Jedro

Iz odločbe izhaja, da je tožena stranka sklepala, da je splošno znano dejstvo, da v Iranu ni vojne oziroma samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Tožena stranka opozarja na to, da bi o tem mediji množično poročali. Ker gre po mnenju sodišča za splošno znano dejstvo o tem glede situacije v Iranu, toženi stranki ni bilo potrebno za potrditev tega dejstva zbirati še dodatnih poročil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe navaja, kaj je tožnik navedel v svoji prošnji ter kaj je navedel v osebnem razgovoru. V prošnji je tožnik navedel, da je bilo njegovo delo v Iranu organizacija porok, pred okoli 8 meseci pa je eden od gostov prišel do njega in ga prosil, če bi bilo možno, da bi imeli kristjani ceremonije na njegovem vrtu. Na to je pristal in ob poslušanju verskih obredov se je začel zanimati za krščanstvo. Približno 10 dni pred tem, preden je zapustil Iran, pa mu je vratar rekel, da je tajna služba vdrla na vrt in odpeljala člane krščanske skupnosti. Potem je državo zapustil tudi sam.

2. Po povzetku osebnega razgovora tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve navaja, da tožnik svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljuje s težavami zaradi spremembe vere v povezavi z versko pripadnostjo evangeličanski veri. Tožnik je na vprašanje uradne osebe odgovarjal tekoče, vendar je pri oceni dejstva, ali se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, nemogoče spregledati, da je v izpovedi prišlo do določenih pomembnih nasprotij glede dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo. Tožnikovi odgovori glede zanimanja za krščansko vero v Iranu so na splošno neprepričljivi. Navedena dejstva vodijo do sklepa, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje. Tožnik je izvorno državo zapustil dva meseca pred podajo prošnje za mednarodno zaščito in v tem času prečkal Turčijo, Grčijo, Makedonijo, Srbijo in Hrvaško ter v večji skupini prvič vstopil na ozemlje Slovenije, nato pa so ga slovenski varnostni organi predali Avstriji, avstrijski varnostni organi pa so ga vrnili slovenskim varnostnim organom. Ker ni v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, je bil nastanjen v Centru za tujce v Postojni, kjer je izrazil namen, da želi v Sloveniji zaprositi za zaščito. Dejal je, da ni imel cilja, da pride v kakšno točno določeno državo, ampak je bil njegov namen priti v prvo varno državo. Za mednarodno zaščito v omenjenih državah ni zaprosil, ker se je premikal z valom beguncev in niti ni vedel, da se da v naštetih državah zaprositi za mednarodno zaščito. Pri tem tožena stranka ugotavlja, da za mednarodno zaščito ni zaprosil ne v Grčiji (prvi državi EU) ne v Makedoniji, Srbiji ali na Hrvaškem in niti ne v Sloveniji, ko je prvič vstopil na njeno ozemlje. Neprepričljive so njegove navedbe v zvezi s tem, da ni imel določene ciljne države, ampak je želel priti v prvo varno državo. Če bi bilo to res, zagotovo ne bi prečkal toliko držav, preden je izrazil namen, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Pri tem ni izrazil nobenih varnostnih zadržkov do držav, ki jih je v Evropi prečkal. Tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil niti prvič, ko je prečkal ozemlje Slovenije in niti ne takoj, ko so ga tam kasneje avstrijski organi vrnili slovenskim, ampak šele štiri dni kasneje v Centru za tujce v Postojni. Pri tem ni navedel nobenih indicev, ki bi nakazovali na to, da Slovenija zanj ne bila varna država. Torej za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče. 3. Nadalje tožena stranka našteva nasprotja, ki izhajajo iz tožnikovih izjav. Tožnik je najprej zatrjeval, da je ob organizaciji porok in podobnih dogodkov na vrtu prihajala policija in preverjala papirje njegovega podjetja in legalnost prireditve. Nasprotno od tega je na osebnem razgovoru zatrjeval, da pogodbe o najemu spornega vrta ni imel priglašene pri uradnih iranskih registracijskih organov, ker je bilo vse interno in neuradno. Pogodba ni bila zabeležena, ker se je izogibal plačilu davka. Dodal je še, da tudi njegova pisarna še ni bila uradno registrirana, ampak je šele v postopku registracije. Če je res, da je bilo vse uradno, kakor je trdil sprva, ne more biti res, da je pogodbe o najemu vrta ni imel nikjer priglašene. Če je res, da njegova pisarna še ni bila uradno registrirana, potem ne more biti resnično dejstvo, da je bilo vse uradno. Neskladnost vidi tožena stranka tudi v tem, da je po eni strani trdil, da se je z organizacijo porok in drugih dogodkov ukvarjal že vrsto let (10 do 12 let), po drugi strani pa je navajal, da je bilo njegovo podjetje šele v postopku registracije. Ti dve dejstvi si med seboj močno nasprotujeta. Tožena stranka tudi ne verjame, da se je lahko tožnik 10 do 12 let uspešno izogibal plačilu davka za storitve in hkrati trdil, da s policijo zaradi urejenosti