Jedro

Toženka trdi, da bo z denarjem, ki ga je prejela za poplačilo odstopljenih terjatev, kupila večje stanovanje. Tako se ji z nakupom nepremičnine premoženje ne bo zmanjšalo. Nadomestitev ene oblike premoženja z drugo pa nima negativnega vpliva na upnikovo možnost uveljavljanja terjatve, saj se dolžnikov skupni obseg premoženja ne spreminja. Če dolžnik dolga noče prostovoljno poravnati je treba v vsakem primeru sporožiti izvršilni postopek, ne glede na obliko premoženja. Tudi ni res, da bodo, če začasna odredba ne bo izdana, potrebni novi sodni postopki, saj bo v takem primeru potrebno zgolj drugo sredstvo izvršbe.

Sodišče mora v vsakem konkretnem primeru glede na vse okoliščine presoditi, ali bi dolžniku nastala le neznatna škoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženki prepovedalo razpolaganje z denarnimi sredstvi do 98.374,94 EUR in zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 19. 5. 2017 dalje.

2. V pritožbi tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa, naj sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje se je s tem, ko je videlo škodo v omejevanju toženke pri nakupu večjega stanovanja tudi s spornim denarjem, vsebinsko spuščalo v presojo verjetnosti obstoja terjatve, čeprav o tem pogoju za izdajo začasne odredbe izpodbijani sklep nima razlogov. Sklep je zato obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami postopka. Verjetnost obstoja terjatve temelji na izrecnem zapisu toženke, da tožnici priznava 88.000,00 EUR, vendar ji denarja ne želi izročiti (pogojuje z nakupom stanovanja na svoje ime). Zaradi izkazane verjetnosti obstoja terjatve je kakršnokoli razpolaganje toženke s spornim denarjem nezakonito in posledično ne more predstavljati škode, ki omejuje dolžnika. Če je verjetnost obstoja terjatve izkazana, škoda, ki dolžniku nastane zaradi prepovedi razpolaganja s to terjatvijo, ni znatna škoda o kateri govori tretji odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Drugačna razlaga določbi odvzema smisel. Tako kot si jo razlaga sodišče prve stopnje, določba ne pride v poštev, saj prepoved razpolaganja sama po sebi za dolžnika prestavlja škodo, po mnenju prvostopenjskega sodišča pa je ta vedno znatna. S stališčem, da bo toženki nastala škoda, ker si ne bo mogla kupiti večjega stanovanja, prihaja prvostopenjsko sodišče v nasprotje z razlogi, ki jih navaja pri utemeljevanju neizpolnjevanja pogoja po drugem odstavku 270. člena ZIZ. Namreč dejstvo, da bo toženka s spornim denarjem razpolagala tako, da bo zase kupila večje stanovanje, je za prvostopenjsko sodišče izkazano v delu, ko nanj opira zavrnitev po tretjem odstavku 270. člena ZIZ, medtem ko je v delu tožničinega utemeljevanja pogoja nevarnosti to dejstvo za sodišče prve stopnje neizkazano. Razpolaganje s spornim denarjem na način, da bo toženka tudi z njim kupila zase večje stanovanje, predstavlja preprečitev izpolnitve obveznosti. Dejstvo nakupa stanovanja bi bodisi zahtevalo ponovni predlog za izdajo začasne odredbe ali celo paulijansko tožbo (v primeru lastništva tretjega). Oboje bi terjalo nove sodne postopke, zato je moč govoriti o preprečitvi izpolnitve obveznosti.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zahtevek temelji na trditvah, da je toženki s pogodbama o odstopu terjatve podarila terjatvi, kateri je imela do svojega bivšega moža in sta se izterjevali v izvršilnem postopku, ki je že končan, ker pa toženka v izvršilnem postopku ni kupila nepremičnine in jo nato 1/3 prepisala na tožnico, kot sta se dogovorili, je odpadla podlaga za darilo in je posel prenehal veljati. Od toženke zato zahteva, naj ji vrne 98.374,94 EUR, to je toliko, kot je prejela v izvršilnem postopku na račun odstopljenih terjatev. Ker je bila ena odstopljena terjatev poplačana v izvršilnem postopku le delno, pa za neizplačan del odstopljene terjatve zahteva sklenitev pogodbe, s katero bi ji toženka vrnila nazaj odstopljeno terjatev. Zavarovanje z začasno odredbo je tožnica zahtevala le za denarni del zahtevka.

6. Tudi če obstoji verjetnost vtoževane denarne terjatve1 (pogoj za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 270. člena ZIZ), začasne odredbe sodišče ne bi moglo izdati. Razen verjetnosti obstoja terjatve mora namreč stranka, da uspe s predlogom za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, izkazati še predpostavko iz drugega ali tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni izkazala ne pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ ne pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, s tem, ko ni presojalo verjetnosti obstoja terjatve, ni storilo nobene kršitve.

