Jedro

Zmotno je stališče predlagatelja, da sta Aneksa 2 in 4 ter na njima osnovana Akta delodajalca neskladna z zakonom zgolj zato, ker dve delovni mesti nista enako ovrednoteni, pa bi po stališču predlagatelja kljub drugačnemu opisu nalog delovnega mesta morala biti. Ti dve delovni mesti namreč nista primerljivi v smislu načela iz drugega odstavka 1. člena ZSPJS, saj se tam zapisana primerljivost delovnih mest primarno nanaša na orientacijska delovna mesta, ki omogočajo primerjavo znotraj plačnih skupin in predvsem med različnimi plačnimi skupinami.

Ugotavljanje (ne)ustreznosti vrednotenja konkretnih delovnih mest, kar v tem sporu, ne glede na predlog, dejansko poskuša doseči predlagatelj, presega okvirje kolektivnega delovnega spora. Vrednotenje delovnih mest je namreč v pristojnosti delodajalca, in je lahko predmet kolektivnih pogajanj (kot v konkretnem primeru), vsekakor pa je pri tem treba upoštevati kriterije, začrtane z določbami ZSPJS, KPSM, KPDU, Uredbo, itd.. Sodišče tako lahko presoja le zakonitost postopka vrednotenja, torej, ali so bili tekom tega upoštevani kriteriji, kot izhajajo iz predpisov (ZSPJS, kolektivnih pogodb, itd.).

Izrek

I. Pritožbi nasprotne udeleženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v točkah I, II in V spremeni tako, da se v tem delu glasi: „I. Zahtevek predlagatelja, da se ugotovi, da sta 2. člen Aneksa št. 4 h Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti – tarifni del (Ur. l. RS, št. 80/2018 z dne 7. 12. 2018) in 2. člen Aneksa št. 2 h Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti – tarifni del (Ur. l. RS, št. 51/2016 z dne 22. 7. 2016) neskladna z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju in se odpravita, se zavrne.

II. Zahtevek predlagatelja, da se ugotovi, da sta Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Policiji, sprejeta na podlagi Aneksa št. 2 h Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti – tarifni del (Ur. l. RS, št. 51/2016 z dne 22. 7. 2016) in na podlagi Aneksa št. 4 h Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti – tarifni del (Ur. l. RS, št. 80/2018 z dne 7. 12. 2018), neskladna z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju in se odpravita, se zavrne.

V. Predlagatelj je dolžan nasprotni udeleženki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 1.533,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.“ - v točki III. razveljavi.

II. Pritožba predlagatelja se zavrne in se v točki IV. potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, nasprotni udeleženki pa je dolžan povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 612,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da sta 2. člen Aneksa št. 4 h Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju: KPDU) – tarifni del1 (v nadaljevanju: Aneks št. 4) in 2. člen Aneksa št. 2 h KPDU – tarifni del2 (v nadaljevanju: Aneks št. 2) v delu, v katerem uvrščata delovni mesti kriminalistični inšpektor specialist in kriminalistični inšpektor specialist SKP v plačne razrede, neskladna z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS)3. Hkrati je zavrnilo zahtevek za ugotovitev neskladnosti preostalega dela aneksov in za odpravo aneksov (točka I izreka). Dalje je ugotovilo tudi, da sta Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Policiji (v nadaljevanju: Akt), sprejeta na podlagi Aneksa št. 2 h KPDU – tarifni del4 in na podlagi Aneksa št. 4 h KPDU – tarifni del5, v delu, v katerem uvrščata delovni mesti kriminalistični inšpektor specialist in kriminalistični inšpektor specialist SKP v plačne razrede, neskladna z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, zato ju je v tem delu odpravilo. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev neskladnosti in odpravo preostalega dela obeh aktov (točka II izreka). Nasprotni udeleženki je naložilo, da je v roku 30 dni dolžna sprejeti Akt, skladen z določili ZSPJS (točka III izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je nasprotna udeleženka dolžna vsem članom predlagatelja, ki so delo opravljali na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist, za obdobje od 1. 6. 2017 dalje za vse evidentirane ure dela obračunati bruto razliko plače v višini 1 plačnega razreda, vse povečano s pripadajočimi dodatki, odvesti davke in prispevke ter jim izplačati dolgovano neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, v roku 8 dni (točka IV. izreka). Odločilo je še, da nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške postopka, predlagatelju pa je dolžna povrniti njegove stroške postopka v višini 1.960,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka V. izreka).

