Jedro

Prisoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi neupravičenega pripora.

Ker tožnik glede premoženjske škode že v postopku na prvi stopnji ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena, se glede višine te škode ne more sklicevati na pravilo o prostem preudarku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku za neupravičen pripor prisodilo 3.200.000 SIT (13.353,36 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo in tolarsko vrednost 125 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek (za nepremoženjsko škodo še 3.000.000 SIT oziroma sedaj 12.518,79 EUR in za premoženjsko škodo še tolarsko vrednost 10.025 EUR) je zavrnilo ter odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na 2.500.000 SIT (10.432,31 EUR), odškodnino za premoženjsko škodo tudi v prisojenem znesku tolarske vrednosti 125 EUR zavrnilo, v ostalem delu pa je toženkino pritožbo zavrnilo. V celoti je zavrnilo tožnikovo pritožbo in v vseh ostalih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji izpodbija drugostopenjsko sodbo v celoti, uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa tako spremembo obeh sodb, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V obširni obrazložitvi tožnik glede prisoje odškodnine za nepremoženjsko škodo zatrjuje, da ne gre za pravično odškodnino, ker ni upoštevano njegovo duševno trpljenje in strah zaradi pripora ter vse pomembne okoliščine, trajanje pripora, tožnikovo premoženjsko stanje, saj je znano, da je moral zaradi kazenskega postopka svojo firmo zapreti, ni upoštevano premoženjsko stanje države, napačno so ocenjeni tožnikovi dokazi oziroma njegove navedbe, tudi prizadetost njegovega ugleda v družbi. Po revidentovem mnenju drugostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti, zaradi česar gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pa tudi iz prvega odstavka 360. člena ZPP, saj sodna praksa priznava za vsak dan pripora od 10.000 do 20.000 SIT, tožnik pa je bil v priporu 123 dni. Pritožbeno sodišče ni podalo konkretnega obračuna, kako je prišlo do znižanja zneska odškodnine na 2.500.000 SIT. Tožnik pritožbenemu sodišču še očita, da je navedlo dva primera iz sodne prakse, ki jih je ponudila toženka, ni pa upoštevalo subjektivnih meril in obrazložilo pravnega standarda iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Tudi glede odločitve o premoženjski škodi (tolarska vrednost 10.000 EUR) revizija zatrjuje kršitve materialnega in procesnega prava. Predvsem opozarja, da je izpodbijana sodba napačno tolmačila, da tožnik zahteva odškodnino zaradi izgube dobička. Tožnik je v tožbi mogoče neprecizno označil, da zahteva izgubo zaslužka, vendar je mislil na izgubo svojega osebnega dohodka po 5.000 DEM mesečno, kar je tudi pojasnil ob svojem zaslišanju in se skliceval na kazenski spis, v katerem je navedel enak osebni dohodek. Z napačnim tolmačenjem njegovega tožbenega zahtevka je sodišče ta zahtevek prekoračilo, zmotno je ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Uporabiti bi moralo tudi 214. (prav 216.) člen ZPP. Tožnik opozarja, da je sodišču dostavil listino, ki dokazuje, da je njegov osebni dohodek v mesecih pred priporom znašal 5.792 din. Zato je nesklepčen in protispisen zaključek sodišča, da tožnik ni dokazal izgube osebnega dohodka. Opozarja na Komentar ZPP, kdaj so izpolnjeni pogoji za uporabo 216. člena ZPP in zatrjuje, da temelj ni sporen, izpolnjeni pa so tudi ostali pogoji.

Po revizijskih trditvah je pritožbeno sodišče ob spremembi prvostopenjske sodbe in zavrnitvi odškodnine za premoženjsko škodo v zahtevani tolarski vrednosti 125 EUR (očetov obisk tožnika v priporu) ugotovilo drugačno dejansko stanje. Pri tem se je nepravilno oprlo na splošno določbo 358. člena ZPP namesto na eno od štirih točk te določbe. Ker v svoji obrazložitvi ni podalo nujnih razlogov, je kršilo četrti odstavek 324. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom (prav točko) 358. člena ZPP. Revizija še opozarja na razloge prvostopenjske sodbe, da tej obliki škode toženka ni ugovarjala. Ker je to storila šele v pritožbi, je njen ugovor nedopusten in ničen zaradi 286. člena ZPP, zato bi ga moralo pritožbeno sodišče zavrniti. Prišlo je do kršitve 286. člena ZPP v zvezi s 6. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so stranke in sodišče v revizijski fazi postopka vezani na tisto dejanske stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki je prestalo preizkus na pritožbeni stopnji. Več prej povzetih revizijskih trditev gre zato v nedovoljeni smeri in jih revizijsko sodišče ne sme obravnavati (izpodbijanje dokazne ocene glede obsega nepremoženjske škode in graja razlogov, da je dogodek utonil v pozabo, saj je tožnik sam tako izpovedal; izpodbijanje razlogov o nedokazanosti višine premoženjske škode itd.).

