Jedro

Zgolj zaradi načina izpolnitve obveznosti, ki naj ne bi bil običajen in trditev o zamudah s plačevanjem, ki jih tožeča stranka ni niti konkretizirala, glede na podatke o finančnem stanju tožeče stranke po sklenitvi prisilne poravnave, s katerimi je bila seznanjena tožena stranka, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka za insolventnost tožeče stranke ob sklenitvi sporne Pogodbe vedela oziroma bi morala vedeti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v izpodbijani I. točki izreka in izpodbijanem delu (prvem odstavku) II. točke izreka tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „1.) V razmerju med tožečo stranko K., d.o.o. - v stečaju, in toženo stranko T. d.o.o., se razveljavi pravni učinek Pogodbe o prevzemu dolga št. 1401/2013 v višini 5.352,44 EUR z dne 14.2.2013. 2.) Tožena stranka je dolžna v 15 dneh v stečajno maso stečajnega dolžnika – tožeče stranke plačati znesek 5.352,44 EUR, do takrat brez obresti, v primeru zamude, ki začne teči naslednji dan po poteku 15-dnevnega paricijskega roka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi,“ zavrne;

- v III. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 827,77 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 736,90 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavi pravni učinek Pogodbe o prevzemu dolga št. 1401/2013 v višini 5.352,44 EUR z dne 14.2.2013 (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna v 15 dneh v stečajno maso stečajnega dolžnika – tožeče stranke plačati znesek 5.352,44 EUR z obrestmi (prvi odstavek II. točke izreka). V preostalem delu, glede teka zakonskih zamudnih obresti za čas od dne 25.4.2013 dalje do poteka 15-dnevnega paricijskega roka je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.437,77 EUR z obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper obsodilni del sodbe (I. točka izreka, prvi odstavek II. točke izreka in III. točka izreka) pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter mu v tem obsegu vrne zadevo v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je utemeljevala tožbeni zahtevek s trditvami o obstoju objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Subjektivni pogoj izpodbojnosti je temeljila na domnevah iz 1. in 2. točke tretjega odstavka 272.člena ZFPPIPP. Trdila je, da je pri Pogodbi o prevzemu dolga (Pogodba) šlo za neobičajen način izpolnitve ter da je bila le-ta sklenjena v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka. Tožena stranka pa naj bi v času izpodbijanega dejanja tudi vedela oziroma bi morala vedeti za slabo finančno stanje stečajnega dolžnika, glede na to, da je pri tožeči stranki nastala insolventnost že v začetku leta 2012, še pred vložitvijo predloga za začetek postopka prisilne poravnave,ki je bil začet s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 1422/2012 z dne 28.6.2012. Na insolventnost tožeče stranke naj bi kazale tudi zamude s plačili, ki so se povečevale. Tožena stranka naj bi tudi vedela, da je z izpodbijano Pogodbo prejela plačilo, ki ga zaradi insolventnosti in prezadolženosti stečajnega dolžnika sicer ne bi.

6. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu (razen glede dela obrestnega zahtevka) ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ker je ocenilo, da je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, da pa ni izpolnjen subjektivni kriterij za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po 2. točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Je pa po prepričanju sodišča prve stopnje namesto tega pogoja tožeča stranka izkazala „izpolnjevanje domnevne baze za domnevo obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti, to je, da je bilo izpodbijano pravno dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka (2. točka tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP).“

7. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je domneva iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP izpodbojna in da je tožena stranka podala trditve, s katerimi je izkazovala, da za insolventnost tožeče stranke ni vedela. Tožena stranka je namreč trdila, da je bila dne 28.1.2013 potrjena prisilna poravnava med tožečo stranko in njenimi upniki, ki se je vodila pod opr. št. St 1422/2012, da je tožeča stranka ob poslovnem izidu iz poslovanja v višini -4.974.914,00 EUR, ter upoštevaje zmanjšanje obveznosti tožeče stranke na podlagi potrjene prisilne poravnave v višini 8.760.438,30 EUR in preostali osnovni kapital v višini 340.093,00 EUR, dne 28.1.2013 izkazovala 4.125.617,50 EUR čistega dobička in pozitiven kapital v višini najmanj 4.974.914,00 EUR, kar pomeni, da je bila daleč od insolventnosti in kapitalsko povsem ustrezna. Tako tudi na dan izpodbijanega pravnega dejanja, 14.2.2013, o njeni insolventnosti ni mogoče govoriti. Nadalje je trdila, da se v zvezi s tožečo stranko v obdobju izpodbijanih pravnih dejanj niso pojavljali prav nikakršni indici o njeni morebitni insolventnosti, da so o tem mediji začeli pisati v mesecu maju 2013, kar je več kot tri mesece po izvedbi izpodbijanih pravnih dejanj. V času izpodbijanih pravnih dejanj je bilo na spletnih straneh AJPES objavljeno le letno poročilo za poslovno leto 2011, iz katerega pa ni izhajalo, da bi bila tožeča stranka insolventna.

