Jedro

Tožeči stranki v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, pa tudi grožnje njej s strani posameznika niso takšne okoliščine, da bi se lahko utemeljeno čutila resno ogrožena. Zato njej strah pred preganjanjem ni objektivno in tudi ne subjektivno utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.2.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je po njegovi presoji tožena stranka na ustrezen način ugotovila ključna dejstva in tudi pravilno uporabila ZAzil. Sodišče prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS sledi utemeljitvi in razlogom, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tožena stranka.

Ugotavlja, da je v prošnji za priznanje azila tožnik navedel, da ga v izvorni državi preganja in ogroža sosed, policija pa je po tem, ko je tožnik soseda prijavil, sicer ukrepala, vendar ukrepi niso bili učinkoviti. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ocenila, da okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila navaja tožnik (grožnje s strani posameznika), niso takšne, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil resno ogroženega, zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen. Bosna in Hercegovina je multietnična država, organi oblasti pa, kot je splošno znano, opravljajo svojo funkcijo v skladu z ustavnimi in zakonskimi pooblastili. Po mnenju sodišča prve stopnje tožnikovo zatrjevanje o preganjanju v izvorni državi ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu, to pa je, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Grožnje s strani posamezne fizične osebe po mnenju sodišča prve stopnje ne štejejo za preganjanje, kot izhaja iz Direktive sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev in kot oseb, ki na kakršenkoli način potrebujejo mednarodno zaščito, saj v tožnikovem primeru ne gre za preganjanje, ki bi temeljilo na rasni, verski, nacionalni pripadnosti, ali ki bi temeljilo na tožnikovem političnem prepričanju ali njegovem članstvu v določeni socialni skupini. Tožnik lahko računa na zaščito državnih organov v izvorni državi in zato glede na določbo 98. odstavka Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca ne potrebuje mednarodne zaščite. Sodišče prve stopnje zavrača tožnikov tožbeni ugovor, da državni organi Republike Slovenije (sodišče in policija) niso želeli sprejeti njegove prošnje za azil. Tožnik za svoj ugovor ni ponudil nobenih dokazov, prošnjo za azil pa je vložil šele v času, ko je bil že nastanjen v Centru za tujce v P. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji). Pri zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje tožnika se je oprlo na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v azilni zadevi (Up 422/03-10 z dne 10.7.2003). Ni namreč dovolj, če stranke menijo, da je sporno dejansko stanje, ampak mora biti tudi po mnenju sodišča prve stopnje sporno dejansko stanje oziroma mora stranka utemeljeno zagovarjati stališče, da so dejstva sporna. Sodišče prve stopnje tožnika ni zaslišalo tudi zaradi tega, saj njegove pavšalne tožbene trditve sodišču ne vzbujajo dvoma v pravilnost odločitve tožene stranke. Pri tem pa je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, da je bila izpodbijana odločba izdana v tako imenovanem pospešenem postopku.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Že iz njegovih tožbenih navedb, ki jih ponovno navaja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, je razvidno, da mu v izvorni državi grozi preganjanje. Gre torej za zakonite pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. Tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje sta napačno in pristransko ocenila okoliščine in možnosti njegovega prebivanja v izvorni državi. Neutemeljeno se mu očita, da je vložil prošnjo šele po 16 dnevih, saj je takoj ob prihodu v Republiko Slovenijo poskušal prositi za azil, pa njegove prošnje nikjer niso hoteli zabeležiti. Zato bi ga bilo treba zaslišati na sodišču, da bi se ugotovile vse pomembne okoliščine in da bi sodišče lahko preverjalo njegove izjave. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi njegovi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrne v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 1. in 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja ter je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožniku v izvorni državi (Bosni in Hercegovini) očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil in da okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila navaja tožnik (grožnje s strani posameznika), niso takšne, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil resno ogroženega, zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni ugovor, ki ga ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da državni organi Republike Slovenije (sodišče in policija) niso želeli sprejeti njegove prošnje za azil, saj tožnik za svoj ugovor ni ponudil nobenih dokazov, prošnjo za azil pa je vložil šele v času, ko je bil že nastanjen v Centru za tujce v P. Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92; Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna presoja sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka pravilno sklepala, da v tožnikovem primeru ne gre za preganjanje, ki bi temeljilo na rasni, verski, nacionalni pripadnosti ali ki bi temeljilo na njegovem političnem prepričanju ali članstvu v določeni socialni skupini.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno v konkretni zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) in se je upravičeno pri zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje tožnika oprlo na stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije v azilni zadevi (Up-422/03-10 z dne 10.7.2003). Glede na to pritožbeno sodišče tudi meni, da niso bila bistveno kršena pravila postopka s tem, ko sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, saj tožnik v tožbi in tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, dejstev ali dokazov, ki naj bi jih sodišče na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev v obravnavani zadevi, o grožnjah tožniku s strani posameznika pa se je sodišče prve stopnje izjasnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.