba neutemeljeno navaja, da pri obdolžencu ni podan subjektivni element oziroma da bi ta bil podan, če bi se obdolženec natančno zavedal obveznosti in višine obveznosti, ki bi jih moral vpisati v poročilo. Pritožba v zvezi s tem namreč prezre ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec imel interes, da ne prikaže nakazila družbe A. d. o. o. oziroma lažno prikaže podatke o stanju dolga do družbe E. d. o. o., ker bi takšno lažno prikazovanje podatkov prineslo finančne ugodnosti, saj bi v nasprotnem primeru moral celotni znesek nakazila družbe A. d. o. o. (ki kot pravna oseba zasebnega prava ne bi smela financirati volilne kampanje - 5. odstavek 14. člena ZVRK), v 30 dneh od dneva prejema, nakazati v humanitarne namene (deseti odstavek 14. člena ZVRK). Enako velja za lažno prikazane obveznosti zgolj v znesku 15.635,06 EUR. V kolikor bi namreč obdolženec prikazal višino neporavnanih obveznosti do družbe E. d. o. o. iz prvega in drugega kroga volitev, bi s tem upoštevaje število volilnih upravičencev, presegel stroške volilne kampanje (zakonsko dopustni stroški ne bi smeli preseči vrednosti 37.322,70 EUR, ob upoštevanju obveznosti do družbe E. d. o. o. pa bi ti bili najmanj 39.201,19 EUR, medtem ko jih je obdolženec v poročilu prikazal 31.601,33 EUR), kar bi znova imelo za posledico, da bi moral presežek volilne kampanje nameniti v humanitarne namene. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je prvostopno sodišče obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno pa je ugotovilo tudi, da je dejanje storil z direktnim naklepom, kar vse je v izpodbijani sodbi ustrezno in prepričljivo obrazložilo, s takšno oceno pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jo povzema (sodba str. 9 do 11). Pritožba, ki v bistvu podaja lastno oceno izvedenih dokazov in se sklicuje na zagovor obdolženca, da ni bil vešč vodenja volilne kampanje, zato ne more biti uspešna.

11. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba zagovornikov obdolženca vložena zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

12. Zoper odločbo o kazenski sankciji se zagovorniki niso pritožili, zato je pritožbeno sodišče preizkus opravilo na podlagi 386. člena ZKP, ker obsega pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1) ter obdolžencu izreklo zgolj sankcijo opominjevalne narave, to je pogojno obsodbo. V njej mu je določilo ustrezno zaporno kazen in preizkusno dobo. Zato ni podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolžencu.

13. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornikov obdolženca odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP), ko tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 7111, 71113, 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca in zapletenosti obravnavane kazenske zadeve.