Jedro

Tožnik (učitelj športne vzgoje) je fizično obračunal z učencem 9. razreda, tako da ga je med četrto šolsko uro vpričo drugih učencev z obema rokama močno prijel za vrat, začel stresati in premetavati ter ga vrgel na tla. S tem ravnanjem je tožnik izpolnil vse znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji člena 111/1 ZDR.

Tudi potek roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, do katerega bi prišlo v primeru preložitve zagovora zaradi tega, ker se delavec v roku za podajo izredne odpovedi sploh ne bi mogel zagovarjati, je lahko razlog, zaradi katerega od delodajalca ni utemeljeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, potrjene z odločbo Sveta tožene stranke, posledično pa je zavrnilo tudi njegov reintegracijski in reparacijski zahtevek. Zavrnilo je tudi podredni del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je prav tako nanašal na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na ugotovitev obstoja trajanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, na reparacijski zahtevek za to obdobje in na plačilo odškodnine v znesku 31.809,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je odločilo tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je ravnateljica v celoti seznanila z odpovednimi razlogi 24. 4. 2007. Glede prve kršitve, zaradi katere je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (dogodek z učencem A.A.), se je tožena stranka seznanila že 13. 4. 2007, kar je jasno razvidno iz listine z dne 13. 4. 2007 z naslovom „Razgovor v zvezi z dogodkom pri športni vzgoji v petek 13. 3. 2007 (pravilen datum: 13. 4. 2007), četrta šolska ura“. Glede tretje očitane kršitve pa je tožena stranka v izredni odpovedi navajala zapisnik z dne 12. 4. 2007, tako da se je z razlogi za to kršitev nesporno seznanila že 12. 4. 2007. Dejstvo, da je bila tožena stranka preko ravnateljice seznanjena s kršitvami že 13. 4. 2007, izhaja tudi iz izpovedbe ravnateljice z dne 21. 3. 2013 in z dne 19. 11. 2009. Glede na izpovedbo ravnateljice, kar je potrdila tudi B.B., se je tožena stranka tudi z drugo očitano kršitvijo seznanila 13. 4. 2007. Ravnateljica je namreč izpovedala, da je 13. 4. 2007 ugotovila, da je tožnik imel nadomeščanje, pri čemer je učence peljal na šolsko igrišče in da je istega dne (torej 13. 4. 2007) ugotovila, da tožnik ni opravil dežurstva v avli od 10.00 do 10.15. ure. Prav ti ravnanji tožnika pa sta predstavljali drugo očitano kršitev delovnih obveznosti. Tožnik prav tako izpostavlja, da je dne 24. 4. 2007 prejel pisno obdolžitev istočasno, kot je tajnici oddal pisno verzijo dogodka. Da je temu tako, je mogoče zaključiti iz same vsebine pisne obdolžitve, kjer tožnikova pisna izjava sploh ni omenjena. V kolikor bi ravnateljica tožene stranke pisno obdolžitev oprla tudi na njegovo pisno izjavo, bi to prav gotovo zabeležila tudi v sami pisni obdolžitvi. To pisno izjavo je tožnik podal šele na ustno prošnjo tajnice dne 23. 4. 2007 in ne po ravnateljičevem pozivu, ki naj bi bil dan že v petek, ko je do spornega dogodka prišlo. Seznanitev z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko vprašanje, na katerega pa sodišče prve stopnje ni podalo pravega odgovora. Podaljšanje roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z zamikanjem datuma seznanitve z razlogi za takšno odpoved pomeni manjšo pravno varnost in podaljšuje negotovost delavca, kar je glede na naravo delovnega razmerja nedopustno. Ker se je tožena stranka s prvo in drugo kršitvijo seznanila 13. 4. 2007, s tretjo kršitvijo pa že 12. 4. 2007, je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, mu je kršila pravico do obrambe. S svojim ravnanjem je tožena stranka povzročila, da je bil tožnik na zagovor vabljen šele 3. 5. 2007, čeprav je imela glede na datum seznanitve s spornimi ravnanji tožnika (13. 4. 2007) na razpolago 10 delovnih dni, da bi ta zagovor opravila. Tudi v primeru, če bi se pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da je potrebno subjektivni rok šteti od 24. 4. 2007, pa bi rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iztekel 8. 5. 2007. To pa pomeni, da bi lahko tožena stranka tožnikovemu predlogu za preložitev zagovora ugodila in ga preložila na datum do 8. 5. 2007, saj tožnik zagovora dne 3. 5. 2007 ni mogel podati. Tožnik se zagovora dne 3. 5. 