Jedro

Izjema iz 8. točke prvega odstavka 27. člena ZJN-3 je podana, kadar je javno naročilo nujno za takojšnjo preprečitev nastanka neposredno grozeče škode ob naravni ali drugi nesreči. Navedeno pomeni, da se ta izjema lahko uporabi pod pogojem, da je najprej nastala nesreča, zaradi katere neposredno grozi škoda, ki jo je potrebno preprečiti. Ni pa te izjeme možno uporabiti za preprečitev nastanka nesreče. Za obstoj pravne zmote mora biti izkazan upravičen razlog za nepoznavanje prava, upravičenega razloga pa ni, kadar storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravila.

Obdolženec je imel na voljo možnost, ki mu jo je ponujal 20. člen ZPVPJN, ki predvideva možnost, da lahko naročnik ob prejemu zahtevka za revizijo ali kadar koli med predrevizijskim ali revizijskim postopkom na Državno revizijsko komisijo naslovi predlog za izdajo sklepa, s katerim se kljub vloženemu zahtevku za revizijo dovoli sklenitev pogodbe, ali ustavitev postopka javnega naročanja ali zavrnitev vseh ponudb ali začetek novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 45,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 2. točki prvega odstavka 111. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-3) in mu je na podlagi petega odstavka 111. člena ZJN-3 ter ob uporabi 21. člena Zakona o prekrških (ZP-1) namesto globe izreklo opomin in odločilo, da mora obdolženec plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR. Postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrška po 5. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3 pa je ustavilo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1. 2. Zoper sodbo, s katero je spoznan za odgovornega, se obdolženec pritožuje po zagovorniku iz razloga kršitve materialnih določb ZP-1, ZJN-3 in Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN) ter zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek zoper obdolženca ustavi.

3. Predlagateljica postopka Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik sicer priznava sodišču prve stopnje, da je pravilno ugotovilo, da je obdolženec obrambo pred očitki gradil na dveh tezah: (1) na trditvi, da je pogodbe za zbiranje in odvoz komunalnih odpadkov z izvajalcem A. - B. A. s.p. sklenil v skrajni sili na podlagi prvega odstavka 32. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z 8. členom ZP-1; (2) na trditvi, da 8. točka prvega odstavka 27. člena ZJN-3 izključuje uporabo ZJN-3 za javna naročila v primerih takojšnje preprečitve nastanka neposredno grozeče škode ob naravni ali drugi nesreči, kadar je vrednost naročil nižja od vrednosti, od katerih dalje je potrebna objava v Uradnem listu Evropske unije. Vendar pa pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo obstoj pogojev za uporabo instituta skrajne sile in da je napačno presodilo pogoj, ki izključuje uporabo ZJN-3 ter da je s tem zagrešilo kršitev materialnih določb zakona.

6. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo obstoj pogojev za uporabo instituta skrajne sile, je usmerjen v trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo časovne stiske, v kateri se je obdolženec nezakrivljeno znašel po prejemu obvestila o vložitvi zahtevka za revizijo neizbranega ponudnika. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zanemarilo dejstvo, da je bil obdolženec o vložitvi zahtevka za revizijo postopka oddaje javnega naročila obveščen šele 29.12.2020, dne 4.1.2021, ko je bila sklenjena prva pogodba, pa je občina nujno morala zagotoviti zbiranje in odvoz odpadkov, ker bi sicer lahko grozil nastanek hudih posledic zaradi kopičenja odpadkov, tako da so mu na voljo ostali manj kot trije delovni dnevi za sprejem odločitve in za zagotovitev izvajanja javne gospodarske službe. Po presoji pritožbenega sodišča predstavljeni časovni vidik nima vpliva na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da obdolženec dejanja ni storil v skrajni sili. Za obstoj skrajne sile se zahteva, da storilec s protipravnim ravnanjem odvrača grozečo nevarnost, ki je ne more odvrniti drugače. Iz ugotovitev sodišča in iz izsledkov izvedenega postopka pa izhaja, da je obdolženec imel na voljo možnost, ki mu jo je ponujal 20. člen Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN), ki predvideva možnost, da lahko naročnik ob prejemu zahtevka za revizijo ali kadar koli med predrevizijskim ali revizijskim postopkom na Državno revizijsko komisijo naslovi predlog za izdajo sklepa, s katerim se kljub vloženemu zahtevku za revizijo dovoli sklenitev pogodbe, ali ustavitev postopka javnega naročanja ali zavrnitev vseh ponudb ali začetek novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja. V obravnavanem primeru pa je bilo nedvomno ugotovljeno, da se je obdolženec po prejemu obvestila o vložitvi zahtevka za revizijo neizbranega ponudnika posvetoval s pravno strokovnjakinjo s področja javnih naročil glede možnosti uporabe 20. člena ZPVPJN, iz česar sledi, da se je v tem kratkem obdobju, na katerega se v pritožbi sklicuje, zavedal možnosti drugačnega postopanja, vendar na Državno revizijsko komisijo niti poskušal ni nasloviti predloga za izdajo sklepa o dovolitvi sklenitve pogodbe. Že iz tega razloga je pritožbeno sklicevanje na časovno stisko neutemeljeno, že zlasti pa je takšno pritožbeno stališče neutemeljeno spričo dejstva, da obdolženec z izvajalcem ni sklenil le pogodbe z dne 4.1.2021, temveč je z istim izvajalcem kontinuirano sklepal pogodbe skozi vse leto 2021 in je v tem času vzdrževal protipravno stanje, ne da bi uporabil zakonsko možnost iz 20. člena ZPVPJN. Iz navedenega torej sledi zaključek, da ni podana zatrjevana materialnopravna kršitev 32. člena KZ-1 v zvezi 8. členom ZP-1, prav tako pa tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku, ki jo pritožnik uveljavlja z navedbami, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo le z analizo vsebine navedene zakonske izjeme, ni pa navedlo nobenih razlogov o tem, ali je bila v konkretnih časovnih okoliščinah izvedba zakonske izjeme sploh možna. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolženec v svojem zagovoru izrecno ni zatrjeval, da zaradi časovne stiske izvedba izjeme iz 20. člena ZPVPJN ni bila možna, temveč je navajal, da se po posvetu s pravno strokovnjakinjo za to možnost niso odločili, ker so prejeli pojasnilo, da se v praksi še ni zgodilo, da bi državna revizijska komisija kdaj že izdala tako dovoljenje. Iz navedenega razloga se zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izjasniti o nečem, česar obdolženec ni izrecno zatrjeval, se pa je o tem izjasnilo pritožbeno sodišče, ker časovno stisko obdolženec izpostavlja v pritožbi.

