Jedro

Po gramatikalni razlagi določbe 16. člena carinskega zakona bi se lahko prišlo do sklepa, da je kaznovani z izjavo na vprašanje carinika "kaj ima za prijaviti", odgovoril "vse, kar je v vozilu", blago prijavil, kot se zahteva. Pri dajanju take izjave bi bil glede prijavljenega predmeta lahko tudi v dejanski zmoti.

Izrek

Ob reševanju zahteve kaznovanega za sodno varstvo se odločbi organov prve in druge stopnje po uradni dolžnosti razveljavita in se zadeva pošlje v novo odločanje z odredbo, da se opravi ustna obravnava pred organom prve stopnje.

Obrazložitev

Z odločbo Carinarnice je bil V.G. spoznan za odgovornega prekrška po 1. točki 1. odstavka 371. člena v zvezi s 380. b členom carinskega zakona in kaznovan z denarno kaznijo, sočasno pa mu je bil po določbi 1. odstavka 383. člena carinskega zakona izrečen varstveni ukrep odvzema blaga, s katerim je storil carinski prekršek. Republiški senat za prekrške je z odločbo, ki je navedena v uvodu, zavrnil pritožbo obdolženca kot neutemeljeno in potrdil odločbo organa prve stopnje.

Kaznovani je zoper odločbo organa druge stopnje pravočasno vložil zahtevo za sodno varstvo. Uveljavlja, da prekršek sploh ni bil storjen, saj je blago na carini prijavil. Postopek zoper njega je sprožil carinik, ki je izkoristil njegovo nevednost in neznanje carinskih predpisov. Sam postopek o prekršku je bil voden tako, da mu ni bilo omogočeno navajati dejstva, ki ga razbremenjujejo. Podrejeno še uveljavlja, da je denarna kazen previsoka, saj ni bilo upoštevano, da njegovi osebni dohodki znašajo le 39.000 tolarjev, s katerimi si komaj zagotavlja preživetje. Smiselno predlaga, naj se odločba organa druge stopnje razveljavi.

Senat vrhovnega sodišča je ob reševanju zahteve za sodno varstvo presodil, da je treba izpodbijano odločbo in odločbo organa prve stopnje razveljaviti po uradni dolžnosti.

Prekršek po 1. točki 1. odstavka 371. člena v zvezi s 380. b členom carinskega zakona stori, kdor ne prijavi carinarnici blaga, ki ga uvozi čez carinsko črto. Odločba organa druge stopnje meni, da je tudi kaznovani storil tak prekršek, pa čeprav se sicer verjame njegovemu zagovoru, da je na carinikovo vprašanje, kaj ima za prijaviti, izjavil "vse, kar je v vozilu". Po navedbah v obrazložitvi odločbe je bil kaznovani dolžan prijaviti posamezne stvari, ki jih je prevažal, tega pa s svojo splošno izjavo o prijavitvi vsega, kar je v vozilu, ni storil. Predpisi, na katere se odločba pri teh navedbah sklicuje, pa ne potrjujejo določno prikazane pravne razlage o dolžnosti kaznovanega. V materialni določbi 16. člena carinskega zakona, s katere kršitvijo se stori prej omenjeni prekršek, je določeno, da je treba prijaviti "vse blago", ki se uvaža, izvaža ali prevaža čez carinsko črto. Z gramatikalno razlago te določbe bi se lahko prišlo do sklepa, da je kaznovani blago pač prijavil tako, kakor se zahteva. Tudi če obstojijo še druge razlage, pa nobena med njimi ne more biti takšna, da bi se izjava kaznovanega o prijavljanju vsega, kar je v vozilu, štela za neprijavo. Opozoriti je treba, da tudi samo vprašanje carinika kaznovanemu, "kaj ima za prijaviti", ni bilo toliko določno, da bi se odgovor kaznovanega ne mogel šteti kot adekvaten. Če se torej sprejme zagovor kaznovanega, je pri dogodku lahko šlo le za nerazčiščen obojestranski nesporazum, pri čemer pa je na dlani, da je v takem primeru dolžan nesporazum razčistiti tisti, ki vodi uradni postopek, torej carinik.

Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno in ne omogoča zanesljivega preskusa zakonitosti odločb organov prve in druge stopnje, ker si oba organa nista prizadevala ugotoviti natančnega poteka dogodka s skrbno oceno in z usklajevanjem izpovedb vseh udeleženih oseb, ampak sta - prerano - ocenila, da je prekršek lahko podan tudi v primeru, če se v celoti sprejme zagovor kaznovanega. S tem v zvezi se kot velika pomanjkljivost lahko šteje, da ni zanesljivo ugotovljeno, ali je med pogovorom med carinikom in kaznovanim bil predmet prekrška - telefax - na zadnjem sedežu jasno viden ali ne. Če je bil jasno viden, potem je skrajno neprepričljiva trditev, da kaznovani s svojo dano izjavo tega predmeta ni prijavil. Nasprotno, v primeru, če bi bil predmet res pokrit z oblačili, pa bi bilo mogoče pritrditi tudi cariniku, da je predmet upravičeno štel za neprijavljen. Toda, tudi v takem primeru še ni nujno podana odgovornost kaznovanega glede na to, da je pri dajanju svoje izjave bil glede prijavljenega predmeta v dejanski zmoti (12. člen zakona o prekrških). S tem v zvezi bi bilo zelo pomembno razjasniti, kakšno vlogo sta pri morebitnem pokrivanju predmeta imeli sopotnici kaznovanega, ki sta sedeli na zadnjem sedežu in ali je kaznovani za njuno ravnanje vedel. Končno v postopku tudi ni bilo natančno pojasnjeno, kakšne strokovne napotke v zvezi z uvozom predmeta je kaznovani pravzaprav dobil na drugem mejnem prehodu po poprejšnjem izhodu iz države. V primeru, če je storil prekršek zato, ker je upošteval napačne strokovne napotke drugega carinika, bi bilo treba tudi oceniti, ali ni morda ravnal v opravičeni pravni zmoti (13. člen zakona o prekrških).

Senat vrhovnega sodišča ob reševanju zahteve izpodbijane odločbe sploh ni mogel preizkusiti, saj dejstva, ki so odločilna za presojo, ali je imenovani storil prekršek in v kakšni meri je zanj lahko kazniv, sploh niso bila ugotovljena. V takem položaju, ko obstoji utemeljen dvom o resničnosti dejanskega stanja, je bilo treba v skladu z 207.a in 222. člena zakona o prekrških odločbi organov prve in druge stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti v nov postopek z odredbo, da se opravi ustna obravnava pred organom prve stopnje.