2007 ni mogel udeležiti iz opravičljivih razlogov (kar sta v prejšnjem postopku ugotovili že sodišči prve in druge stopnje), zato mu je bila kršena pravica do zagovora. Ker tožena stranka ni mogla vedeti, da se je bil tožnik sposoben zagovarjati šele 6. 7. 2007, bi morala ugoditi njegovemu predlogu za preložitev zagovora na kasnejši datum. Okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neopravičeno pričakovati, da bo delavcu omogočil zagovor, je potrebno presojati zelo restriktivno. Sodišče prve stopnje pa je glede obstoja posameznih kršitev delovnih obveznosti tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik v pritožbi vztraja pri svojem opisu dogodka, ki se je zgodil 13. 4. 2007, saj je šlo za napad učenca nanj, tožnik se je ustrašil za svoje življenje in zdravje, učenca pa je le stežka umiril, pri čemer ga ni udaril. Sodišče napada učenca na tožnika sploh ni ugotavljalo. Tožnik se je le ubranil napada s strani tega učenca. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati še otroke in učitelja C.C.. Tožnik je v zvezi s tem dogodkom naslednji dan zares poklical ravnateljico, vendar pa nikakor ne drži, da je spremenil izjavo. Ravnateljica mu je omenila kamero na šoli, česar je bil tožnik vesel, saj bi se videlo, da otroka ni davil, temveč ga je le prijel. Objel ga je z eno roko, s tem da je svojo roko držal za zapestje. Ni ga udaril, niti ga ni držal za vrat, napad učenca pa je prijavil tudi na policijo. Tožnik spornega dne (13. 4. 2007) tudi ni bil po predhodnem razporedu razporejen na dežurstvo. Tega dne je dejansko dobil ustno prošnjo za opravljanje dežurstva, pri čemer je ravnateljici jasno povedal, da v drugem odmoru ne more dežurati. V zvezi s tretjo kršitvijo pa tožnik ni dobil opravičila za izostanek učencev od telovadbe. Edina možnost sedenja pri telovadbi za učence, ki so telovadbe opravičeni, je pred blazinami, ki jih je veliko. Učenec D.D. je želel ležati na vrhu teh blazin, kar pa mu je tožnik preprečil, saj bi blazine lahko padle na druge telovadne pripomočke. Zato je D.D. sedel na klopi, pred njo pa je bila zaščitna ograja. Glede na sklep aktiva športne vzgoje je bilo to mesto primerno. Tožnik nobene od očitanih kršitev delovnih obveznosti ni storil. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik v pritožbi bistvene kršitve določb postopka uveljavlja le pavšalno), ni storilo, in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bilo v tem individualnem delovnem sporu o tožbenem zahtevku tožnika (ki ga je sicer tekom postopka tudi delno spremenil) že večkrat odločeno. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. I Pd 668/2007 z dne 4. 12. 2007 v celoti ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično za razveljavitev odločbe Sveta tožene stranke o zavrnitvi tožnikove pritožbe, za reintegracijo in za reparacijo. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče navedeno sodbo s sklepom opr. št. Pdp 265/2008 z dne 12. 11. 2008 zaradi procesne kršitve razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi v ponovljenem postopku je bilo pred sodiščem prve stopnje tožniku praktično v celoti ugodeno s sodbo opr. št. I Pd 491/2009 z dne 5. 4. 2011. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi in odločba tožene stranke o zavrnitvi tožnikove pritožbe sta bili kot nezakoniti razveljavljeni, tožnik je uspel tudi z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom (razen glede vpisa delovne dobe v delovno knjižico od 1. 1. 2009 dalje) ter z zahtevkom za povrnitev pravdnih stroškov. Pritožbi tožene stranke zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče le delno ugodilo in s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 623/2011 z dne 29. 9. 2011 razveljavilo del sodbe v zvezi z reintegracijo tožnika, v zvezi z obračunom in izplačilom pripadajočih plač od 18. 6. 2007 dalje in glede vpisa delovne dobe v delovno knjižico oziroma prijave v matično evidenco ZPIZ za obdobje od 18. 6. 2007 dalje. Prav tako je bila razveljavljena tudi odločitev o stroških postopkih in zadeva v zgoraj omenjenem obsegu vrnjena v novo sojenje sodišču prve stopnje. V preostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Zoper navedeno sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo, kateri je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 36/2012 z dne 7. 1. 2013 ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo.