Dejanske okoliščine o obsegu in intenzivnosti tožnikovih duševnih bolečin zaradi neupravičenega pripora je pritožbeno sodišče pravilno in korektno povzelo v razlogih na peti strani svoje sodbe. Tožnik je bil v priporu 123 dni, vse do 7.2.1996, ko je bil izpuščen in tudi oproščen obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili. Tožnik prej ni bil nikoli kaznovan, pripor v tuji državi in daleč od doma je težko doživljal, njegova žena je bila takrat noseča, stikov s svojci ni imel razen enega očetovega obiska. O dogodku so pisali časopisi tudi v Srbiji, v njegovem domačem kraju se je o tem govorilo, z leti pa je zadeva nekoliko utonila v pozabo.

Tako ugotovljeni obseg tožnikovih duševnih bolečin zaradi neupravičenega pripora je po presoji revizijskega sodišča utemeljeval odločitev pritožbenega sodišča za znižanje odškodnine od 3.200.000 SIT na 2.500.000 SIT. S tako delno spremembo prisoje prvega sodišča je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. člena ZOR (v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) in tudi vsa zakonska merila za prisojo take odškodnine. Škoda je pravilno konkretizirana in individualizirana, upoštevanje objektivnega merila za prisojo v sorazmerju s siceršnjo prisojo v primerljivih zadevah pa je pritožbenemu sodišču narekovalo znižanje odškodnine. Neutemeljen je revizijski očitek, da naj bi pri tem upoštevalo le dva primera, ki jih je v pritožbi ponudila toženka. Teh primerov sploh ni omenilo, pač pa se je sklicevalo na veljavno sodno prakso. Ta je dostopna tako v računalniški kot v knjižnih oblikah. Revizijsko sklicevanje na dnevno tarifiranje odškodnine za pripor je neutemeljeno zato, ker se primer od primera razlikuje in ker so sodne odločbe izdane v različnih časovnih obdobjih z različnimi vrednostmi domače valute. Zato se je v sodni praksi uveljavilo merilo, da je objektivni pokazatelj vrednosti prisojene odškodnine povprečna plača v času prvostopenjskega sojenja. Za tožnikov primer to pomeni, da mu je bilo z zneskom 2.500.000 SIT prisojeno 17,44 povprečnih plač glede na razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe. Taka prisoja pa ne odstopa navzdol, saj je na primer prav vseh 14 primerov iz knjige Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001 (strani 727 - 735), v katerih je bila prisojena vrednostno višja odškodnina zaradi okrnitve svobode, hujših od tožnikovega: ali zaradi daljšega trajanja pripora oziroma zapora, ki se je velikokrat izvajal v težjih okoliščinah, ali zaradi težjega kaznivega dejanja ali zaradi težjih posledic pri samem oškodovancu. Revizijski očitki tako glede pravilne uporabe materialnega prava kot glede zatrjevanih procesnih kršitev (pritožbeno sodbo je očitno mogoče preizkusiti, odgovorila je tudi na vse pravno pomembne pritožbene trditve) so torej neutemeljeni.

