Jedro

Pri odločanju o tem, ali je predlog za podaljšanje navedenega ukrepa utemeljen, sodišče prve stopnje presoja obstoj utemeljenega suma in ocenjuje, ali so se razlogi, zaradi katerih je bilo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odrejeno, spremenili in so nastopile okoliščine, zaradi katerih ga ne bo podaljšalo. Sodišče prve stopnje se je v sklepu pri tej presoji utemeljeno oprlo na pravnomočno obtožnico in pojasnilo tudi vsebino dokazov, pridobljenih in izvedenih po vložitvi obtožnice, na tej podlagi pa tehtno zaključilo in v sklepu obrazložilo, zakaj meni, da se utemeljen sum storitve kaznivih dejanj, očitanih obdolžencem, ni omajal in zakaj je začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki je bilo odrejeno, potrebno podaljšati.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A.A. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom II K 21582/2018 z dne 22. 11. 2021 na podlagi prvega odstavka 502.a člena in 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) za 1 leto, to je do 23. 11. 2022, podaljšalo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki je odrejeno zoper obdolženega A.A., ko mu je prepovedano razpolaganje z denarnimi sredstvi do višine 87.185,41 EUR na njegovem transakcijskem računu, odprtem pri Novi kreditni banki Maribor, d.d. in je banki naloženo, da odreče izplačilo denarnih sredstev z v izreku sklepa navedenega transakcijskega računa, pri čemer naj se upošteva omejitev iz 101. in 102. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ter je obdolžencu prepovedana odtujitev in obremenitev oziroma kakršnokoli razpolaganje z njegovim vozilom - motornim kolesom z visoko močjo znamke Yamaha z oznako in registrsko številko, kot sta navedeni v sklepu, z vknjižbo prepovedi razpolaganja z osebnim vozilom (pogojnega rubeža) pri Upravni enoti Murska Sobota v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, voden pri AJPES-u. Odločilo je še, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve 22., 23., 25. in 153. člena Ustave Republike Slovenije, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da predlog državnega tožilca za zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi z dne 27. 10. 2021 zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba navaja, da je sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na očitke o utemeljenem sumu na več mestih neobrazložen, nerazumljiv in v nasprotju z izvedenimi dokazi v spisu, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana tudi, ker sodišče prve stopnje v napadenem sklepu navaja, da ni pomembno, ali je prišlo do oškodovanja upnikov in da družba X.Y. Ltd. v času nakazil sploh ni obstajala in zato ni mogla biti prejemnica sredstev, hkrati pa, da obdolženec ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje sklepa nastale oškodovani družbi, ki v primeru, da bi obdolženec dvignil ali drugače razpolagal z navedenim premoženjem, ne bi mogla priti do povrnitve škode oziroma bi ji bilo to znatno oteženo. Sodišče ima pri presoji okoliščine neobstoječe gospodarske družbe dvojna merila, saj po eni strani presoja izvršena plačila na račun družbe X.Y. Ltd. in trdi, da plačilo neobstoječi pravni osebni ni moglo biti izvršeno, ker družba ne obstaja, hkrati pa presoja oškodovanje oziroma škodo na račun družbe X.X. d.o.o., pri tem pa prezre, da gre za danes neobstoječo pravno osebo oziroma se do tega dejstva ne opredeli ter ne pojasni, kakšne posledice bi lahko nastale neobstoječi družbi, zaradi česar je sklep glede odločilnega dejstva neobrazložen. Predpogoj za premoženjsko škodo je, da obstaja oškodovanec, glede tega pa je sklep v nasprotju z dokazi v spisu, neobrazložen in v nasprotju s samim seboj ter nerazumljiv in zato obremenjen s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Premoženjska škoda je zakonski znak kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu, v napadenem sklepu pa je sodišče prezrlo dokaza - končno poročilo stečaja za družbo X.X. d.o.o. ter izpovedbo izvršitelja C. v preiskavi in na glavni obravnavi, iz katerih enoznačno izhaja, da družba X.X. d.o.o. ni bila oškodovana. Ob tem pritožba še navaja, da do oškodovanja ni prišlo, tudi če z navedenimi plačili na bančni račun družbe matere ne bi šlo za poplačilo upnikov, saj je bilo premoženje družbe X.X. d.o.o. (torej tudi nakazana sredstva) premoženje družbe X.Y. Ltd., ker je bila ta edini družbenik družbe X.X. d.o.o., zato ni mogoče trditi, da je pravno osebo oškodoval njen edini družbenik, premoženjski interes matere nasproti premoženjskemu interesu hčerke pa ni tuj, temveč skupen. Nadalje, formaliziranje odnosov med družbeniki, pravno osebo in fizičnimi osebami, kot ga v sklepu utemeljuje sodišče prve stopnje, pravno ni pravilno in služi izključno sprejeti odločitvi sodišča, pri čemer pritožba navaja, da je že večkrat opozorila na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 266/2007, po kateri do oškodovanja druge osebe kot temelja za obstoj kaznivega dejanja zlorabe položaja ne more priti, kadar sta storilec in oškodovanec ista oseba, in da je v tem primeru lahko kaznivo dejanje storjeno le navzven proti upnikom, ne pa tudi navznoter z lastnim okoriščanjem, ter se ne strinja s stališčem iz napadenega sklepa, da gre v obravnavani zadevi za primer, ki ni primerljiv s tem, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče. Nadalje navaja, da pravna oseba sama po sebi ne more biti storilka kaznivega dejanja, kot o tem v smislu ločenosti obdolžene B. nasproti družbi X.X. d.o.o. razlaga sodišče v napadenem sklepu, saj je za storitev kaznivega dejanja vedno lahko kriva le fizična oseba, pravna oseba pa je lahko le objektivno odgovorna. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da izvršena plačila B.B. niso imela pravne in dejanske podlage oziroma da so bila protipravna ter opozarja na izpovedbo priče O. na glavni obravnavi, da posojila in najemi niso predmet obdavčitve DDV, pod pogojem, da gre za davčno priznan strošek za potrebe poslovnega podjetja, ter zaključuje, da je s spornimi plačili šlo prav za povrnitev posojil in odplačanih najemov, kot je razvidno iz dokazil, ki jih je predložila obdolženka. Zaključek sodišča prve stopnje, da na navideznost pravnih poslov odkazuje podatek FURS-a, ker družba X.X. d.o.o. v času od decembra 2014 do aprila 2015 po evidencah FURS ni izkazovala prejema storitev, od katerih je potrebno odvesti in plačati DDV, je nelogičen in neutemeljen in se do te okoliščine, da so bila posojila in najemi strošek, povezan s poslovanjem podjetja, sodišče v sklepu ni opredelilo. Očita mu tudi, da se v sklepu opira na izpovedbe delavcev, a ne obrazloži, kdo je nabavil in financiral delovna sredstva in opremo za delovanje družbe X.X. d.o.o. oziroma kaj je z bančnimi nakazili izvršena nakazila sploh predstavljalo ter kdaj so bila posojila, ki so bila prejeta s strani družbe X.X., vrnjena, ter zamolči, da so vsi zaslišani delavci potrdili, da so pri svojem delu uporabljali prav sredstva iz najemnih pogodb.

