Jedro

Četudi stranki pri sklenitvi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi nista spoštovali zakonske določbe o obličnosti (sporazum je vsebovan v 2 dokumentih, saj je tožnica podala zaprosilo za sklenitev sporazuma, na katero je tožena stranka odgovorila, sporazum pa tudi ne vsebuje določbe o opozorilu na posledice, ki bodo nastale tožnici zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti), to avtomatično ne pomeni, da sporazum ni veljaven.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je prenehanje delovnega razmerja tožnice z odjavo iz obveznega zavarovanja z dne 12. 8. 2010 nezakonito in brez pravnega učinka. Zavrnilo je tudi reparacijski in reintegracijski zahtevek (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno obravnavo in odločanje sodišču prve stopnje. Poudarja, da 79. člen ZDR določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, ki mora vsebovati določilo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Delavec v posledici sklenitve sporazuma nima pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, zato mora biti o tem dejstvu izrecno poučen. Sklicuje se na odločbo Višjega sodišča opr. št. Pdp 379/2009 z dne 27.8.2009. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaradi izostanka opozorila sporazum o prenehanju delovnega razmerja ni neveljaven. Tudi priča R.K. je v svoji izpovedi potrdila, da tožnica na posledice sklenitve sporazuma ni bila opozorjena. Ves čas postopka je tožnica tudi zatrjevala, da lastnoročno zaprosilo za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja njene prave in resnične volje, kar je povedala tudi na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo 2. 2. 2011, ko je povedala, da je sama napisala tekst, katerega ji je narekovala S.M.. Le ta je izpovedala, da je tožnici povedala, kako se napiše sporazumna odpoved in da je tožnica nato to zapisala. R.K. pa je izpovedala, da se podrobnosti v tej zvezi ne spominja, vendar se spomni, da je bilo tožnici pojasnjeno, kaj naj v svoji izjavi zapiše. Iz navedenega je očitno, da podana izjava ne predstavlja prave in resnične volje pritožnice, tudi ob upoštevanju, da ji je S.M. grozila s policijo in sodnimi postopki zoper njo. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da podana izjava tožnice predstavlja odraz njene prave in resnične volje. Tudi ne gre za to, da si je tožnica kasneje premislila oziroma spremenila svojo voljo, saj takšna volja niti v času pisanja izjave ni obstajala. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotuje pritožbenim navedbam tožnice in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Opozarja, da je bilo prenehanje delovnega razmerja posledica odtujevanja denarnih sredstev toženi stranki. Tožnica je sama izpovedala, da je imela dne 12. 8. 2010 dve možnosti in da se je odločila, da poda sporazumno odpoved. Okoliščina, da je bila tožnica opozorjena, da bi bilo potrebno obvestiti tudi policijo in pravno službo, ne predstavlja nedopustne grožnje. V konkretnem primeru je šlo zgolj za to, da si je tožnica kasneje premislila oziroma spremenila svojo voljo. Sporazum tudi ni neveljaven zgolj zato, ker ne vsebuje določb glede uveljavljanja pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. O tem je sodna praksa že zavzela stališče. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa le še dodaja : V tem individualnem delovnem sporu je tožnica zahtevala, da sodišče ugotovi, da je sporazumna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana s strani tožnice nezakonita in brez pravnega učinka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica dne 12. 8. 2010 napisala prošnjo za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je tožnici pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje (z istim dnem). Ugotovilo je, da tožnica zaprosila za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni podpisala pod prisilo. Grožnja s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev pogodbenih obveznosti ni nedopustna grožnja v smislu 45. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list RS, št. 83/2001 in naslednji). Ugotovilo je, da sporazum ni v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) ter da volja strank ni bila obremenjena z napakami, zato je zaprosilo tožnice za sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem 12. 8. 2010 in sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki ga je podpisala le tožena stranka, v delu, ki se je nanašal na prenehanje delovnega razmerja tožnice (1. člen in prvi odstavek 2. člena) pri toženi stranki z dnem 12. 8. 2010, utemeljeno štelo za veljaven sporazum po 79. členu ZDR.

Sodišče prve stopnje je kot podlago za odločitev upoštevalo 1. odstavek 79. člena ZDR, ki določa, da je mogoče pogodbo o zaposlitvi razveljaviti le s pisnim sporazumom, ki mora vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo za delavca pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Ugotovilo je, da sicer ni bila spoštovana zakonska obveznost glede obličnosti sporazuma, ki se nanaša na posledice, ki bodo nastale tožnici zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Zaradi navedenega pa sporni sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni nezakonit. Sodna praksa je že zavzela stališče, da samo zaradi izostanka določbe o omenjenih posledicah, sporazum o prenehanju delovnega razmerja ni neveljaven. Poleg tega tudi ZDR ne določa posledic v primeru izostanka določbe o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Grožnja s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (delavka tožene stranke S.M. je tožnici predočila, da so na blagajni, kjer je delala, ugotovili nepravilnosti v zvezi z minusi v blagajni, nakar je tožnica priznala, da si je izposodila menjalni denar), ni nedopustna grožnja v smislu 45. člena OZ, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Po uveljavljeni sodni praksi grožnja z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ali ovadbo zaradi storjenega kaznivega dejanja ali nagovarjanje k odpovedi ni razlog, ki bi pomenil nedopustno grožnjo (in ki bi z njo povzročil utemeljen strah), bistveno zmoto ali prevaro, ki bi lahko povzročila razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni podpisala sporazuma pod vplivom napak volje, pravilen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).