2. Nasprotna udeleženka se pritožuje zoper točke I, II, III in V izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo, da naj bi bila Aneksa št. 2 in 4 v nasprotju z določbami ZSPJS, in da gre za primerljivi delovni mesti. Nepravilno je stališče sodišča, da naj stranki ne bi smeli skleniti sporazuma in kolektivne pogodbe, ki naj bi bila v nasprotju s kogentnimi določbami ZSPJS. Sodba je neizvršljiva, saj bi odprava Akta v spornem delu dejansko pomenila neposredno kršitev sporazuma. Za uveljavitev načela enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih ZSPJS določa skupne temelje sistema plač uslužbencev, kar izhaja tudi iz 9., 12. in 13. člena ZSPJS. Delovna mesta in nazivi plačne podkupine C3 se uvrščajo v plačne razrede s KPDU. Iz te izhaja, da sta obravnavani delovni mesti uvrščeni v različna plačna razreda. Pri določanju sistemizacije delovnih mest v organih državne uprave in v upravah lokalnih skupnosti je skladno z Uredbo o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Uredba)6 treba upoštevati tudi naloge, njihovo zahtevnost in obseg dela ter katalog tipičnih uradniških delovnih mest in pogoje za ta delovna mesta in nazive, v katerih se lahko opravljajo. V prilogi I Uredbe sta tudi obravnavani delovni mesti, s splošnim opisom del in nalog, ki ni enak. Primerljivost delovnih mest ne izhaja zgolj iz formalne zahtevane izobrazbe, pogojev za opravljanje dela, posebnosti delovnih mest ter splošnega opisa nalog delovnega mesta, zato na tej osnovi sprejet pavšalen nasproten zaključek sodišče prve stopnje, ni pravno utemeljen. Zahtevnost delovnega mesta se namreč določa tudi z odgovornostjo, pooblastili in omejitvami, psihofizičnimi in umskimi napori ter vplivi okolja, ki pa določno in taksativno ne izhajajo iz KPDU. Delovni mesti nista identični, niti po vsebini, kar bi, upoštevaje tudi odgovornost, pooblastila in omejitve, psihofizične in umske napore ter vplive okolja, utemeljevalo uvrstitev obeh delovnih mest v isti plačni razred. Zgolj enako poimenovanje delovnih mest ne pomeni nujno tudi enake zahtevnosti, zahtevane usposobljenosti, odgovornosti delovnega mesta, itd. Presoja vsebine, obsega in zahtevnosti posameznih delovnih mest v različnih organizacijskih enotah je v pristojnosti predstojnika (ministra). Pri uvrščanju delovnih mest v plačni razred je bila upoštevana tudi Kolektivna pogodba o skupni metodologiji za uvrščanje orientacijskih delovnih mest in nazivov v plačne razrede (KPSM)7, sodišče pa jo je spregledalo. Sodišče ne more soditi ustreznosti vrednotenja delovnih mest, brez da bi se do njih opredelilo tudi po vsebini. Sodišče ni pristojno posegati v veljavno sklenjene dogovore oziroma v jasno izraženo voljo socialnih partnerjev. S svojo odločitvijo je dejansko spremenilo voljo pogodbenih strani. Sporazum je bil sklenjen z obema reprezentativnima sindikatoma, ne zgolj predlagateljem. Uvrstitev obravnavanih delovnih mest v različna plačna razreda, ne pomeni kršitve določb ZSPJS. Aneksa sta bila sklenjena v skladu z ZKolP. KPDU določa, da sta obe stranki opustiti vsako dejanje, ki bi nasprotovalo njenemu izvajanju. Predlagatelj, ki je sklenil sporazum in Aneksa, se je strinjal z Aktom, pa sedaj od nasprotne udeleženke, ki je izpolnila zaveze, zahteva prav to, enako tudi sodišče. To s svojo odločitvijo povzroča nov kolektivni spor. Stroške je odmerilo napačno, saj je spor nezahteven, neutemeljeno je priznanje stroškov za vlogo in tudi kilometrino, saj si je predlagatelj sam izbral odvetnico izven območja sodišča. Nasprotna udeleženka predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in jo spremeni tako, da predlog predlagatelja kot neutemeljen v celoti zavrne in predlagatelju naloži plačilo vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, stroški postopka pa naj bodo nadaljnji pravdni stroški. Priglaša stroške pritožbe.

3. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo nasprotne udeleženke prereka pritožbene navedbe. Navaja, da nasprotna udeleženka niti pavšalno ni prerekala, da gre za primerljivi delovni mesti, in da so tozadevne pritožbene navedbe prepozne. Nasprotna udeleženka je prekludirana tudi z navedbami, da je delovno mesto kriminalistični inšpektor specialist ovrednoteno za en plačni razred višje v posledici umestitve obeh delovnih mest v organizacijsko strukturo Policije. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in nasprotni udeleženki naloži v plačilo tudi stroške postopka s tem odgovorom na pritožbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Predlagatelj se pritožuje zoper točko IV izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb ZPP. Navaja, da so zaključki sodišča v nasprotju z navedbami v postopku ter predlaganimi dokazi. Že v predlogu in na naroku je namreč zatrjeval le, da so bili uslužbenci zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist na A. prikrajšani, česar nasprotna udeleženka niti ni prerekala (navajala je zgolj, da je ravnala pravilno in da jim ni moč izplačati razlike v plači), nikdar pa ni rekel, da bi bili zaposleni na drugem delovnem mestu, kriminalistični inšpektor specialist SKP preplačani. Nobena izmed strank tudi ni zatrjevala, da bi bilo potrebno na novo ovrednotiti delovno mesto kriminalistični inšpektor specialist SKP. Zato so napačni zaključki sodišča, da naj dejstvo, da primerljivi delovni mesti nista ovrednoteni enako, ne bi nujno pomenilo, da so uslužbenci na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist prikrajšani za delo v višini enega plačnega razreda. Napačno pa je zato tudi stališče sodišča, da bo do prikrajšanja morda prišlo šele s popravo kolektivne pogodbe in sprejetjem novega akta o sistemizaciji, saj je do prikrajšanja že prišlo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da predlogu v izpodbijanem delu ugodi, podredno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, nasprotni udeleženki pa v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba nasprotne udeleženke je utemeljena, pritožba predlagatelja pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)8 izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, in da je pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje, vendar pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo zmotno materialnopravno odločitev.

7. Sodišče prve stopnje je v tem kolektivnem delovnem sporu presojalo, ali sta Aneksa št. 2 in 4 h KPDU – tarifni del in na njuni osnovi sprejeta Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Policiji v nasprotju z določbami ZSPJS, kot tudi s tem povezanim dajatvenim zahtevkom za plačilo razlike v plači zaradi neenakega vrednotenja delovnih mest. Sodišče prve stopnje je s sodbo zahtevku predlagatelja v zvezi z neskladnostjo deloma ugodilo, nasprotni udeleženki naložilo sprejem novega Akta, dajatveni zahtevek pa je v celoti zavrnilo.

_K pritožbi nasprotne udeleženke_

8. Presoja sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na ugotovljeno neskladnost Aneksov št. 2 in 4 in na njuni osnovi sprejetih Aktov z ZSPJS, ni pravilna, nasprotno pa velja za dajatveni zahtevek.

9. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) ureja sistem plač funkcionarjev in javnih uslužbencev v javnem sektorju, pravila za njihovo določanje, obračunavanje in izplačevanje ter pravila za določanje obsega sredstev za plače (prvi odstavek 1. člena). Določa tudi skupne temelje sistema plač v javnem sektorju, in sicer tudi za uveljavitev načela enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih, nazivih in funkcijah (drugi odstavek 1. člena). Gre za načelo, ki je bilo v zakon umeščeno z namenom, da se prepreči neupravičena neenakost plačila za primerljivo delo v različnih dejavnostih javnega sektorja (med različnimi poklicnimi skupinami)9, in se vzpostavi ustreznost plačnih razmerij med plačami javnih uslužbencev v teh dejavnostih (odprava plačnih nesorazmerij), in sicer na transparenten način, ki bo tudi finančno obvladljiv z vidika javnih financ10. 10. Za njegovo realizacijo je bil v ZSPJS zapisan 12. člen, ki je uvedel institut orientacijskih delovnih mest, ki se določijo s kolektivno pogodbo za javni sektor.11 Gre za izbrana delovna mesta in nazive, ki omogočajo primerjavo v plačnih skupinah in med plačnimi skupinami (prvi odstavek). V plačni sistem se uvrščajo s kolektivno pogodbo, njihova uvrstitev pa vpliva na vrednotenje tudi drugih delovnih mest12, ki se v plačne razrede uvrščajo s kolektivnimi pogodbami dejavnosti in poklicev (13. člen ZSPJS)13, glede na to pa se v plačne razrede uvrščajo tudi v sistemizacijah (4. odstavek 13. člena ZSPJS). Na ta način je torej na sistemski ravni vzpostavljena povezava med vrednotenjem orientacijskih in drugih delovnih mest. 11. Orientacijska delovna mesta se vrednotijo z uporabo skupne metodologije (prvi odstavek 12. člena ZSPJS), ta pa opredeljuje navodila za njihovo uvrščanje v plačne razrede, pri čemer se upoštevajo predvsem kriteriji: zahtevnost delovnih nalog oziroma pogojev za pridobitev naziva, zahtevana usposobljenost14 (zahtevana strokovna izobrazba, potrebna dodatna znanja in izkušnje), odgovornost in pooblastila, psihofizični in umski napori ter vplivi okolja (drugi odstavek 12. člena ZSPJS). Iste kriterije, kot kriterije za določitev zahtevnosti delovnega mesta, naziva in funkcije, opredeljuje tudi 9. točka 2. člena ZSPJS, zahtevnost delovnega mesta pa je prvina za določanje osnovnih plač vseh delovnih mest na plačni lestvici.

12. Upoštevaje navedeno so torej orientacijska delovna mesta temeljna podlaga skupnega plačnega sistema javnega sektorja15, preko njih se uresničuje zakonsko načelo enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih. Prav zato pa slednjega, kar smiselno navaja pritožba, ni moč upoštevati dobesedno, za kar se zavzema predlagatelj, temveč glede na njegov namen, kakršen izhaja iz predhodnih odstavkov sodbe. Ne gre namreč za pomensko jasno določbo, ampak je njen pomen potrebno napolniti z namensko razlago. Zmotno je zato stališče predlagatelja, da sta Aneksa 2 in 4 ter na njima osnovana Akta delodajalca neskladna z zakonom zgolj zato, ker dve delovni mesti nista enako ovrednoteni, pa bi po stališču predlagatelja, kljub drugačnemu opisu nalog delovnega mesta, kar ves čas izpostavlja tudi nasprotna udeleženka, morala biti. Ti dve delovni mesti namreč nista primerljivi v smislu načela iz drugega odstavka 1. člena ZSPJS, saj se tam zapisana primerljivost delovnih mest, kot že navedeno, primarno nanaša na orientacijska delovna mesta, ki omogočajo primerjavo znotraj plačnih skupin in predvsem med različnimi plačnimi skupinami. Upoštevaje navedeno tako ni bistveno, ali je nasprotna udeleženka prerekala navedbe predlagatelja, da sta delovni mesti „kriminalistični inšpektor specialist“ in „kriminalistični inšpektor specialist SKP“ primerljivi, saj gre v okoliščinah konkretne zadeve pri uporabi tega termina dejansko za uporabo materialnega prava, na pravilno uporabo katerega pa pazi sodišče po uradni dolžnosti. Ugotavljanje (ne)ustreznosti vrednotenja konkretnih delovnih mest, kar v tem sporu, ne glede na predlog, dejansko poskuša doseči predlagatelj, pa presega okvirje kolektivnega delovnega spora. Vrednotenje delovnih mest je namreč v pristojnosti delodajalca, in je lahko predmet kolektivnih pogajanj (kot v konkretnem primeru), vsekakor pa je pri tem potrebno upoštevati kriterije začrtane z določbami ZSPJS, KPSM, KPDU, Uredbo, itd.. Sodišče tako lahko presoja le zakonitost postopka vrednotenja, torej, ali so bili tekom tega upoštevani kriteriji, kot izhajajo iz predpisov (ZSPJS, kolektivnih pogodb, itd.). Da ti niso bili upoštevani v konkretni zadevi, pa predlagatelj niti ni zatrjeval. Navedeno pa ne pomeni, da člani predlagatelja niso upravičeni do (višjega) plačila za delo, ki so ga dejansko opravili, temveč da se upravičenost do tega lahko ugotavlja le za vsakega delavca posebej v okviru individualnih delovnih sporov.