7. Tudi nobenih nasprotij ni v razlogih izpodbijanega sklepa.

8. Za zavarovanje denarne terjatve mora nevarnost njene uveljavitve izhajati iz dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem (subjektivna nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ ). Subjektivna nevarnost je podana le, če dolžnik aktivno deluje v smeri zmanjšanja svojega premoženja z namenom onemogočanja ali oteževanja izvršitve denarne terjatve. Tožnica bi zato morala dokazati dejanja toženke, katerih posledica bi bila zmanjšanje njenega premoženja in vzročno zvezo, ki jo bo to imelo na možnost izvršbe. To pa ji ni uspelo. Zatrjuje, da bo toženka z denarjem, ki ga je prejela za poplačilo odstopljenih terjatev v izvršilnem postopku, kupila večje stanovanje. Z nakupom nepremičnine se ji premoženje ne bo zmanjšalo. Nadomestitev ene oblike premoženja z drugo nima negativnega vpliva na upnikovo možnost uveljavljanja terjatve, saj se dolžnikov skupni obseg premoženja ne zmanjša.2 Če dolžnik dolga noče prostovoljno poravnati, lahko upnik poplačilo doseže le v postopku izvršbe. Torej je treba izvršilni postopek sprožiti tako v primeru, če ima dolžnik premoženje v obliki nepremičnine, kot tudi v primeru, če ima premoženje v obliki denarja. Pritožbene navedbe, da bodo potrebni novi sodni postopki le, če začasna odredba ne bo izdana, zato ne zdržijo. Razlikuje se le sredstvo izvršbe. Ker je razpolaganje z denarjem v primerjavi z razpolaganjem z nepremičnim premoženjem hitrejše in manj transparentno, je za upnika ugodneje, če ima dolžnik premoženje v obliki nepremičnin. V odgovor pritožbenim navedbam glede paulijanske tožbe višje sodišče pojasnjuje, da se za razpolaganje z nepremičnino zahteva vpis v zemljiško knjigo, zato je tako razpolaganje vidno in v primerjavi z razpolaganjem z denarjem lažje dokazljivo. V primeru, da bo toženka kupila nepremičnino, bo tožničin položaj z vidika možnosti uveljavljanja denarne terjatve boljši. 9. Tudi pogoj za izdajo začasne odredbe iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, to je verjetnost, da bi toženka v primeru izdaje začasne odredbe pretrpela le neznatno škodo, ni podan. Sodišče mora v vsakem konkretnem primeru glede na vse okoliščine presoditi, ali bo dolžniku nastala le neznatna škoda. Kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, znesek 98.374,94 EUR predstavlja približno 40 % celotnega plačila, ki ga je toženka prejela v izvršbi. Da bi imela toženka še kakšno drugo premoženje oziroma toliko denarja, da bi bil navedeni znesek le neznaten, tožnica niti zatrjuje ne. Po trditvah tožnice toženka kupuje za svojo ožjo družino nepremičnino (tožnica bo lahko, če bo z zahtevkom uspela, z izvršbo segla na to nepremičnino). Iz korespondence, ki jo je v spis vložila tožnica, pa je mogoče razbrati, da kupujejo tudi nepremičnino, v kateri bi živela tožnica. Iz korespondence ne izhaja, da toženka tožnici priznava, da ji je dolžna plačati 88.000 EUR, pač pa, da se lahko kupi nepremičnina do zneska 88.000 EUR. Glede na navedene okoliščine konkretnega primera prepoved razpolaganja s tako velikim zneskom, kot to zahteva tožnica, tudi po presoji višjega sodišča ni majhen poseg in ga ni mogoče subsumirati pod neznatno škodo.

10. Višje sodišče tožnici glede na njene laične vloge3 še pojasnjuje, da sama neizpolnitev obveznosti ne utemeljuje izdaje začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, mora biti razen verjetnosti obstoja terjatve podan še pogoj iz drugega ali tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Razen tega ugoditev začasni odredbi ne pomeni, da bi bil denar takoj izplačan tožnici. Denar bi ostal na računih toženke, še vedno pa bo morala tožnica pridobiti izvršilni naslov, da bo lahko nanj (denar) segla z izvršbo.

11. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani razlogi, ne pritožbeni razlogi, ki so taksativno našteti v drugem odstavku 350. člena ZPP, na katere je dolžno višje sodišče paziti po uradni dolžnosti, je treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo. Stroški zavarovanja, predlaganega med pravdo, namreč spadajo med pravdne stroške, o katerih odloči sodišče prve stopnje s končno odločbo.

1 Višje sodišče pripominja, da se mu, glede na tožbene trditve in postavljen zahtevek, postavlja vprašanje sklepčnosti tožbe. 2 Prim. npr. sklep VSL I Cpg 498/2012, sklep VSL I Cp 136/2014 3 Prosi za hitro obravnavo in ugodno rešitev zadeve, ker nima prebivališča in posledično ne zdravstvenega zavarovanja in drugih pravic