Jedro

Strah mora biti ne samo utemeljen (npr. takšen, da pomeni resno nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega), temveč tudi povzročen z nedopustno grožnjo. Tožnik opisanemu standardu s pavšalnimi trditvami o toženčevih grožnjah (o pretiranem in deloma žaljivem telefoniranju), ki naj bi pri tožniku povzročile strah za lastno življenje in za življenja svojih bližnjih, ni zadostil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da tožnik ni zmogel trditvenega (in dokaznega) bremena glede okoliščin v smislu 45. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki bi lahko bile vzrok za izpodbojnost v notarskem zapisu sklenjene zadolžnice opr. št. SV 100/2005 z dne 14.2.2005. Tožnikove navedbe o „psihičnem maltretiranju“ (pretiranem, včasih celo žaljivem toženčevem klicanju tožnika in njegove partnerke po telefonu) ne zadoščajo, saj mora biti grožnja povzročena na nedopusten način in tako intenzivna, da povzroči utemeljen strah pri pogodbeni stranki.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Poudarilo je, da so tožnikove trditve in dokazi preveč nekonkretizirani in pavšalni, tistih, ki so konkretizirani, pa ni mogoče oceniti kot takih, ki bi utemeljevali uporabo 45. člena OZ, in ocenilo, da pričanje njegove psihoterapevtke ne more nadomestiti tožnikove pomanjkljive trditvene podlage.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je izkazal okoliščine, ki utemeljujejo uporabo 45. člena OZ. Iz zapisnika o glavni obravnavi ni mogoče razbrati, kaj je skupaj s svojimi domačimi dejansko prestajal zaradi toženčevega ravnanja in kakšno grozo je trpel. Ravnanje toženca je vplivalo na podpis zadolžnice, kar po sodni praksi zadostuje za ugoditev tožbenemu zahtevku. Tožnik je moral zaradi toženčevih groženj celo poiskati pomoč pri psihoterapevtki. Sodišči nista želeli slišati njenega mnenja, ki bi z gotovostjo pripomoglo k razjasnitvi zadeve, zato sta kršili določbe pravdnega postopka. Zaradi psihičnih groženj je bil tožnik prisiljen podpisati zadolžnico. Teh groženj ni mogoče označiti le kot občutek tesnobnosti pri podpisovanju, kot sta jih ocenili sodišči, temveč za utemeljen strah v smislu 45. člena OZ. Iz vseh okoliščin izhaja, da se je bal za svoje življenje in za življenja svojih bližnjih. Ob takšni dejanski podlagi je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišči nista ravnali skladno z načeli materialne resnice in proste presoje dokazov. V obravnavani zadevi ni bila zaslišana ključna priča tožnikova psihoterapevtka, zato je prišlo do procesne kršitve, ki vpliva na zakonitost in pravilnost sodne odločbe, in sta sodbi nižjih sodišč obremenjeni z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bil v tem, da sta nižji sodišči zavrnili predlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče (tožnikove psihoterapevtke), ni utemeljen. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), zato sodišče s samo zavrnitvijo dokaznega predloga ne more kršiti določb ZPP.

7. Določba 45. člena OZ je jasna: Če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe. Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Po določbi prvega odstavka 7. člena ZPP (ponovljeni v 212. členu ZPP) morajo pravdne stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke (trditveno breme), in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (dokazno breme). Iz nje izhaja tudi pravilo, da predlagani dokazi (npr. zaslišanje tožnikove psihoterapevtke, ki naj bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve) ne morejo nadomestiti strankinih trditev o dejstvih.

8. Presoja nižjih sodišč, da tožnik v postopku pred nižjima sodiščema (in celo v reviziji) ni zmogel trditvenega (in dokaznega) bremena o okoliščinah, ki bi (tudi po sodni praksi) utemeljevale uporabo 45. člena OZ, je pravilna. Strah mora biti ne samo utemeljen (npr. takšen, da pomeni resno nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega), temveč tudi povzročen z nedopustno grožnjo. Tožnik opisanemu standardu s pavšalnimi trditvami o toženčevih grožnjah (o pretiranem in deloma žaljivem telefoniranju), ki naj bi pri tožniku povzročile strah za lastno življenje in za življenja svojih bližnjih, ni zadostil. 9. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.