Jedro

Trditveno in dokazno breme glede izpolnitve obveznosti je na tožencu. Neizdaja računov za pretekla obdobja ob tem, da pravdni stranki tedaj še nista bili v slabih odnosih, ne more imeti posebne teže in vpliva na argumentirano oceno sodišče glede pomena okoliščine, da toženec, ki se je za plačilo dolga zavezal s pisnim dogovorom, ne razpolaga z listino, ki bi izkazovala plačilo.

Ne drži, da je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb ZPP, ker je sodišče zasliševalo tožnika ter dve priči, ki so hrvaški državljani, brez sodelovanja tolmača za hrvaški jezik. Toženec zahteve po zaslišanju udeležencev s pomočjo tolmača ni nikoli podal in zanj ni bila sporna vsebina njihovih zaslišanj.

Za celotne stroške postopka (tako v prvotnem in pritožbenem postopku kot v ponovljenem postopku) je treba upoštevati ob izdaji izpodbijane sodbe veljavno vrednost odvetniške točke (0,60 EUR).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovni odločitvi (v 2. točki izreka) spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov 1.590,25 EUR zviša na znesek 1.830,77 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 151,72 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je toženec dolžan tožniku plačati 1.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2018 dalje in povrniti 1.590,25 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Toženec v pritožbi zoper ugodilni in stroškovni del uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo tožbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in zavrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Tožnik s pritožbo zoper stroškovno odločitev uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da se mu prizna še razlika priglašenih stroškov.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče napačno odmerilo stroške postopka. Sodišče mu je priznalo za predpravdni zahtevek 100 točk, namesto priglašenih 200 točk, pri čemer ni obrazložilo, zakaj tako, saj mu glede na 1. točko tar. št. 38 Odvetniške Tarife (OT) pripada 200 točk. Tudi stroški pristopa tožnika na oba naroka za glavno obravnavo so bili napačno odmerjeni, ker je sodišče očitno upoštevalo nižji znesek kilometrine, moralo pa bi upoštevati 0,37 EUR. Sodišče je zmotno upoštevalo vrednost odvetniške točke v višini 0,459 za prvotni in pritožbeni postopek. Moralo bi uporabiti vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR, kot jo je uporabilo za ponovljeni postopek, saj je bistven čas odločanja sodišča, ker takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki.

4. Toženec v obširni pritožbi v bistvenem navaja, da argumentacija sodišča prve stopnje ni skladna z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da se je opredelilo le do tožnikovih navedb in da je le prepisalo razloge iz prve sodbe. Sodišče se ni opredelilo do toženčevih navedb v ponovnem sojenju, da v kolikor bi hotel ostati dolžan, ne bi prišel po prikolico, ki ni bila vredna več kot 200 EUR. Tožnik za najem prostora v kampu ni nikoli izstavil računa. Tožnik neutemeljeno vztraja, da dolg še vedno obstoji, ker poseduje potrdilo o dolgu. Sodišče se prav tako ni opredelilo do toženčevih navedb o vsebini spornega telefonskega razgovora. Toženec je namreč pojasnil, da je imel tožnik zanj rezervirano mesto, ko pa ga je toženec zavrnil, da bi prišel kampirati, se je tožnik razjezil in mu rekel, da mu bo moral za rezervacijo plačati 1.000 EUR, saj ima potrdilo o tem. Sodišče se tudi ni opredelilo do toženčevih navedb, da njegova navada ni bila pisati potrdil o plačilu. Pritožba v nadaljevanju obširno navaja, da je zmotno stališče sodišča, da zato, ker je tožnik zoper priči V. vložil naznanitev kaznivega dejanja, ti priči nista verodostojni. Z vložitvijo vloge o naznanitvi na naroku za glavno obravnavo je bila tožencu tudi kršena pravica do izjave. Sodišče je zmotno ocenilo toženčevo izpovedbo za neverodostojno iz razloga, ker naj bi bil neredni plačnik glede najema prikolice. O tej okoliščini na prvem sojenju ni bilo govora. Sicer pa je tožnik potrdil, da je bil toženec do takrat, ko je odpeljal prikolico, dolžan plačati le najemnino 1.000 EUR. Toženec s plačilom ob sklenitvi potrdila še ni bil v zamudi s plačilom, saj je bil rok plačila 1. 8. 2018. Tožnik je celo izpovedal, da se je s tožencem pogovarjal o tem, da bo v njegovem kampu postavil mobilno hišico. Tudi priča M. M. je potrdila, da je toženec rekel, da bo poleti še prišel kampirati k njim. Nič ni omenjala, da bi bil toženec neredni plačnik. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko ni zaslišalo priče M. G., češ da je pričakovati, da bo potrdila navedbe toženca. Pričo bi moralo zaslišati v zvezi s klici tožnika in njegove žene pred zapadlostjo dolga in kmalu po njej, saj je bila vsebina klicev sporna. Zmotno je uporabilo tudi materialno pravo, sklicujoč se na 569. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja posojilno pogodbo. Podana je absolutna bistvena kršitev določb, ker je zaslišalo tožnika ter priči Z. J. in M. M., ki so hrvaški državljani, brez sodelovanja tolmača za hrvaški jezik. Tudi listina o telefonskih klicih, ki je del dokaznega bremena, ni prevedena v slovenski jezik. Ta listina je brez dokazne vrednosti, saj iz nje ni razvidno, kdaj je bila napravljena. Tožnik je imel ob ponovnem zaslišanju pri sebi nekakšen listič z zapisanimi telefonskimi številkami, ki ni bil del dokaznega gradiva. Sodišče sploh ni preverjalo, katera je toženčeva številka in številka njegove žene. Nadalje pritožnik še izpostavlja izpovedi prič V., ki ju je sodišče neutemeljeno štelo za neverodostojni. Glede tožnikove izpovedi meni, da se je večkrat zlagal in govoril nekonsistentno. Izpostavlja del izpovedi priče Z. J. Nelogično je, da bi bila priča seznanjena s finančnim poslovanjem tožnika in z obstojem toženčevega dolga. Opozarja, da je bila tožba že ob njeni vložitvi nesklepčna. Tožnik v njej ni navedel pravnorelevantnih dejstev za presojo v sporni zadevi. Ker je šele s prvo pripravljalno vlogo podal potrebne elemente tožbe, je sodišče ravnalo v nasprotju s 451. členom ZPP, saj ne bi smelo upoštevati kasnejših navedb. Zmotno je sodišče priznalo tožniku 100 točk za predpravdni zahtevek, saj za kaj takega ni osnove v določbah OT. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik je odgovoril na pritožbo, predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožba toženca ni utemeljena, pritožba tožnika je delno utemeljena.

7. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev.

8. Tožnik zahteva od toženca plačilo dolga v znesku 1.000 EUR na podlagi pisnega potrdila o obstoju dolga in zaveze k njegovemu plačilu do določenega roka, to je 1. 8. 2018. Toženec se brani, da je svojo obveznost osebno izpolnil tožniku enkrat v začetku junija tega leta. Trditveno in dokazno breme glede izpolnitve obveznosti je na tožencu. Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da toženec ni uspel s stopnjo prepričanja dokazati, da je njegov dolg do tožnika zaradi izpolnitve ugasnil. Drži, da je večji del sodbe povzemanje trditev pravdnih strank, njunih izpovedb in izpovedb zaslišanih prič. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče nato opravilo oceno o verodostojnosti in prepričljivosti (izpovedb) strank in prič, saj je napravilo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov posamezno in v medsebojni povezavi, tudi v povezavi z dokaznimi listinami, v luči okoliščin, ki sta jih izpostavili stranki. Sodišče prve stopnje je upoštevalo napotke pritožbenega sodišča, saj je na podlagi trditev obeh pravdnih strank, ne le trditev tožnika, v okviru dokazne ocene izpovedi strank in vseh prič v povezavi z listinskimi dokazi (izpis telefonskih klicev) zavzelo stališče tako o časovni komponenti telefonskega klica in o vsebini klica, kot tudi o okoliščini, da toženec ne razpolaga z listino, ki bi izkazovala poplačilo dolga, niti ni zahteval potrdila, ob tem, da sta bili pravdni stranki v slabih medsebojnih odnosih. Presodilo je, da toženčeva izpoved in izpovedi prič zakoncev V. glede na izpovedi tožnika in njegove žene ter priče Z. J., niso bile notranje konsistentne in prepričljive. Sodišče je v okviru dokazne ocene pojasnilo, zakaj ne verjame tožencu in pričama V., da je toženec enkrat v juniju v njuni družbi ob priliki vožnje proti S. izpolnil svojo obveznost, ki jo izkazuje potrdilo o dolgu, glede na kasnejše opravljene telefonske klice tožnika oziroma njegove žene. Zaključek o nedokazanosti dejstva, da je toženčev dolg ugasnil, je opravljen na podlagi dokazne ocene vseh dokazov, upoštevajoč navedbe stranke glede (ne)plačila dolga. Dokazna ocena izpolnjuje zahtevo po njeni racionalno sprejemljivi obrazložitvi. V sodbi so navedeni logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi argumenti za dokazno (ne)vrednost za vsak posamezen dokaz in je izvedena primerjava posameznih dokazov med seboj. Dokazna ocena vključuje tudi presojo o uspehu celotnega postopka.

