Jedro

Sodišča, ki ureja mejo, mora primarno skladno z načelom proste presoje dokazov presoditi, ali je možno mejo urediti na podlagi močnejše pravice. Šele v primeru, da po skrbno izvedeni dokazni oceni, da močnejša pravica ni dokazana, preide na podrejene pravne standarde iz 77. člena SPZ.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem odločanju z izpodbijanim sklepom določilo mejo med parcelami št. 532/1 k.o. X, ki je v lasti predlagatelja do celote ter na drugi strani parcelami št. 554/0 k.o. X, ki je v lasti nasprotne udeleženke M. K. do celote, št. 552/2 k.o. X, ki je v lasti M. P. do ½ in Ma. P. do 1/2, pri čemer je sestavni del sklepa tudi skica izmere. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje mejo uredilo z razdelitvijo spornega prostora po pravični oceni. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da morajo nasprotnim udeležencem povrniti skupne stroške predlagateljev v znesku 1.244,76 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep so nasprotni udeleženci iz vseh pritožbenih razlogov vložili pravočasno pritožbo, v kateri so pritožbenemu sodišču predlagali, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri tem izpostavljajo, da predlagatelj ob smrti nasprotnega udeleženca Mb. K. ni spremenil predloga. Pritožba opozarja tudi na očitno nasprotovanje med 1. odstavkom sklepa, ki definira potek meje po točkah 21, 22., 27., 25. in 32., medtem ko teh točk na skici izmere, ki je sestavni del sklepa, sploh ni, kar po oceni pritožbe pomeni, da se sklep zaradi tega sploh ne da preizkusiti in je nerazumljiv. Pritožba graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je zavzelo nesprejemljivo stališče, da nobena priča ni prepričljiva. Prvostopenjsko sodišče bi namreč moralo samo oceniti njihovo verodostojnost. Poleg tega sodišče prve stopnje ni želelo zaslišati priče A. K., ki je v celotni zadevi najbolj seznanjen s potekom meje. Nasprotni udeleženci navajajo, da so z vsemi izvedenimi dokazi zanesljivo dokazali zadnjo mirno posest spornega prostora. Tudi odločitev sodišča prve stopnje, da sporni prostor razdeli na polovico po oceni nasprotnih udeležencev ni prepričljiva. Po njihovi oceni izvedenec tudi ni pravilno zastavil izhodišč svojih meritev, saj ni upošteval točke, v kateri se nahaja panj bukve, ki jo je posekal eden izmed nasprotnih udeležencev.

3. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tudi predlagatelj in predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da določi mejo na način, kot izhaja iz predloga predlagatelja oziroma iz katastrske meje ter naloži nasprotnim udeležencem plačilo stroškov pritožbenega postopka. Podrejeno predlaga pritožbenemu sodišču razveljavitev sklepa ter vrnitev v ponovno odločanje. Pri tem navaja, da je zaradi že zgoraj opisanega neskladja med 1. odstavkom izreka sklepa ter skico izmere, ki je sestavni del sklepa, podana absolutna bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožba navaja tudi, da sklep sodišča prve stopnje ni obrazložen, saj sodišče prve stopnje ni ocenjevalo izpovedbe posameznih prič, ampak jih je vse skupaj opredelilo kot pristranske. V zvezi z dejanskim stanjem pritožba navaja tudi, da iz izpovedbe priče N. Š., ki je sin prodajalca predlagateljeve parcele izhaja, da je bila meja na spornem prostoru urejena na način, kot izhaja iz predloga predlagatelja. To sicer izhaja tudi iz izpovedb nekaterih drugih prič. Pritožba navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje mejo urediti skladno s predlogom predlagatelja tudi v primeru, da bi jo urejalo po kriteriju zadnje mirne posesti. Predlagatelj je namreč imel posest nad tem prostorom in je tudi prepovedoval nasprotnim udeležencem uporabo spornega prostora. Nepravilna je po oceni pritožnika tudi odločitev o stroških postopka, saj bi moralo prvostopenjsko sodišče skleniti, da nasprotni udeleženci povrnejo predlagatelju polovico skupnih stroškov, ki jih je sam založil za plačilo sodne takse ter izvedenca.

4. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo druge stranke in predlagali, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbi in potrdi izpodbijani sklep.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodna ureditev meje je postopek v katerem sodišče na podlagi kriterijev iz 77. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) uredi mejo med sosednjima zemljiščema. Pri tem sodišče uredi mejo na spornem mejnem prostoru na podlagi močnejše pravice (1. odstavek 77. člena SPZ). V primeru, da močnejša pravica ni dokazana, sodišče skladno s 4. odstavkom 77. člena SPZ uredi mejo na podlagi zadnje mirne posesti. Če se tudi po tem kriteriju ne da določiti meje, sodišče to stori na podlagi pravične ocene (5. odstavek 77. člena SPZ). Navedeno zahteva od sodišča, ki ureja mejo, da primarno skladno z načelom proste presoje dokazov presodi, ali je možno mejo urediti na podlagi prvega kriterija, to je močnejše pravice. Šele v primeru, da po skrbno izvedeni dokazni oceni, da močnejša pravica ni dokazana, preide na podrejene pravne standarde iz 77. člena SPZ.

7. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ocenilo izvedene dokaze in tudi po oceni pritožbenega sodišča nobena od strank ni dokazala močnejše pravice, da je na spornem zemljišču pridobila lastninsko pravico in na kakšen način, niti za to ni predložila nobenih relevantnih dokazov. Tudi zadnje mirne posesti ni bilo mogoče ugotoviti glede na izpoved prič, da sta na spornem prostoru enkrat grabili listje, enkrat ena, drugič druga stranka, kakšnega drugačnega posestnega stanja pa nista dokazali. Glede na te ugotovitve sodišča prve stopnje je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, ko je mejo določili po pravični oceni tako, da je sporni prostor razdelilo na obe stranki po polovici. Res sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa navaja sporni prostor z velikimi črkami, v izreku pa navaja točke 41 – 47, vendar je potek sporne meje razviden iz skice na list. št. 252, ki jo je narisal izvedenec I. I., zato so neutemeljene trditve, da gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Nasprotni udeležencu neutemeljeno trdijo, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo vrednost spornega zemljišča, saj v postopku pred razveljavitvijo temu niso ugovarjali in gre v pritožbi za uveljavljanje novote, kar je nedovoljen pritožbeni razlog. S trditvami, da so sami uporabljali sporni prostor, pa uveljavljajo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ta pritožbeni razlog pa na ugotovitve sodišča prve stopnje ni podan. Neutemeljena je nadaljnja pritožbena trditev, da bi moralo sodišče pozvati predlagatelja, po katerih kriterijih predlaga ureditev meje, k pa SPZ tega ne zahteva in gre pri določanju meje za točno predviden in določen postopek predviden v določbi člena 77 SPZ. Tudi pritožba predlagatelja, ki zatrjuje, da je dokazal močnejšo pravico in posest, je neutemeljena, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča predlagatelj tega ni dokazal, čeprav je dokazno breme na njemu. S sklicevanjem na izpoved prič predlagatelj izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi.

8. Glede na navedeno je bilo obe pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (člen 365, točka 2 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).