Jedro

Pogodbi zvesta stranka - M., d.o.o. je, potem ko tožeča stranka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti, razdrla sklenjeno pogodbo s tožečo stranko, zato je tudi "stornirala" račun z dne 28. 6. 1999 št. 264/99. To pomeni, da tožeča stranka ni imela nobenega pravnega temelja, da bi zahtevala, naj se ji izroči v posest sporni gradbeni material. Zato se pritožbeno sodišče pridružuje sklepu sodišča prve stopnje, da ga je lahko pridobila le na nepošten način. Če je tako, ji ni mogoče priznati dopustnega zavarovalnega interesa. Premoženjsko zavarovanje lahko sklene vsak, kdor ima interes, da ne nastane zavarovalni primer, ker bi mu sicer nastala kakšna premoženjska izguba. Načeloma se zavarovalni interes vedno prizna za lastne stvari, sicer pa ga je treba šele ugotavljati. Kot je bilo že obrazloženo, tožeča stranka ni postala lastnik spornega gradbenega materiala. Ker ga je pridobila mimo pravnega posla s podjetjem M., d.o.o., ni izpolnjena zahteva po pravno dopustnem interesu kot bistvenem elementu oziroma kavzi zavarovalne pogodbe po OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 109.968,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2000 do plačila in ji povrniti 678.062,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.9.2005 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odsr. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in med samimi listinami v spisu, zlasti priloženim kazenskim spisom Okrajnega sodišča v S., opr.št. K 37/2004. Priči J. P. in D. C. sta potrdili, da so se tlak plošče, ki jih je tožeča stranka nabavila pri podjetju M., d.o.o., nahajale ob novogradnji na naslovu L. cesta v P.. Kljub temu se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na izpovedbi prič M. S. in M. Č.. Ni sledilo tožnici, ki je povedala, da je tlak plošče plačala s kreditom, pridobljenim 23.2.1999. Datum odobritve kredita je v nasprotju z izpovedjo priče M. S., po besedah katerega je bil račun tožeči stranki izdan zaradi pridobitve kredita.

Nesprejemljiva je tudi izjava priče, da je dobavnica z dne 29.6.1999 št. 272 interna dobavnica, ki se je izstavljala, kadar je šla stvar v proizvodnjo. Za zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka do tlak plošč lahko prišla le na nepošten način, ni podlage v izpeljanem dokaznem postopku. Tožnici je nedvomno nastala škoda.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izdajo v pretežnem delu zavrnilne sodbe utemeljilo z argumentom, da tožeča stranka ni dokazala, da bi plačala naročene tlak plošče pri podjetju M., d.o.o.. Dopustilo je možnost, da "je do tlak plošč sicer prišla", vendar pa se je to lahko zgodilo le na nepošten način.

Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da tožeča stranka spornega gradbenega materiala ni plačala.

Takšen zaključek je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi skrbne analize vseh izvedenih dokazov, zlasti izpovedi priče M. S.. Kljub pritožbenim očitkom ni nobenih razlogov, ki bi potrjevali namige tožeče stranke o njegovi neverodostojnosti. Prepričljivo in vsebinsko enako kot v kazenskem postopku, opr.št. K 37/2004 je izpovedal, da je bil račun z dne 28.6.1999 št. 264/99 tožeči stranki izdan, da bi si uredila plačilo s kreditom. Dejstvo, da je bil račun zaradi neplačila storniran, sta potrdili tudi priči, zaslišani v kazenskem postopku, T. S. in T. H., M. Č. pa je zanikala, da bi prejela tako velik znesek denarja na blagajni. Samo dejstvo, da je bila na tožničino plačo že

26.3.1999 uvedena administrativna prepoved (priloga A16) ni v prid trditvam tožeče stranke, da je svojo denarno obveznost po pogodbi s podjetjem M., d.o.o. poravnala s kreditom. Ne samo, da je priča L. P. ob zaslišanju zatrdil, da je znesek poravnal v gotovini, ampak je tudi pojasnil, da je gradbeni material naročil mesec dni pred plačilom (torej v mesecu maju 1999), zato ni jasno, zakaj naj bi tožnica že 24.3.1999 podala odstopno izjavo, ki je bila podlaga za uvedbo administrativne izplačilne prepovedi. Sprejemljivo je tudi pojasnilo priče v zvezi z dobavnico z dne 29.6.1999 št. 272 (priloga A3), ki ne izkazuje izročitve materiala tožeči stranki in s tem pridobitnega načina za pridobitev lastninske pravice na premični stvari.

Pravkar ugotovljene dejanske okoliščine je mogoče strniti v zaključek, da je pogodbi zvesta stranka - M., d.o.o., potem ko tožeča stranka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti, razdrla sklenjeno pogodbo s tožečo stranko, zato je tudi stornirala račun z dne

28.6.1999 št. 264/99. To pomeni, da tožeča stranka ni imela nobenega pravnega temelja, da bi zahtevala, naj se ji izroči v posest sporni gradbeni material. Zato se pritožbeno sodišče pridružuje sklepu sodišča prve stopnje, da ga je lahko pridobila le na nepošten način.

Če je tako, ji ni mogoče priznati dopustnega zavarovalnega interesa.

Premoženjsko zavarovanje lahko sklene vsak, kdor ima interes, da ne nastane zavarovalni primer, ker bi mu sicer nastala kakšna premoženjska izguba (1. odst. 948. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Načeloma se zavarovalni interes vedno prizna za lastne stvari, sicer pa ga je treba šele ugotavljati. Kot je bilo že obrazloženo, tožeča stranka ni postala lastnik spornega gradbenega materiala. Ker ga je pridobila mimo pravnega posla s podjetjem M., d.o.o., ni izpolnjena zahteva po pravno dopustnem interesu kot bistvenem elementu oziroma kavzi zavarovalne pogodbe po OZ. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).