9. Neutemeljeno je grajanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčevih navedb, ki jih je dal v ponovljenem postopku. Toženec nobenih dodatnih ali novih navedb ni podal, izpoved stranke pa trditev ne nadomešča; pa tudi če bi jih, jih sodišče ne bi smelo upoštevati zaradi prekluzije, zlasti ob upoštevanju narave postopka, ki omejuje podajanje trditvene podlage na dve vlogi (1. odst. 337. člena ZPP). Toženčeva pritožbena trditev, da v kolikor bi hotel ostati tožniku dolžan, sploh ne bi prišel po prikolico, ker ni bila vredna več kot 200 EUR, zato predstavljajo neupoštevne pritožbene navedbe. Enako velja za trditve o tem, da tožnik za pretekla leta ni izstavljal računov za najem prostora za prikolico v kampu. Sicer pa neizdaja računov za pretekla obdobja ob tem, da pravdni stranki tedaj še nista bili v slabih odnosih, ne more imeti posebne teže in vpliva na argumentirano oceno sodišče glede pomena okoliščine, da toženec, ki se je za plačilo dolga zavezal s pisnim dogovorom, ne razpolaga z listino, ki bi izkazovala plačilo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da se sodišče ni opredelilo do vsebine opravljenega telefonskega klica 31. 7. 2018. Iz razlogov sodbe izhaja nasprotno. Tožnik svoje izpovedi o vsebini klica tudi ni spreminjal, kot zavajajoče meni toženec. V prvotni izpovedi je govoril o tem, da sta se s tožencem pred zapisom o dolgu pogovarjala, da bi postavil mobilno hišico, pa se to ni zgodilo, medtem ko je glede vsebine pogovora ob telefonskem klicu zanikal, da bi se pogovarjala o tem, da bo prišel toženec k njemu kampirat, pač pa, da ga je klical zaradi dolga. Tudi ob zaslišanju v ponovljenem postopku je ob predočenju toženčeve izpovedbe ponovno zanikal vsebino pogovora v smeri postavitve mobilne hišice. Tudi s pritožbenim izpostavljanjem svoje trditve, da njegova navada ni bila pisati potrdil o plačilu dolga, toženec ne more biti uspešen. S temi trditvami izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljeno v tem postopku.

10. Sodišče se je res izreklo glede tožnikove naznanitve suma kaznivega dejanja prič V., vendar pa je naznanitev nebistvena okoliščina za dokazni postopek in ugotovljeno dejansko stanje, saj je sodišče odločitev o tem, čigavo izjavo šteje za bolj prepričljivo in s tem verodostojno, sprejelo na podlagi drugih izvedenih dokazov. Tožencu pa tudi ni bila v zvezi s tem odvzeta pravica do izjave, saj mu je bila na naroku za glavno obravnavo listina, s katero je tožnik pri organu naznanil sum storitve kaznivega dejanja, vročena, in bi se lahko o njej izjavil, pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni uveljavljal kršitve določbe pravdnega postopka (286 b. člen ZPP), zato se šele v pritožbi podana kršitev ne more upoštevati.

11. Glede ugotovitve v izpodbijani sodbi, da je bil toženec nereden plačnik, velja pojasniti, da je šlo za rezervni razlog sodišča za svojo odločitev. Ta okoliščina za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja ni bila bistveni razlog za sprejeto odločitev, saj je iz razlogov razbrati le, da je tožnik v preteklih letih plačeval za najem prostora za svojo prikolico v tožnikovem kampu v več obrokih in ne le v dveh. Odločilno pa je, da je bilo potrdilo o dolgu izdano, ker je toženec tožniku dolgoval za najem prostora. Ker je toženec odpeljal svojo prikolico, je povsem razumljivo, da je tožnik ob neplačilu še obstoječega dolga (ker toženec pri sebi ni imel denarja) v luči slabših odnosov zahteval izdajo potrdila o dolgu, ki ga je zapisal toženec. Pritožnik s trditvami glede vprašanja (ne)rednega plačevanja dejansko oporeka verodostojnosti izpovedbe tožnika in s tem smiselno izpodbija dokazno oceno izvedenih dokazov prvostopenjskega sodišča, s tem pa že posega v sodbi ugotovljeno dejansko stanje, ki pa v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