Tožnikove tožbene navedbe v zvezi z izgubo zaslužka so bile, da je bil takrat lastnik podjetja, da se je v tem svojstvu znašel tudi v Sloveniji, da je želel skleniti določene posle ali dobavo blaga, žal pa je bil aretiran. Svojo mesečno izgubo ocenjuje na najmanj 5.000 DEM oziroma za ves čas pripora na 20.000 DEM. V tožbi si pridržuje tudi pravico zvišati zahtevek za izgubo zaslužka zaradi konkretno nerealiziranih pogodb in poslov. Take tožbene trditve, ki jih tožnik med pravdo ni dopolnil ali spreminjal, so utemeljevale presojo, da tožnik uveljavlja izgubo dobička po tretjem odstavku 189. člena ZOR, ne pa izgube osebnega dohodka. Kaj je tožnik mislil, ne more biti upoštevno, pomembno je le, kaj je trdil in kasneje dokazal. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo njegove navedbe. Omemba mesečnega dohodka okrog 5.000 DEM v tožnikovi izpovedi ni odločilna (ne glede na to, da ni poudaril, da naj bi šlo za osebni dohodek), ker je pomembna samo trditvena podlaga, poleg tega pa je tudi ta del izpovedi neposredno povezan z izpovedjo, da se je ukvarjal s proizvodnjo obutve in da je imel zaposlenih devet delavcev. Za te trditve je prvostopenjsko sodišče v razlogih svoje sodbe na sredi tretje strani izrecno ugotovilo, da niso dokazane. Dokazane so bile le trditve v zvezi z opravljanjem gostinske dejavnosti v "kafečajnici", za katero pa je tožnik izrecno izjavil, da od nje ni bilo dobička. Zato je sodišče prve stopnje odškodnino zaradi izgubljenega dobička zavrnilo. Enaki ali podobni so bili tudi razlogi pritožbenega sodišča. Pojasnilo je, zakaj tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na kazenski spis in še poudarilo, da določba 216. člena ZPP ni nadomestilo za dolžnost stranke pri zbiranju procesnega gradiva. Če tožnik v postopku na prvi stopnji trditvenega in dokaznega bremena ni zmogel že glede samega opisa dejavnosti, v kateri naj bi prišlo do izgubljenega dobička, temelj ali obstoj te vrste škode ni nesporen, kot sedaj trdi v reviziji. Razlogi pritožbenega sodišča o neizpolnjevanju pogojev za uporabo pravila iz 216. člena ZPP o prostem preudarku so zato pravilni, drugačno revizijsko stališče pa zmotno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik šele v pritožbi poleg izraza izguba dobička oziroma zaslužka uporabljal tudi izraz izguba osebnega dohodka, ki ju je kljub različnim pomenom večkrat mešal. Pritožbenemu sodišču se s tem ni bilo treba ukvarjati, saj izguba osebnega dohodka terja drugačno trditveno podlago, kot jo je v postopku na prvi stopnji uveljavljal tožnik. Revizijske trditve, da je ves čas uveljavljal le izgubo osebnega dohodka, so torej v nasprotju s tožnikovimi trditvami v postopku na prvi stopnji, uveljavljanje procesnih kršitev zaradi zatrjevane prekoračitve tožbenega zahtevka in uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava pa neutemeljeno.

Razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo tolarske vrednosti 125 EUR na pritožbeni stopnji je bil, da tožnik nima aktivne legitimacije za uveljavljanje očetovih stroškov pri obisku tožnika v priporu. Obstoj aktivne legitimacije je vprašanje materialnopravne narave. Zato pritožbeno sodišče s tako odločitvijo ni kršilo določbe 4. točke 358. člena ZPP, kot meni revizija. Tudi toženka tega materialnopravnega ugovora v pritožbi ni prepozno uveljavljala. Zakaj naj bi pritožbeno sodišče kršilo tiste določbe ZPP, ki govorijo o vsebini prvostopenjske sodbe, revizija ni pojasnila. Ob izostanku tožnikovih trditev v postopku na prvi stopnji, zakaj naj bi bil tožnik aktivno legitimiran za uveljavljanje očetove terjatve, toženkin ugovor v pritožbi ne pomeni nedovoljenega razpolaganja strank in zato tudi pritožbeno sodišče ni storilo uveljavljane procesne kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi prvostopenjskega sodišča, da naj toženka ne bi ugovarjala utemeljenosti te škode, so neupoštevni zato, ker je ugovarjala celotni škodi in zato tudi njenim posameznim oblikam. Ugotovitev o pomanjkanju aktivne legitimacije tožnika za uveljavljanje očetovih stroškov zadostuje za pravilno uporabo materialnega prava in zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka, zato revizija pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.