O tožbenem zahtevku tožnika, ki ga je ta modificiral s pripravljalno vlogo z dne 13. 3. 2013, je sodišče prve stopnje odločilo po obširno izvedenem dokaznem postopku in ga v celoti zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz člena 110/2 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), da je tožena stranka pred izdajo te odpovedi tožniku vročila pisno obdolžitev z vabilom na zagovor, ki pa se ga tožnik ni udeležil in da je tožnik vse tri očitane kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja tudi storil. Ugotovilo je tudi, da je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz člena 110/1 ZDR. Pritožbeno sodišče le delno soglaša z navedenimi zaključki sodišča prve stopnje, vendar pa kljub temu ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi primarnega in podrednega tožnikovega tožbenega zahtevka pravilna.

Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 3. 5. 2007 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi oziroma drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR zaradi treh kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik 13. 4. 2007 fizično obračunal z učencem 9. c razreda A.A.m, tako da ga je med četrto šolsko uro vpričo drugih učencev z obema rokama močno prijel za vrat, začel stresati in premetavati ter ga vrgel na tla. Sledi prstov zaradi stiskanja vratu so bili vidni, ko je bil ta učenec istega dne po končani četrti šolski uri na pogovoru v pisarni ravnateljice, kjer so bili poleg tega učenca in ravnateljice prisotni še tožnik, C.C., B.B. in učenec E.E.. S tem ravnanjem je tožnik izpolnil tudi vse znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/1994 in nadalj., ki je bil v spornem obdobju v veljavi), kar je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. V zvezi s to kršitvijo je bila torej tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji člena 111/1 ZDR, medtem ko je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi glede ostalih dveh kršitev dobil po drugi alineji člena 111/1 ZDR. Drugo kršitev (ki sta jo pravzaprav sestavljali dve sporni ravnanji tožnika) je tožnik po ugotovitvi tožene stranke storil prav tako 13. 4. 2007, ko je bil zadolžen za nadomeščanje v 8. c razredu, v učilnici 48, vendar pa je učence peljal na šolsko igrišče, kljub temu, da je bilo število učencev večje kot dovoljuje normativ in kljub temu, da bi moral ostati z učenci v učilnici. Poleg tega je istega dne, kljub ustni odredbi ravnateljice, opustil dolžnost, da bi v času od 10.00 do 10.15 ure (med glavnim odmorom) opravil dežurstvo v šolski avli, v pritličju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik storil tudi to kršitev (z izjemo kršenja normativa o številu učencev).

Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da je tožnik storil tudi tretjo kršitev, ki je bila v tem, da je 2. 4. 2007, učencu 9. c razreda D.D., ki je bil oproščen pouka športne vzgoje (zaradi pretresa možganov), pri izbirnem predmetu – košarka naročil, da naj se usede na klop pred košem (torej na nezavarovano mesto) pri čemer je tega učenca zaradi zgrešenega koša enega od preostalih učencev žoga udarila v glavo. Poleg tega je tega učenca večkrat silil, da sodeluje pri vajah z žogo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik obe kršitvi iz druge alineje člena 111/1 ZDR storil iz hude malomarnosti, z opisanim ravnanjem pa je kršil tudi 31., 33. in 35. člen ZDR.