12. Neutemeljen je tudi očitek kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče ni zaslišalo toženčeve žene M. G. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje štelo, da bi priča potrdila navedbe toženca, saj glede samega vračila ni bila neposredna priča in bi vedela pričati (le) o tem, kar ji je povedal toženec. Toženec je namreč v odgovoru na tožbo predlagal zaslišanje svoje žene v zvezi z dogodkom v začetku meseca junija - glede samega plačila 1.000 EUR. Trdil je, da je o tem seznanjena. Glede na takšne okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišče zaslišanje te priče ni bilo potrebno. Toženec pa ni predlagal njenega zaslišanja v zvezi s tožnikovimi trditvami glede telefonskih klicev in vsebine opravljenega klica dan pred dogovorjenim datumom zapadlosti dolga. Zato prvostopenjsko sodišče zaslišanja ni bilo dolžno opraviti.

13. Toženec neupravičeno očita, da je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb ZPP, ker je sodišče zasliševalo tožnika ter priči Z. J. in M. M., ki so hrvaški državljani, brez sodelovanja tolmača za hrvaški jezik. Toženec zahteve po zaslišanju udeležencev s pomočjo tolmača ni nikoli podal in zanj ni bila sporna vsebina njihovih zaslišanj. Pritožbene trditve, kako naj bi potekala komunikacija sodišča ob njihovih zaslišanjih, nimajo podlage v spisu. Tudi glede listine - izpisa o telefonskih klicih, enega z dne 31. 7. in drugega z dne 4. 8. 2018, ni bilo trditev, da ta izpis nima dokazne vrednosti. Za toženca vsebina te listine glede na tožnikove trditve o tem, za čigave telefonske številke gre, tudi ni bila sporna. Toženec ni zanikal tožnikovega telefonskega klica z dne 31. 7. 2018, s svojo izpovedjo pa je tudi potrdil, sta tožnik in njegova žena večkrat klicala njega in njegovo ženo in da se na kasnejše klice po 1. 8. 2018 ni več odzival. Zato z novimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti (1. odst. 337. člena ZPP). Ker telefonski številki toženca in njegove žene nista bili sporni, je tudi neodločilno, da je imel tožnik ob ponovnem zaslišanju pri sebi list z njunima številkama.

14. Toženec tudi s povzemanjem dela izpovedb prič zakoncev V., za kateri meni, da sta verodostojni, in izpovedb tožnika in prič Z. J. in M. M., za katere meni nasprotno, ne more uspeti, saj s tem izpodbija dokazno oceno sodišče prve stopnje, ki jo je po presoji pritožbenega sodišča z vidika (ne)verodostojnosti in (ne)prepričljivosti ustrezno opravilo. S tem posega v sodbi ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v tem sporu ni mogoče izpodbijati, zato se vanj pritožbeno sodišče posebej ne more spuščati.

15. Pravna kvalifikacija zahtevka ni nujna sestavina tožbe, saj velja pravno načelo, da na pravilno uporabo materialnega prava sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je res kot materialno podlago zahtevka navedlo določbo 569. člen OZ, ki ureja posojilno pogodbo, za kar v obravnavani zadevi ne gre. Vendar pa napačna opredelitev pravne norme še ne pomeni, da je izpodbijana odločitev zmotna. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je določba prvega odstavka 239. člena OZ, ki določa, da je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Že ob vložitvi tožbe je tožnik trdil, da je toženec dolžan na podlagi potrdila o dolgu, ki sta ga podpisala (torej pogodbenega razmerja), plačati zahtevani znesek najkasneje do 1. 8. 2018. Za sklepčnost tožbe so takšne trditve zadostovale. Tožnik je navedel pravno relevantna dejstva za presojo o tožbenem predlogu (451. člen ZPP). V pripravljalni vlogi podana trditev, da je podlaga potrdila najem prostora za kamp prikolico, tega ne spremeni. Do kršitve določbe 451. člena ZPP tako ni prišlo. Sicer pa relativne kršitve procesnih določb postopka, kamor sodi tudi zatrjevana kršitev določbe o prekluziji, v sporih majhne vrednosti niso dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

