Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da pojasnilo prosilcev (tožeče stranke), da za mednarodno zaščito niso zaprosili prej, ker jim je brat druge tožnice svetoval, da naj si prej odpočijejo, nato pa bodo zaprosili za mednarodno zaščito, ni razumno, saj je 47 dni, od katerih so na ozemlju Republike Slovenije 17 dni prebivali ilegalno, vendar nerazumno dolga doba, če je oseba v izvorni državi dejansko preganjana in ogrožena do te mere, da potrebuje zaščito v obliki mednarodne zaščite. Dejanja prosilca za mednarodno zaščito, ki potrebuje zaščito zaradi preganjanja, so usmerjena izključno v pridobitev mednarodne zaščite (glej sodbo: št. I Up 553/2007 vrhovnega sodišča z dne 6.9.2007). Tudi sicer pa je v 35. členu ZMZ določeno, da mora prosilec, ki zakonito vstopi v Slovenijo, namen za vložitev prošnje izraziti v najkrajšem možnem času. Tožniki so v Slovenijo vstopili zakonito, torej bi morali za tako pozno vložitev prošnje imeti razumen razlog, ki pa ga po presoji vrhovnega sodišča nimajo. Tudi vrhovno sodišče meni, da mora tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji, poznati pravni red države, predvsem predpise, ki urejajo njegov pravni položaj, njegove pravice in obveznosti ter se ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje pravnih predpisov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – odločba US) z izpodbijano odločbo ugodilo tožbi tožeče stranke (1. točka izreka sodbe in sklepa), odpravilo odločbo tožene stranke z dne 2.4.2008, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovnem postopku v zvezi s sodbo prvostopnega sodišča, opr. št. U 1374/2007-12 z dne 5.9.2007, na podlagi 3., 4., 5. in 6. alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) kot očitno neutemeljene zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da morajo tožniki zapustiti državo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnike oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (1. točka izreka sodbe in sklepa) navaja, da, čeprav tožena stranka v obravnavanem primeru v ponovnem postopku ni sledila napotkom sodišča prve stopnje v pravnomočni sodbi, št. U 1374/2007-12 z dne 5.9.2007, in ni izvedla rednega postopka, temveč je ponovno odločilo v pospešenem postopku, to samo po sebi še ne pomeni, da gre za bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (4. odstavek 64. člena ZUS-1), čeprav je odločitev v ponovljenem postopku oprta na isto dejansko podlago. Tožena stranka svoje odločitve, da so podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene (3., 4., 5. in 6. alineja 55. člena ZMZ), ne obrazloži, v skladu s standardi, ki so se glede obsega oziroma vsebine obrazložitve upravnega akta na podlagi določb 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se upoštevaje 30. člen ZMZ subsidiarno uporablja tudi v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, izoblikovali v upravnosodni praksi in ki bi v tem delu šele omogočali preizkus izpodbijane odločbe. Namreč, po presoji sodišča prve stopnje zgolj navedba tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da so izjave prvega tožnika in druge tožnice neverodostojne, ker ne ustrezajo standardu iz 1. alinee 1. odstavka 26. člena ZMZ, da morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, po mnenju sodišča prve stopnje še ne daje podlage za sklepanje, da gre iz tega razloga za lažno predstavitev razlogov, na katere se prvi tožnik in druga tožnica sklicujeta, niti da je očitno, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, kot tudi ne, da so tožniki vložili prošnjo z namenom, da bi odložili oziroma onemogočili odstranitev iz države (ki po navedbah tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe na strani 12 niti še ni bila sprožena v smislu, kot to določa 50. člen Zakona o tujcih, Uradni list RS, št. 107/06 – UPB). Tožena stranka je v svoji obrazložitvi v ponovnem postopku dolžna subsidiarno upoštevati tudi določbe ZUP, in sicer zlasti načelo materialne resnice in načelo zaslišanja strank po 8. in 9. členu ZUP. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka proučila več splošnih informacij, vendar teh informacij ni predočila prvemu tožniku in drugi tožnici in pri tem ni sledila določbi 3. odstavka 9. člena ZUP, da tožena stranka ne sme svoje odločitve opreti na dejstva, glede katerih polnoletnima tožnikoma ni bila dana možnost, da se o njih izjavita, na kar pravilno opozarja tožba. V vseh primerih, v katerih tožena stranka ocenjuje, da se izjavi prvega tožnika in druge tožnice razlikujeta, pa mora po mnenju sodišča prve stopnje opraviti soočenje nasprotujočih si izjav polnoletnih tožnikov in se šele nato opredeliti do njunih navedb. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje potrebno, da v ponovljenem postopku tožena stranka dodatno zasliši oba polnoletna tožnika in jima predoči vse zbrane informacije, to primerja z informacijami, ki sta jih predložila prvi tožnik in druga tožnica, skupaj z ostalimi predloženimi listinami in sestavi svojo obrazložitev tako, da bo upoštevan 214. člen ZUP. Tožena stranka je v konkretnem primeru ugotovila tudi, da niso podani pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite, vendar je tudi to sklepanje, po mnenju sodišča prve stopnje, preuranjeno in ga ni mogoče preizkusiti.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) tožena stranka ponavlja trditve v odgovoru na tožbo in še dodaja: Dejanj, ki jih opisuje prosilka (druga tožnica), ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, saj ščipanja, nevšečnosti v trgovini in provokacije s strani mimoidočih ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Družina S. bi v primeru resnične ogroženosti naredila vse v tej smeri, da bi se zaščitila, prav tako pa ne bi čakala v izvorni državi tako dolgo in se izpostavljala morebitnemu tveganju. Ker tega ni storila, ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ki jih določata 26. in 28. člen ZMZ. V skladu s 23. členom ZMZ je uradna oseba pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito proučila informacije o izvorni državi, katere je tudi v svoji odločbi obrazložila in konkretizirala. Pri tem pa poudarja, da je ugotovila resnično stanje stvari in preverila vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Na podlagi informacij je proučevala resnično stanje stvari in ocenila, da prosilcem v njihovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka ocenjuje, da, če bi imeli prosilci (tožeča stranka) resen namen, da zaprosijo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, bi morali svojo namero o tem zaupati že mejnim policistom na mejnem prehodu O. dne 13.5.2007 (torej ob prvem stiku s slovenskimi varnostnimi organi), ne pa, da so svojo namero izrazili šele 30 dni kasneje. Ob tem tožena stranka še pripominja, da mora tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji, poznati pravni red države, predvsem predpise, ki urejajo njegov pravni položaj, njegove pravice in obveznosti ter se ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje pravnih predpisov. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne; ter podrejeno, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka ponavlja svoje trditve v tožbi in še dodaja: Vse dokazne predloge je obrazložila v tožbi, vendar jih tožena stranka v ponovnem postopku ni izvajala, niti ni obrazložila, zakaj jih ni izvedla. Kljub temu pa se tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo sklicuje na neverodostojnost izjav tožnikov. Če bi tožena stranka izvedla predlagane dokaze, ne bi bilo nobenih nejasnosti, saj že sedaj ni mogoče govoriti o neskladju izjav prvega tožnika in druge tožnice. Tožena stranka je kljub predlaganim dokazom izdala svojo odločbo v skrajšanem postopku, z obrazložitvijo, da je dejansko stanje ugotovila na podlagi dejstev in okoliščin iz 8. alinee 23. člena ZMZ. Zaradi ekonomičnosti pa ni izvajala rednega postopka. Sklicevanje na določbe ZMZ brez subsumiranja dejanskega stanja pod pravno normo, je po njenem mnenju bistvena kršitev določb postopka, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo in zato že dvakrat odpravilo odločbo tožene stranke. Poudarja še, da je tožena stranka nekorektno, enostransko in fragmentirano ugotovila dejansko stanje na Kosovu, ki po njenem mnenju ne ustreza resničnosti. Tožeča stranka je v sodni spis vložila številne članke, ki o stanju na Kosovu podajajo povsem drugačno podobo, kot jo je ugotovila tožena stranka. Iz predloženih člankov je po njenem mnenju očitno, da tožena stranka ni preverila vseh informacij o izvorni državi, kot ji to nalaga ZMZ. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Vrhovno sodišče RS je kot pritožbeno sodišče v zadevah mednarodne zaščite (oziroma prej azila) v številnih sodbah pojasnilo, da pojem mednarodne zaščite zajema tako begunstvo (prej azil), kot tudi subsidiarno zaščito (2. člen ZMZ). O mednarodni zaščiti pa lahko pristojni organ odloča v rednem (53. člen ZMZ) ali v pospešenem postopku (54. člen ZMZ). V pospešenem postopku lahko odloča, kadar so izpolnjeni formalni pogoji iz 54. člena ZMZ, če je podan vsaj eden izmed materialnopravnih razlogov, predpisanih v 55. členu ZMZ, da se prošnja za mednarodno zaščito v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljena.