Kot je bilo že omenjeno, je člen 110/2 ZDR določal, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik tretjo očitano kršitev storil 2. 4. 2007, prvi dve pa 13. 4. 2007, da je pisno obdolžitev, datirano z dne 24. 4. 2007 (A1), tožnik istega dne tudi prejel in da se zagovora, razpisanega za dan 3. 5. 2007 ni udeležil. Tožnik je namreč zaradi zdravstvenih težav po svoji pooblaščenki zahteval preložitev zagovora za nedoločen čas (A3), pri čemer je bila pri tej zahtevi priložena tudi zdravniška dokumentacija Psihiatrične klinike v A. z dne 26. 4. 2007. Tožena stranka njegovi zahtevi za preložitev zagovora ni ugodila, tako da mu je 3. 5. 2007 podala sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A2). Zoper to odpoved je tožnik dne 7. 5. 2007 vložil pritožbo na Svet tožene stranke. Svet tožene stranke je tožnika in pooblaščenko pred odločanjem o njegovi pritožbi dne 31. 5. 2007 povabil na svojo sejo. Na to sejo je pristopila le pooblaščenka, ki je predlagala, da se tožniku naknadno omogoči ustni zagovor. Temu predlogu je Svet tožene stranke ugodil in sejo preložil na 5. 6. 2007. Te preložene seje pa se nista udeležila niti tožnik niti njegova pooblaščenka, ki je sicer odsotnost obeh pisno opravičila s tožnikovo nezmožnostjo prihoda zaradi hospitalizacije. Navedeno izhaja iz obrazložitve odločbe Sveta tožene stranke z dne 12. 6. 2007 (A5), s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba in potrjena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2007. V zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da se je tožena stranka seznanila s tretje očitano kršitvijo najkasneje 12. 4. 2007, ko je bil sestavljen zapisnik sestanka v zvezi s primerom učenca D.D. (B11). Tako iz pisne obdolžitve kot tudi iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da se je tožena stranka s to kršitvijo seznanila na sestanku z dne 4. 4. 2007 (B11), z dopisom F.F. z dne 10. 4. 2007 (B12) in z zapisom razrednika 9. c razreda z dne 11. 4. 2007 (B13). V zvezi s to kršitvijo je tožena stranka vložila v spis tudi izjavo učiteljice G.G. (B14) z dne 16. 4. 2007, vendar pa v tej izjavi ni opisanega ravnanja v zvezi z D.D. z dne 2. 4. 2007. Glede na to pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi s to kršitvijo podana po izteku 15 dnevnega roka iz člena 110/2 ZDR, saj se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki so utemeljevali izredno odpoved v zvezi s to kršitvijo, najkasneje 12. 4. 2007, sporna izredna odpoved pa je bila podana 3. 5. 2007. Enako velja tudi v zvezi z drugo očitano kršitvijo, ki naj bi jo tožnik storil 13. 4. 2007 in ki se nanaša na tožnikovo odklonitev dežurstva in na to, da je tožnik nadomeščanje 8. c razreda opravil na igrišču in ne v učilnici. Iz izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke, podane na naroku za glavno obravnavo dne 19. 11. 2009, izhaja, da je v vmesnem času (po dogodku tožnika z učencem A.A. dne 13. 4. 2007 in po tem, ko se je tožnik istega dne ponovno vrnil na šolo z motorjem) ugotovila, da je imel tožnik nadomeščanje. Tožnik bi namesto 7. b razreda, ki je bil takrat v šoli v naravi, po programu moral nadomeščati 8. c razred, ki naj bi namesto slovenščine imel športno vzgojo v razredu. Tožnik pa športne vzgoje ni opravil v razredu, temveč je šel z učenci na športno igrišče. To pa pomeni, da je bila ravnateljica že 13. 4. 2007 seznanjena z dejstvom, da tožnik 13. 4. 2007 ni opravil nadomeščanja tako, kot je imel določeno v programu. Prav tako je zakonita zastopnica tožene stranke na tem naroku pojasnila, da je vedela, da tožnik 13. 4. 2007 ni opravil dežurstva v avli (kar mu je ustno odredila s strani zakonite zastopnice), pri čemer je to vedela zato, ker ga je šla takrat iskat in ga ni našla v avli. Z ozirom na navedeno in ker tožena stranka v postopku ni predložila drugih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da se je z razlogi v zvezi z drugo očitano kršitvijo seznanila kasneje kot 13. 4. 2007, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi v zvezi s to kršitvijo tožena stranka tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po izteku 15 dnevnega roka iz člena 110/2 ZDR.