16. Pritožbeno sodišče zavrača očitek pravdnih strank, da stroškovna odločitev ni obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče tožniku priznalo pravdne stroške po specificiranem stroškovniku za prvotni postopek, pritožbeni postopek in ponovljeni postopek (list. št. 33, 46, 65) in jih ovrednotilo ob upoštevanju OT. Katere od priglašenih stroškov je priznalo in katere ne, je razvidno iz teh listin. Sodišče je tožniku utemeljeno priznalo stroške predpravdnega zahtevka v okviru 4. točke tar. št. 38 OT v višini 100 točk, saj ima tožnikova zahteva naravo opomina pred tožbo (ne gre za zahtevek ali drugo obrazloženo vlogo, na podlagi katere poteka postopek za določitev odškodnine ali priznanje drugega zahtevka pri zavarovalnicah, gospodarskih družbah in drugih pravnih ali fizičnih osebah v luči 1. točke tar. št. 38 OT). Pravilna je tudi odmera tožnikovih potnih stroškov za pristop na naroka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov pravdnega postopka (4. odst. 9. člena v zvezi s 19. členom Pravilnika).2 Le v primeru prisoje odškodnine za škodo iz naslova prevoznih stroškov, povezanih z zdravljenjem,3 se ti stroški odmerjajo v višini 0,37 EUR/km po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, za kar v tem primeru ne gre. Tožnik pa utemeljeno opozarja, da je treba za celotne stroške postopka (tako v prvotnem in pritožbenem postopku kot v ponovljenem postopku) upoštevati ob izdaji izpodbijane sodbe veljavno vrednost odvetniške točke (0,60 EUR),4 saj šele takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki. Iz tožnikovih stroškovnikov na list. št. 33 (ki se nanaša na prvotni postopek) in na list. št. 46 (ki se nanaša na pritožbeni postopek) je razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vrednost odvetniške točke 0,459 EUR, kar je bila sicer vrednost točke ob izdaji prve sodbe oziroma ob vložitvi pritožbe,5 na podlagi katere je bila prva sodba razveljavljena. Ob upoštevanju pravilne vrednosti točke, izhajajoč iz priznanih odvetniških stroškov, so tožniku v prvotnem postopku nastali pravdni stroški v višini 1.012,80 EUR,6 v pritožbenem postopku pa v višini 350 EUR.7 Če temu prištejemo še pravdne stroške v ponovljenem postopku, odmerjene v znesku 467,97 EUR (list. št. 65), mora toženec povrniti tožniku skupaj 1.830,77 EUR pravdnih stroškov, torej 240,52 EUR več, kot je prisojeno z izpodbijano sodbo.

17. Ker je tožnikova pritožba delno utemeljena, se izpodbijana sodba v stroškovni odločitvi spremeni tako, kot je obrazloženo in razvidno iz izreka te sodbe (358. člen ZPP). V ostalem delu se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženca zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi (353. člen ZPP).

18. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Enako velja za tožnika glede stroškov v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno vplival na odločitev o pritožbi (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP). Tožnik pa je s pritožbo delno uspel (64 %),8 zato mu je toženec dolžan povrniti sorazmerni del njegovih pritožbenih stroškov. Ti na podlagi priglašenih stroškov zastopanja znašajo 237,06 EUR (250 točk za pritožbo, 2 % materialnih stroškov 5 točk, povečano za 22 % DDV in 50,40 EUR sodne takse za pritožbo), glede na njegov uspeh pa 151,72 EUR. Toženec mu jih je dolžan povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2 Povrnitev stroškov za prevožene kilometre se obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. 3 Glej odločbe VS RS II Ips 253/2018 in VSL II Cp 1150/2015, I Cp 796/2017, II Cp 2349/2017, I Cp 2326/2018 idr. 4 Ta vrednost je začela veljati s 6. 4. 2019 (Ur. l. RS, št. 22/2019). 5 S sodbo VSL I Cp 454/2009 z dne 23. 5. 2019 je bila o pritožbenih stroških odločitev pridržana za končno odločbo. 6 100 točk za predpravdni zahtevek, 200 točk za tožbo, 200 točk za prvo pripravljalno vlogo, 200 točk za prvi narok, 200 točk za trajanje tega naroka, 120 točk za odsotnost iz pisarne, materialni stroški 20,2 točk (2 %+1% nad 1000 točk), potni stroški odvetnika - kilometrina 59,20 EUR in 2,50 EUR parkirnine, potni stroški tožnika na narok 41,07 EUR, povečano za 22 % DDV ter 126 EUR sodne takse. 7 250 točk za pritožbo, 50 točk za poročilo stranki, 2 % materialnih stroškov (6 točk), povečano za 22 % DDV in 126 EUR sodne takse. 8 S 240,52 EUR dodatnih stroškov od zahtevanih 374,95 EUR (seštevek 240,52 EUR iz naslova višje vrednosti odvetniške točke, 60 EUR iz naslova opomina pred tožbo in 74,42 EUR razlika iz naslova tožnikovih potnih stroškov).