7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo pogoj iz 8. točke prvega odstavka 27. člena ZJN-3, ki izključuje uporabo ZJN-3, pa je usmerjen v trditev, da bi sodišče prve stopnje izjemo iz te določbe moralo presojati z neposredno napotitvijo na Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN), ki med nesreče uvršča tudi nesreče, ki jih povzroči človek s svojo dejavnostjo in ravnanjem, med ekološke nesreče pa uvršča tudi okoljske nesreče, ki jih povzroči nenadzorovan ali nepredviden dogodek, ki je nastal zaradi posega v okolje in ki posledično ogrozi življenje ali zdravje ljudi oziroma kakovost okolja. Pritožbeno sodišče stališča pritožnika ne sprejema. Izjema iz 8. točke prvega odstavka 27. člena ZJN-3 je podana, kadar je javno naročilo nujno za takojšnjo preprečitev nastanka neposredno grozeče škode ob naravni ali drugi nesreči. Navedeno pomeni, da se ta izjema lahko uporabi pod pogojem, da je najprej nastala nesreča, zaradi katere neposredno grozi škoda, ki jo je potrebno preprečiti. Ni pa te izjeme možno uporabiti za preprečitev nastanka nesreče, kot to napačno razlaga pritožnik, ki zatrjuje, da je nepravočasen odvoz ter posledično kopičenje komunalnih odpadkov mogoče šteti kot nenadzorovan dogodek, ki je nastal zaradi posega v okolje, ki posledično ogrozi življenje ali zdravje ljudi oziroma kakovost okolja. Ker torej v dani situaciji ni šlo za takojšnjo preprečitev nastanka neposredno grozeče škode ob naravni ali drugi nesreči, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da izjema iz 8. točke prvega odstavka 27. člena ZJN-3 ni bila podana. Neutemeljeno pa je tudi stališče pritožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da so se komunalni odpadki v času sklenitve prve sporne pogodbe že tri dni nenadzorovano odlagali in da je s tem bila ekološka nesreča že v nastajanju ter da je zato bila izpolnjena zakonska izjema. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje pod kakšnimi pogoji se izjema lahko uporabi, in sicer takrat, kadar je takoj potrebno preprečiti neposredno grozečo škodo zaradi nesreče, ne pa takrat, kadar je potrebno preprečiti morebiten nastanek nesreče, do katere v danem primeru sploh še ni prišlo.

8. Pritožba pa sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da sodba nima razlogov o obstoju pravne zmote. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obdolženec pred sodiščem prve stopnje na pravno zmoto izrecno ni skliceval, temveč je navajal, da se je pred podpisom prve pogodbe posvetoval s pravno strokovnjakinjo glede možnosti uporabe 20. člena ZPVPJN, za katerega pa se glede na prejeto informacijo ni odločil, zato se sodišče prve stopnje do obstoja pravne zmote ni bilo dolžno opredeljevati. Pa tudi sicer obdolženec s tem pritožbenim argumentom v obstoj pravne zmote ne prepriča. Na podlagi 31. člena KZ-1 v zvezi z 8. členom ZP-1 mora za obstoj pravne zmote biti izkazan upravičen razlog za nepoznavanje prava, upravičenega razloga pa ni, kadar storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravila. Slednje pa gre obdolžencu, ki je nastopal v funkciji župana gotovo pripisati in je tudi bil seznanjen s pravnim pravilom, ki bi ga lahko uporabil, vendar ga niti poskušal ni uporabiti.

9. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po določilih 159. člena ZP-1, potem ko je tudi z razširjenim obsegom pritožbe po 164. členu ZP-1 ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu glede na okoliščine namesto globe izreklo opomin, za katerega je v sodbi navedlo razloge, ki pojasnjujejo, da je tovrstna sankcija primerna in pravična glede na težo in okoliščine prekrška.

10. Na podlagi 147. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče obdolžencu naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeno odločanje, ker pritožba ni bila uspešna. Pri odmeri sodne takse je upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter je s faktorjem 1.5 pomnožilo znesek sodne takse, ki mu jo je zaradi izreka opomina naložilo v plačilo sodišče prve stopnje in bo obdolženec za pritožbeni postopek moral plačati 45,00 EUR sodne takse, ki jo bo moral plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se bo prisilno izterjala.