Pritožbeno sodišče pa v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi s prvo očitano kršitvijo (dogodek z učencem A.A.) pravočasna in da je že sam dogodek dne 13. 4. 2007, ki je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavljal kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ, dovolj za ugotovitev, da je tožena stranka tožniku zakonito podala sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da naj bi se tožena stranka s to kršitvijo seznanila že 13. 4. 2007. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da je zakonita zastopnica tožene stranke z namenom seznanitve s tem, kar se je 13. 4. 2007 pravzaprav zgodilo med tožnikom in učencem A.A., zbirala informacije, tudi s strani učencev (izpovedba zakonite zastopnice tožene stranke, izpovedba priče B.B., B2, B3, B4, B5, B6, B7). Izjava učenčeve matere in izjava učenca A.A., kjer je opisan sporni dogodek, sta bili podani 16. 4. 2007, izjava očividca H.H., ki je prav tako opisal sporni dogodek, pa je datirana z dne 19. 4. 2007. Iz izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke z dne 21. 3. 2013 izhaja, da je s pomočjo pooblaščenke sestavila pisno obdolžitev, potem ko je od tajnice prejela pisno izjavo tožnika z dne 24. 4. 2007 (B17), kar je na naroku potrdila tudi njena pooblaščenka. Dejstvo, da v pisni obdolžitvi tožnikova pisna izjava ni izrecno omenjena, ne pomeni, da izpovedba zakonite zastopnice tožene stranke glede časa sestave pisne obdolžitve ni resnična. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se je tožena stranka z razlogom, ki je utemeljeval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi glede prve očitane kršitve, seznanila 24. 4. 2007. Pritožbeno sodišče ob tem zaključuje, da bi bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna tudi ob predpostavki, če bi se ugotovilo, da se je tožena stranka z razlogom, ki je utemeljeval to odpoved v zvezi z dogodkom z učencem A.A., seznanila že 16. 4. 2007 oziroma 19. 4. 2007 (pisne izjave B5, B6, B7). V tem primeru bi se 15-dnevni rok za izredno odpoved iztekel 1. 5. 2007 oziroma 4. 5. 2007. Ker sta bila 1. 5. 2007 in 2. 5. 2007 praznika in torej dela prosta dela, tožena stranka pa je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala prvi naslednji delovni dan, to je 3. 5. 2007, bi bila tudi v tem primeru izredna odpoved pravočasna (člen 62/3 Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS; št. 83/2001 in nadalj. v zvezi s členom 11/1 ZDR). Prva seznanitev zakonite zastopnice s spornim dogodkom dne 13. 4. 2007 pa nikakor ne pomeni, da je že takrat pričel teči rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot to v pritožbi zatrjuje tožnik. Rok za izredno odpoved je pričel teči, ko se je zakonita zastopnica popolno seznanila z okoliščinami, ki so utemeljevale izredno odpoved, to pa je bilo takrat, ko je pridobila tudi dodatne relevantne informacije o dogodku (to je, ko je prejela tožnikovo pisno izjavo (24. 4. 2007) oziroma ko je prejela pisne izjave z dne 16. 4. 2007 in 19. 4. 2007; B5, B6, B7, ...) Glede na navedeno je potrebno ugotoviti, da je bila izredna odpoved v zvezi s to kršitvijo podana v roku 15 dni od seznanitve, kar pomeni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni pojasnilo, zakaj tožnika ni ponovno zaslišalo v zvezi z oddajanjem njegove pisne verzije dogodka in prejemom pisne obdolžitve, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve podrobno naštelo, katere predlagane dokaze je izvedlo, preostale predlagane, a neizvedene dokaze pa je kot nepotrebne zavrnilo. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi preostalih dokazov sicer zelo skopo a vendarle obrazložilo, tako da smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP ni podana.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da mu je bila v postopku sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kršena pravica do obrambe. Tožena stranka je v pisni obdolžitvi (A1), ki je bila tožniku vročena 24. 4. 2007, kot datum tožnikovega zagovora določila 3. 5. 2007. Tožnik se tega zagovora ni mogel udeležiti zaradi zdravstvenih težav, pri čemer je bilo v postopku ugotovljeno tudi, da se tožnik zaradi teh težav pred 6. 7. 2007 sploh ni mogel zagovarjati (izvedensko mnenje). Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. V zvezi s tem je že Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 36/2012 z dne 7. 1. 2013 ugotovilo, da sta nižji sodišči prezrli možnost, ob siceršnjem zavedanju kratkih prekluzivnih rokov za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da tožena stranka zagovora ni mogla preložiti, ker bi se iztekel 15 dnevni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi potek roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, do katerega bi prišlo v primeru preložitve zagovora zaradi tega, ker se delavec v roku za podajo izredne odpovedi sploh ne bi mogel zagovarjati (kot je bilo tudi v konkretnem primeru), je lahko razlog, zaradi katerega od delodajalca ni utemeljeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči. Posledično so nebistveni pritožbeni očitki tožnika, da bi tožena stranka lahko tožnika na zagovor vabila bodisi prej, bodisi ugodila njegovi zahtevi in ta zagovor preložila od 3. 5. 2007 na kasnejši datum (do 8. 5. 2007). Tožnik namreč tudi v teh primerih (glede na svoje zdravstveno stanje) pravice do zagovora ne bi mogel udejanjiti.

Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik očitano kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR dejansko storil. Izvedeni dokazi namreč nudijo podlago za ugotovitev, da je tožnik 13. 4. 2007 fizično obračunal z učencem 9. c razreda devetletke A.A.. Tožnik je izpovedal, da je takrat, ko je prišlo do konflikta z učencem, ponorel, učenca je poskušal umiriti, menil je, da ga ni udaril, da pa je prišel k sebi šele takrat, ko se je učenec umiril, ko ga je trdno držal okoli vratu (z eno roko okoli glave učenca in z drugo je držal zapestje svoje roke, kar sicer izhaja tudi iz njegovih pritožbenih navedb). Tožnik je sicer v postopku zatrjeval, da se je le branil, vendar pa potek spornega dogodka, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot izhaja iz izvedenih dokazov, daje podlago za zaključek, da je tožnik s tem svojim ravnanjem storil očitano kršitev. Fizični obračun učitelja z učencem prav gotovo pomeni kršenje pogodbenih obveznosti, ne glede na morebiten subjektiven občutek učitelja o ogroženosti za svoje zdravje. Ob tem je potrebno dodati, da je iz podatkov spisa razbrati, da je bilo vzrok za tožnikovo sporno in neprimerno reagiranje (tožnik je bil učitelj športne vzgoje) trčenje učenca vanj v času športne igre na košarkarskem igrišču. Svojo odločitev glede te kršitve je sodišče prve stopnje podrobno utemeljilo v točkah 12 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, tako da se v izogib ponavljanju na te ugotovitve pritožbeno sodišče le sklicuje. Dejstvo, da je tožnik 13. 4. 2013 fizično obračunal z A.A., izhaja poleg tega tudi iz njegovega zapisa dogodka (B17), kjer je tožnik pojasnil, da ve, da je „ponorel“, učenca je stežka umiril, misli, da ga ni udaril niti enkrat, ve pa, da je prišel k sebi šele takrat, ko se je učenec umiril, ker ga je tožnik trdno držal okoli vratu (z eno roko okoli glave učenca in z drugo roko zapestje njegove roke), predklonjenega proti tlom. Takrat ga je odrinil in nenormalno močno zakričal na učenca, naj mu ne moti pouka. S tem ravnanjem pa je tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (31. in 35. člen ZDR), to ravnanje pa je imelo tudi vse znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ. Glede na navedeno in z ozirom na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil za sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz člena 110/1 ZDR (čemur tožnik v pritožbi niti ne oporeka), je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikov primarni in podredni tožbeni zahtevek. Ob tem je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika o nepopolno ugotovljen dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo učitelja C.C.. Iz izjave C.C. (B22) namreč izhaja, da samega dogodka ni videl in da bolj natančnega opisa dogodka, kot ga je podal v svoji izjavi, ne more podati (v tej izjavi pa dogodek tožnika z učencem A.A. niti ni opisan). Ker so tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedeni dokazi nudili dovolj podlage za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja (sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo med drugim tudi na pisne izjave učencev), je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje teh učencev ni še posebej zaslišalo.

Na podlagi zgoraj navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku v zvezi s prvo od očitanih kršitev, zakonita, saj je že ta kršitev takšne narave, da je predstavljala utemeljeno podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ugotovilo je namreč, da niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki bi narekovali drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.