8. Na takšne trditve tožene stranke je tožeča stranka odgovorila, da je iz 9. rednega poročila upravitelja prisilne poravnave, ki se nanaša na obdobje od 1.2.2013 do 28.2.2013 in vsebuje bilančne podatke na dan 28.2.2013, razvidno, da je imela tožeča stranka na dan 28.2.2013 negativen kapital (-1.258.989,39 EUR). Iz poročila naj bi bilo tudi razvidno, da je imela družba kratkoročne obveznosti v višini 16.623.073,93 EUR, medtem ko je imela kratkoročnih sredstev skoraj polovico manj (9.880.117,15 EUR), kar naj bi pomenilo, da ni bila sposobna poravnavati svojih obveznosti. Iz navedenega naj bi izhajalo, da je bila tožeča stranka insolventna.

9. Tožena stranka pa je trdila, da je navedbe tožeče stranke o kratkoročnih obveznostih in kratkoročnih sredstvih potrebno upoštevati v kontekstu potrjene prisilne poravnave, ki predvideva zmanjšanje obveznosti za 50 % in odlog njihovega plačila. Na ta način so lahko terjatve tožeče stranke presegle njene obveznosti in zagotovile stanje, ko je bila insolventnost odpravljena. Trdila je, da je bilo 9. delno poročilo upravitelja pripravljeno 18.3.2013, po stanju na dan 28.2.2013 in objavljeno 20.3.2013, torej vse po sklenitvi Pogodbe o prevzemu dolga. Trditev tožeče stranke, da je bilo navedeno poročilo toženi stranki znano, zato ne drži. Ker je tožeča stranka na dan 28.1.2013 izkazovala pozitiven kapital v višini najmanj 4.974.914,00 EUR, to pomeni, da je bila daleč od insolventnosti in kapitalsko povsem ustrezna, posledično tudi na dan izpodbijanega pravnega dejanja, 14.2.2013. Na podlagi navedenega je tožena stranka izvedla legitimen sklep, da tožeča stranka ni insolventna, saj svoje stroške učinkovito obvladuje in je njeno poslovanje stroškovno učinkovito. Tožena stranka tega, da naj bi bila (kar sicer ni bila) tožeča stranka insolventna, ni mogla niti morala vedeti. Obstoj insolventnosti stečajnega dolžnika za potrebe stečajnega postopka tudi nikdar ni bil ugotavljan niti ugotovljen, saj je bil začet na predlog dolžnika. V takšnem primeru pa se insolventnost stečajnega dolžnika domneva.

10. Tožeča stranka na takšne trditve tožene stranke ni konkretno odgovorila. V potrditev trditev, da je tožena stranka vedela, da je tožeča stranka insolventna, se je le sklicevala na domnevi iz 1. in 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP ter na 9. redno poročilo upravitelja prisilne poravnave, ki vsebuje bilančne podatke na dan 28.2.2013, za katerega pa je tožena trdila, da je bilo objavljeno šele dne 20.3.2013, to je po sklenitvi sporne Pogodbe o prevzemu dolga. Teh trditev tožene stranke tožeča stranka ni konkretno prerekala, niti ni podala trditev o dejstvih, iz katerih bi izhajalo, da je bila tožena stranka z insolventnostjo tožeče stranke na dan sklenitve izpodbijanega pravnega dejanja seznanjena. Zgolj način izpolnitve obveznosti, ki po oceni sodišče prve stopnje ni bil običajen, trditve o zamudah s plačevanjem, ki jih tožeča stranka ni niti konkretizirala, pa glede na podatke o finančnem stanju tožeče stranke po sklenitvi prisilne poravnave, s katerimi je bila seznanjena tožena stranka, trditev o tem, da bi lahko vedela za drugačne podatke, pa tožeča stranka ni podala, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka za insolventnost tožeče stranke ob sklenitvi sporne Pogodbe (pa četudi bi bila le-ta res sklenjena šele 28.2.2013) vedela oziroma bi morala vedeti. Navsezadnje je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v 16.točki obrazložitve sodbe.

11. Po presoji pritožbenega sodišča tako že iz trditev tožene stranke, ki s strani tožeče stranke niso bile konkretno prerekane, izhaja, da na dan sklenitvi izpodbijane Pogodbe o prevzemu dolga tožena stranka ni vedela oziroma ni mogla vedeti, da je tožeča stranka insolventna.

12. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

13. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je odločilo o stroških vsega postopka ( drugi odstavek 165.člena ZPP).

14. Tožeča stranka je glede na to, da v pravdi ni uspela, dolžna povrniti toženi stranki vse njene pravdne stroške. Ti znašajo 827,77 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku tožene stranke za postopek v znesku 284,70 EUR, nagrado za narok za glavno obravnavo v znesku 262,80 EUR, stroške poštnih in telefonskih storitev v znesku 20,00 EUR, potne stroške za pristopa na dve glavni obravnavi v višini 2 krat 55,50 EUR ter DDV v višini 149,27 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili Zakona o odvetniški tarifi.

15. Tožeča stranka glede na neuspeh v pravdi nosi sama svoje pravdne stroške. Toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške, saj je le-ta s pritožbo v celoti uspela. Ti znašajo 736,90 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku tožene stranke za sestavo pritožbe v višini 350,43 EUR, administrativne stroške v višini 20,00 EUR, DDV v višini 81,49 EUR in sodno takso za pritožbo v višini 285,00 EUR.