5. Pritožba nadalje poudarja, da so bila sredstva nakazana na bančni račun družbe matere, kar pomeni, da obdolženec osebno ni dal na razpolago nobenih sredstev, v spisu pa tudi ni nobenih podatkov in dokazov, da je sporna sredstva z računa angleške družbe dvignil protipravno in da za to ni imel pooblastila, glede tega pa sodišče prve stopnje svojih zaključkov tudi ne opredeli. V sklepu pogreša opredelitev sodišča do vprašanja, zakaj naj bi bil obdolženi A. okoriščen z očitanim kaznivim dejanjem, saj je povedal, da je denar dvignil z računa po navodilu g. S., ki je dolgovani denar očitno izročil upravičencu - upniku družbe X.X. d.o.o., kar je mogoče sklepati iz okoliščine, da v stečajnem postopku nad navedeno družbo ni bila prijavljena nobena terjatev, torej so bili vsi upniki že pred stečajem poplačani, kar potrjujejo tudi listine, ki jih je predložila obdolžena B.B.. Sodišče prve stopnje obstoj utemeljenega suma zmotno pojasnjuje na ugotovitvah in izpovedbah stečajnega upravitelja C., kar glede na očitke obdolžencu sploh ne more biti dokaz, pri čemer ni pomembno, kaj stečajni upravitelj o obravnavani zadevi "misli", toliko bolj, ker je obramba sodišču že razkrila motiv te priče. Ponovno navaja, da so organi pregona postopek zoper obdolženca začeli na podlagi lažnega naznanila upravitelja, ki je v svoji prijavi navedel, da so bili s spornimi plačili oškodovani upniki, čeprav upnikov ne takrat ne danes družba X.X. d.o.o. ni imela, saj bi jih sodišče v sklepu konkretiziralo. Oškodovanca ni, na povsem špekulativni ravni pa so namigovanja sodišča o nekakšnem izostanku plačila davkov, ob tem pa se obdolžencu zatajitev davkov niti ne očita. Kaznivo dejanje zlorabe položaja je naklepno kaznivo dejanje, torej mora biti krivda obdolžencu dokazana, tudi v tej fazi postopka pa mora biti podan utemeljen sum, da je storilcu krivda dokazana, krivde pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja pa ni mogoče utemeljevati na nepojasnjenih nakazilih, niti na tem, da stečajni upravitelj nima poslovne dokumentacije, saj izpostavljene okoliščine z obdolženčevimi ravnanji nimajo ničesar. Razloge sklepa izpodbija še z navedbo, da med obdolženčevim pooblastilom in njegovim dvigom denarja na bančnem računu na eni strani ter na drugi strani dejstvom, da je bila družba mati leta 2012 izbrisana, ni vzročne zveze in sklepanje sodišča v tej zvezi ni logično in tudi ni obrazloženo.

