Jedro

Toženka je tožniku redno odpoved iz poslovnega razloga vročala v prostorih delodajalca. Skladno s tretjim odstavkom 88. člena ZDR-1 je pogodbena stranka, ki se ji odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča v prostorih delodajalca, dolžna odpoved prevzeti; šteje se, da je bila vročitev opravljena, če pogodbena stranka odkloni vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme za vročitev oziroma odklonitev vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi je na pogodbeni stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Tožnik vročitve odpovedi ni odklonil, ampak je odklonil le podpis vročilnice, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo (točka I izreka). Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper odločitev o zavrženju tožbe (točka I izreka) in zoper odločitev, da sam krije svoje stroške postopka (delno točka II izreka), se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je za odločitev bistveno, kdaj mu je toženka vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je bila vročitev opravljena dne 19. 7. 2019. Vročitev odpovedi je bistvena za njeno učinkovanje, namen vročitve je, da se delavec seznani z razlogi za odpoved in da lahko uveljavlja sodno varstvo (prim. sklep VS RS VIII Ips 213/2016, odločba US RS U-I-200/15 in Up-936/15). Osebna vročitev v prostorih delodajalca se opravi, ko je delavec na delu, pri čemer zgolj dejstvo, da delavec odkloni prejem, ne zadošča, da se šteje, da je vročitev opravljena. Pisanje je treba pustiti v prostorih delodajalca oziroma tam, kjer delavec opravlja delo. Na ta način se delavcu omogoči, da se s pisanjem seznani. Tega toženka ni upoštevala. Dokazno breme, da je odpoved vročila, je na njeni strani. Tožnik je izpovedal, da odpovedi dne 19. 7. 2019 ni prejel in da se z njo ni seznanil, tega dne niti ni vedel, da mu toženka vroča odpoved. Prejel jo je dne 22. 7. 2019 priporočeno po pošti, tožbo je vložil v tridesetdnevnem roku. Toženka ga ni poučila, da bo rok za vložitev tožbe, če bo prejem pošiljke dne 19. 7. 2019 odklonil, že začel teči. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo izpovedi tožnika, ampak prič A.A. in B.B., ki sploh nista bili skladni. A.A. je izpovedal, da je tožnik dne 19. 7. 2019 prejel le odpoved, priča B.B. pa, da je prejel tako odpoved kot vročilnico. Priča A.A. je izpovedal, da so tožniku priporočeno po pošti poslali odpoved, priča B.B. pa, da so mu poslali tudi vročilnico. Slednji je najprej izpovedal, da je tožnik dne 19. 7. 2019 prejel le vročilnico, nato pa, da je prejel tako odpoved kot vročilnico, pri čemer je izpoved glede tega, v koliko izvodih sta bili odpoved in vročilnica, ves čas spreminjal. V svoji izpovedi je vztrajal, da so tožniku priporočeno po pošti poslali vročilnico, kar bi pomenilo, da toženka z vročilnico ne bi razpolagala. Da bi bila tožniku vročena vročilnica, iz vročilnice ne izhaja. Če bi tožnik prejel odpoved dne 19. 7. 2019, bi sodno varstvo uveljavljal pravočasno. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da ga je toženka ovirala pri izrabi bolniškega staleža in da mu je delovno razmerje pri toženki že nezakonito prenehalo. Dne 19. 7. 2019 je bil tožnik v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, kako je to vplivalo na zmožnost, da se seznani z odpovedjo. Sklep sodišča prve stopnje posega v tožnikovo ustavno pravico do sodnega varstva (22. člen URS). Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) ureja vročanje odpovedi v 88. členu. Četrti odstavek tega člena ZDR-1, ki se je nanašal na vročanje s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov, je bil razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-200/15 in Up-936/15, na katero se sklicuje pritožba. Tudi v zadevi VIII Ips 213/2016 je delodajalec vročanje opravljal na način, določen v četrtem odstavku 88. člena ZDR-1, torej s priporočeno pošiljko s povratnico, pri čemer je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da fikcija vročitve, ki nastopi, če delavec v določenem roku pošiljke ne prevzame, ni neizpodbojna.

7. Toženka je tožniku redno odpoved iz poslovnega razloga vročala v prostorih delodajalca. Skladno s tretjim odstavkom 88. člena ZDR-1 je pogodbena stranka, ki se ji odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča v prostorih delodajalca, dolžna odpoved prevzeti; šteje se, da je bila vročitev opravljena, če pogodbena stranka odkloni vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme za vročitev oziroma odklonitev vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi je na pogodbeni stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Tožnik vročitve odpovedi ni odklonil, ampak je odklonil le podpis vročilnice, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je tožnik dne 19. 7. 2019 prejel odpoved, kot zatrjuje toženka, pri čemer je upoštevalo vsebino predložene listine - vročilnice in v bistvenem skladni izpovedi prič A.A. ter B.B.. Tako iz vročilnice kot iz izpovedi izhaja, da je tožnik prejel odpoved, ni pa podpisal vročilnice, ki sta jo nato izpolnili priči sami. Drugačni izpovedi tožnika sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, saj ta ni bila verodostojna tudi glede drugih dejstev (npr. prisotnost direktorja toženke dne 19. 7. 2019, prisotnost B.B.). Tožnik v pritožbi izpovedi prič A.A. in B.B. jemlje iz konteksta in prikazuje nasprotja v izpovedih, pri čemer se ta ne nanašajo na bistveno dejstvo, da je tožnik dne 19. 7. 2019 prejel odpoved. S tem je bila odpoved vročena, četudi tožnik vročilnice ni podpisal. 9. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, dejstvo, da je bil tožnik dne 19. 7. 2019 v bolniškem staležu, ne pomeni, da vročitev ni bila pravilno opravljena. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnik navedel, da ga je bolela hrbtenica in da se je slabo počutil, ne pa, da bi to vplivalo na zmožnost, da se seznani z odpovedjo. Tovrstne navedbe so kot pritožbene novote na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP neupoštevne.

10. Ustavno sodišče RS se je že večkrat izrecno opredelilo do ustavnosti določanja rokov za vložitev tožbe, ki predstavljajo omejitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije - URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj., ki določa pravico do sodnega varstva; 22. člen URS, na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi, določa pravico do enakega varstva pravic).1 Tožniku pravica do sodnega varstva, ker je sodišče prve stopnje zaradi zamude roka, določenega v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, njegovo tožbo zavrglo, ni bila kršena, saj je določitev roka za vložitev tožbe zaradi varstva pravic iz delovnega razmerja ustavno upravičena v korist načela pravne varnosti. Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe je zakonsko določen in glede na namen pravnega varstva ni prekratek.2

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 Prim. sklepa US RS Up-103/99, Up-268/00. 2 Sklepa VS RS VIII Ips 92/2013, VIII Ips 230/2016.