V tem primeru so po presoji vrhovnega sodišča za zavrnitev prošnje tožnikov za mednarodno zaščito v pospešenem postopku izpolnjeni formalni pogoji iz 54. člena ZMZ in tudi razlog iz 5. alinee 55. člena ZMZ (vložitev prošnje v nerazumno dolgem času po prihodu v Slovenijo), kar pa zadošča za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Zato se vrhovno sodišče do drugih razlogov, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka (3., 4. in 6. alinea 55. člena ZMZ) v tej sodbi niti ne opredeljuje.

Do obstoja razloga iz 5. alinee 55. člena ZMZ pa se prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni izrecno opredelilo, čeprav tudi na tej določbi temelji izpodbijana odločba tožene stranke. Utemeljilo je le, da niso podani razlogi iz 3., 4. oziroma 6. alinee 55. člena ZMZ, na katere se je tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi sklicevala. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je očitno štelo, ne da bi to posebej obrazložilo, da tudi razlog iz 5. alinee 55. člena ZMZ v tem primeru ni podan.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je tožena stranka pravilno presodila, da pojasnilo prosilcev (tožeče stranke), da za mednarodno zaščito niso zaprosili prej, ker jim je brat druge tožnice svetoval, da naj si prej odpočijejo, nato pa bodo zaprosili za mednarodno zaščito, ni razumno, saj je 47 dni, od katerih so na ozemlju Republike Slovenije 17 dni prebivali ilegalno, vendar nerazumno dolga doba, če je oseba v izvorni državi dejansko preganjana in ogrožena do te mere, da potrebuje zaščito v obliki mednarodne zaščite. Dejanja prosilca za mednarodno zaščito, ki potrebuje zaščito zaradi preganjanja, so usmerjena izključno v pridobitev mednarodne zaščite (glej sodbo: št. I Up 553/2007 vrhovnega sodišča z dne 6.9.2007). Tudi sicer pa je v 35. členu ZMZ določeno, da mora prosilec, ki zakonito vstopi v Slovenijo, namen za vložitev prošnje izraziti v najkrajšem možnem času. Tožniki so v Slovenijo vstopili zakonito, torej bi morali za tako pozno vložitev prošnje imeti razumen razlog, ki pa ga po presoji vrhovnega sodišča nimajo. Tudi vrhovno sodišče meni, da mora tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji, poznati pravni red države, predvsem predpise, ki urejajo njegov pravni položaj, njegove pravice in obveznosti ter se ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje pravnih predpisov.

Ker je vrhovno sodišče svojo odločitev oprlo le na 5. alineo 55. člena ZMZ, se do pritožbenih ugovorov in navedb v odgovoru na pritožbo, ki se nanašajo na druge razloge, v tej sodbi ne opredeljuje. Za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito namreč zadošča že eden izmed razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) tako, da je zavrnilo tožbo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).