6. S povzetimi navedbami, s katerimi sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pritožba ne more uspeti. Vložena je namreč zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločalo o utemeljenosti predloga, da podaljša začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, odrejeno na premoženju obdolženega A.A., ki mu pravnomočna obtožnica očita storitev pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Pri odločanju o tem, ali je predlog za podaljšanje navedenega ukrepa utemeljen, sodišče prve stopnje presoja obstoj utemeljenega suma in ocenjuje, ali so se razlogi, zaradi katerih je bilo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odrejeno, spremenili in so nastopile okoliščine, zaradi katerih ga ne bo podaljšalo. Sodišče prve stopnje se je v sklepu pri tej presoji utemeljeno oprlo na pravnomočno obtožnico in pojasnilo tudi vsebino dokazov, pridobljenih in izvedenih po vložitvi obtožnice, na tej podlagi pa tehtno zaključilo in v sklepu obrazložilo, zakaj meni, da se utemeljen sum storitve kaznivih dejanj, očitanih obdolžencem, ni omajal in zakaj je začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki je bilo odrejeno, potrebno podaljšati. Tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazi, ki jih sodišče prve stopnje povzema v sklepu, ne morejo spremeniti ugotovitev o obstoju utemeljenega suma storitve obravnavanega kaznivega dejanja in pomoči pri njem. Vse pritožbene navedbe, ki grajajo razloge o obstoju utemeljenega suma in sodišču prve stopnje očitajo, da se do okoliščin, ki jih pritožba poudarja, ni opredelilo in jih ni obrazložilo ter mu očita nasprotje v razlogih sklepa, pa ne morejo privesti do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje v napadenem sklepu. Pritožba ocenjuje protislovnost izvedenih dokazov in podaja svojo razlago dejanskih in pravnih vprašanj, na podlagi katerih naj bi pritožbeno sodišče v tem pritožbenem postopku presojalo njeno utemeljenost in pravilnost, kar pa ne more biti predmet tega pritožbenega postopka. Dokazi, ki jih povzema sodišče prve stopnje v napadenem sklepu in so bili zbrani in izvedeni pred zadnjim podaljšanjem začasnega zavarovanja zahtevka (sklep sodišča prve stopnje z dne 16. 11. 2020), ter ti, zbrani po tem, glede dejanskih in pravnih vprašanj ne ponujajo drugačnih odgovorov kot takrat, zato so pritožbena zavzemanja za drugačno oceno pritožbenega sodišča, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, neutemeljena. Svojo oceno dejanskih in pravnih vprašanj bo lahko zato obramba predstavila sodišču prve stopnje, saj gre za vprašanja, o katerih odloča sodišče prve stopnje, ko odloča o glavni stvari. V tem pritožbenem postopku pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obstoj utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja in pomoči pri njemu še vedno podan, predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi pa utemeljen, kar je tudi ustrezno pojasnilo.