13. Ker je glede na navedeno pritožba nasprotne udeleženke utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo predlog za ugotovitev neskladnosti Aneksov št. 2 in 4 ter Aktov. Sodišče je zaradi kršitve prvega odstavka 2. člena ZPP razveljavilo tudi točko III izreka sodbe, s katero je bil nasprotni udeleženki na podlagi 2. točke prvega odstavka 53. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)16 naložen sprejem novega Akta, skladnega z določbami ZSPJS (357. člen ZPP). Sodišče tudi v kolektivnem sporu odloča le v mejah postavljenih predlogov (prvi odstavek 2. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1), takega zahtevka pa predlagatelj ni postavil. **_K pritožbi predlagatelja_**

14. Upoštevaje navedeno pa je torej neutemeljena tudi pritožba predlagatelja v zvezi z zavrnitvijo dajatvenega zahtevka, saj je ta neutemeljen že zaradi zavrnitve predhodnih zahtevkov. Zato se pritožbeno sodišče do njegovih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, saj ne morejo vplivati na drugačno odločitev (360. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških celotnega postopka. Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje spor pravilno ocenilo kot srednje zahteven, saj gre za spor v katerem v sodni praksi še ni izoblikovanih decidiranih stališč, in zato ta vsekakor ni nezahteven, za kar se zmotno zavzema nasprotna udeleženka v pritožbi. Zato je njena pritožba v tem delu neutemeljena.

16. Ker predlagatelj s predlogom ni uspel, sam krije svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji, nasprotni udeleženki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Upoštevajoč OT je tako sodišče nasprotni udeleženki kot potrebne za spor priznalo naslednje stroške (155. člen ZPP): za odgovor na predlog 1000 točk (tar. št. 7/3 v povezavi s tar. št. 17 OT), za eno pripravljalno vlogo 750 točk (tar. št. 7/4 v povezavi s tar. št. 17 OT), za zastopanje na naroku dne 21. 12. 2022 750 točk (tar. št. 7/4 v povezavi s tar. št. 17 OT), za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko 20 točk (člen 6/4 OT) in za materialne stroške (1 % - 2 %) v višini 35 točk kar je skupaj 2.555 točk oz. glede na vrednost točke (0,60 EUR) 1.533,00 EUR. V pritožbenem postopku pa je sodišče nasprotni udeleženki na podlagi 155. člena ZPP in skladno z določbami OT priznalo 1000 točk nagrade za pritožbo (tar. št. 7/3 v povezavi s tar. št. 17 OT) in 20 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 612,00 EUR.

1 Ur. l. RS, št. 80/2018 z dne 7. 12. 2018. 2 Ur. l. RS, št. 51/2016 z dne 22. 7. 2016. 3 Ur. l. RS št. 108/09 in nadaljnji. 4 Ur. l. RS, št. 51/2016 z dne 22. 7. 2016. 5 Ur. l. RS, št. 80/2018 z dne 7. 12. 2018. 6 Ur. l. RS št. 58/03 in nadaljnji. 7 Ur. l. RS št. 57/08. 8 Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji. 9 Kar je bil velik problem prejšnje ureditve, zaradi česar je bilo tudi veliko konfliktov in trenj. Prim. Plače v javnem sektorju, Komentar ZSPJS, B. Koritnik, R. Jemec, str. 65. 10 V primerjavi z dotedanjo ureditvijo, problem katere je bila razdrobljenost ureditve plač ter njihovo parcialno urejanje. 11 KPJS, Ur. l. RS, št. 57/08 in nadaljnji, člen 16. 12 Gre za sidra, na katera se navezuje primerjava glede vsebine in zahtevnosti nalog, ter posledično vrednotenje preostalih delovnih mest in nazivov, torej tistih, ki niso orientacijski - Plače v javnem sektorju, Komentar ZSPJS, Branko Vidič, str. 162, 163. 13 V tej zadevi obravnavani delovni mesti s KPDU. 14 Stopnja zahtevnosti delovnih mest glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost se izraža s tarifnimi razredi. 15 Plače v javnem sektorju, Komentar ZSPJS, Branko Vidič, str. 31, 32. 16 Ur. l. RS št. 2/04 in nadaljnji.