7. Pritožba sodišču prve stopnje očita pristranskost in navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP zaradi kršitve temeljnega načela iz 16. člena tega zakona, po katerem imata obdolženec in tožilstvo položaj enakopravnih strank. Sodišče prve stopnje je obravnavalo predlog državnega tožilca za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, čeprav ta ni navedel, s katerimi konkretnimi okoliščinami in dokazi glede na zakonske pogoje za izrek ukrepa utemeljuje njegovo podaljšanje. V sklepu tudi ni konkretiziralo, zakaj in iz katerih konkretnih ravnanj obdolženca po storjenem očitanem kaznivem dejanju sklepa o nevarnosti, da bi sam ali preko drugih oseb domnevno protipravno premoženjsko korist uporabil za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali da bi jo skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njo razpolagal, in katera aktivna ali pasivna ravnanja obdolženca kažejo, da bi onemogočil ali precej otežil njen odvzem po končanem kazenskem postopku, pri čemer pritožba ponovno poudarja, da v obravnavani zadevi oškodovanca ni. Ukrep po 502. členu ZKP je namreč namenjen za zavarovanje premoženjske koristi, ki naj bi bila pridobljena s kaznivim dejanjem, pred očitanim kaznivim dejanjem pa ta premoženjska korist ni obstajala, posledično pa je tudi ni možno zavarovati iz razlogov pred njenim nastankom. Obdolžencu je z odrejenim ukrepom onemogočeno razpolaganje z motornim vozilom, katerega vrednost se s časom zmanjšuje, prav tako pa ne more uporabljati svojega denarja in mora živeti z zajamčenim dohodkom, kar zanj predstavlja škodo in posega v njegovo zasebno lastnino. Sklep je neobrazložen, s tem pa je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, kdo je oškodovana družba in je prezrlo, da oškodovanec ne obstaja, pri tem pa zmotno zaključilo, da obdolženec s podaljšanjem začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, če bi se ta tekom postopka izkazal za neutemeljenega, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje sklepa nastala oškodovani družbi, ki v primeru, da bi obdolženec dvignil ali drugače razpolagal z navedenim premoženjem, ne bi mogla priti do povrnitve škode oziroma bi ji bilo to znatno oteženo.

8. Tudi povzetemu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je obravnavalo obrazložen predlog državnega tožilca za podaljšanje obravnavanega ukrepa, ki ga je poslalo nasprotni stranki v odgovor, zagovornik obdolženca pa je nanj odgovoril, kot je razvidno tudi iz 2. do 4. točke obrazložitve napadenega sklepa. V sklepu je trditve obeh strank ocenilo in se do njih opredelilo, zato je očitek, da obdolženec in tožilstvo nista imela položaja enakopravnih strank, neutemeljen. Iz celotne obrazložitve sklepa ter zaključka v točki 14 so razvidne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje presojalo in se do njih opredelilo ter na podlagi katerih je zaključilo, da je podaljšanje zahtevka potrebno. Pri tem je pojasnilo tudi, da na nevarnost, da bi obdolženec v primeru, če ukrep ne bi bil odrejen, premoženje skril, odtujil ali kako drugače z njim razpolagal, s tem pa onemogočil oziroma precej otežil odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi, kažejo njegova dosedanja ravnanja v zvezi s spornimi nakazili in dejstvo, da nima drugega premoženja razen plače in motornega kolesa, pri tem pa je seznanjen s tem postopkom in možnostjo odvzema premoženjske koristi ter je premoženjska korist velika.

9. Pritožba trdi še, da je prišlo do prekoračitve zakonsko določenega skupnega trajanja ukrepa. Obtožnica je bila v obravnavani zadevi vložena 24. 9. 2020, četrti odstavek 502.b člena ZKP pa določa, da po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let, v zakonski dikciji opredeljeno "skupno trajanje" pa pomeni, da je v obdobje po vloženi obtožnici potrebno vključiti tudi obdobje trajanja ukrepa pred obtožnico, torej v času preiskave. Ob upoštevanju navedene zakonske določbe je skupno trajanje 36 mesecev ukrepa začasnega zavarovanja poteklo 23. 5. 2021, zato podaljšanje do 23. 11. 2022 nima opore v zakonskih določbah in je nezakonito. Pritožba pa nima prav. Takšno razumevanje določb, ki urejajo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ni pravilno. ZKP v četrtem odstavku 502.b člena določa, da po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let, kar pomeni skupno trajanje treh let po vložitvi obtožnice, ta pa je bila vložena 24. 9. 2020 in od takrat tri leta še niso potekla.

10. Po obrazloženem je pritožba obdolženčevega zagovornika neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče o njej odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Če bo za obdolženca nastopila obveznost plačila sodne takse, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper obravnavani sklep odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno končanem kazenskem postopku.