papirjev ni imel nobenih težav. Tožena stranka nadalje tudi pojasnjuje, zakaj ji vzbujajo dvom tožnikovi dokazi o obstoju podjetja (vizitka, štampiljka, pogodba med prosilcem in stranko). Meni tudi, da tudi s pogodbo med stranko in zatrjevanim podjetjem A. ni uspel dokazati obstoja svojega podjetja. Ta pogodba ni žigosana in kakorkoli uradno potrjena. Glede slik, ki prikazujejo pripravljeno hrano, hišo in vrt, pa tožena stranka meni, da to ni zadosten dokaz o tem, da je tožnik res najemal vrt, saj je mogoče, da je to tožnik posnel na kateri od prireditev, ki se jo je udeležil kot gost. Neprepričljive so tudi navedbe o tem, da je svoje stanovanje najel blizu vrta, kasneje pa je navedel, da je bil sporni vrt od njegovega stanovanja oddaljen pol ure vožnje z avtomobilom. Neskladno je tudi to, da je rekel, da se je zadnjih 10 do 12 let ukvarjal s svojo dejavnostjo, torej nekje od leta 2004 do 2006 dalje. To pa se ne sklada z njegovimi izjavami glede njegovega prebivališča. Tako je najprej trdil, da je stanovanje najel blizu vrta, iz česar je mogoče narediti sklep, da se je vselil ob ali po začetku svojega poslovnega delovanja. Nasprotno od tega pa je trdil, da je stanovanje, v katerem je prebival nazadnje pred svojim odhodom v Evropo, najel leta 2002, po smrti staršev. Iz tega pa sledi, da je očitno prebival v njem dlje časa, kot je zatrjeval oziroma je v njemu bival že mnogo prej. Četudi bi šteli, da je bil lastnik podjetja za organizacijo različnih dogodkov, pa ni mogoče sprejeti za verjetno, da je tam organiziral krščanske dogodke. Malo verjetne so njegove trditve, da od organizatorjev teh sestankov ne bi več zahteval točno določene vsote denarja, ampak bi jim rekel, naj dajo, kolikor želijo. Če je bilo oddajanje vrta osnovna dejavnost, je malo verjetno, da se iz kakršnegakoli vzroka odpove zaslužku. Toženi stranki se zdi tudi malo verjetno, da bi krščanska skupnost vrt in stavbo za svoje sestanke najela od neznanca, ki so ga srečali med organiziranjem muslimanskega slavja. Četudi bi to res storili, pa je neverjetno, da bi od tega neznanca najeli tudi varovanje objekta in vrta. Nemogoče je verjeti, da bi se omenjene osebe že prvič tako izpostavljale in tvegale, da jih kdo razkrije. Kontradiktorne so tudi izjave glede delovanja njegovega čuvaja Afganistanca na posesti. Tožnik je najprej trdil, da je za varnost na omenjeni posesti skrbel samo on in da svojemu čuvaju ni zaupal, kaj se dogaja. Nasprotno od tega pa je kasneje na osebnem razgovoru trdil, da je vedno več dolžnosti glede varnosti predal svojemu čuvaju. Ti dve izjavi se med seboj izključujeta sploh ob upoštevanju izjave, da se je vedno trudil, da je čuvaja zadržal stran od stavbe. Tožnik je tudi različno navajal čuvajeve besede ob vdoru tajne službe na vrt ob podaji prošnje in kasneje na osebnem razgovoru. Poleg tega je svoje druženje z kristjani opisal, kot da je med njimi prevladovalo prijateljsko vzdušje, na izrecno vprašanje, če ve, kaj se je zgodilo s temi osebami po domnevnem vdoru tajne policije, pa je odgovoril, da ne ve in ne želi vedeti, da pa predvideva, da ne bo srečnega konca. V luči prijateljskega razpoloženja tožena stranka kot neprepričljivo ocenjuje dejstvo, da ni želel vedeti, kaj se je z njimi zgodilo po vdoru. Tožena stranka tudi pripominja, da če tožnik pogodbe za najem vrta ni imel priglašene, da ni plačeval davka, da njegovo podjetje še ni bilo uradno registrirano in da je bil v poslovnem svetu poznan kot X., je malo verjetno, da bi iranska tajna služba uspela povezati tožnika z omenjenim vrtom. Tožena stranka ocenjuje, da tožnikovim navedbam glede dogodkov na spornem vrtu zaradi kontradiktornosti in številnih nedoslednosti ni mogoče verjeti. Ni mogoče sprejeti za verjetno, da se je tožnik v izvorni državi sploh zanimal za krščansko vero.

4. Za odločitev v konkretni zadevi pa je treba presoditi tudi, ali ima tožnik utemeljen strah pred prihodnjim preganjanjem. Iz informacij o izvorni državi izhaja, da se spreobrnitev iz islama v Iranu šteje za odpadništvo in je kaznovano s smrtno kaznijo. Iz dokumentacije upravne zadeve izhaja, da se je tožnik krstil v evangeličanski cerkvi v Ljubljani le 10 dni po podani prošnji. Tožena stranka ocenjuje, da so imele dejavnosti tožnika od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tožniku zaradi številnih kontradiktornosti in nedoslednosti ni mogoče verjeti, da se je v Iranu sploh zanimal za krščansko vero. Posledično temu tožena stranka dvomi, da bi se tožniku želja po krstu v evangeličanski cerkvi lahko pojavila v tako kratkem času po prihodu v Republiko Slovenijo. Sprememba vere ni majhen ali nepomemben korak v življenju posameznika, sploh če ta izhaja iz tako tradicionalne družbe, kot je Iran. Že 10 dni po podaji prošnje je bil krščen v evangeličanski veroizpovedi, pred tem pa je le enkrat obiskal evangeličansko cerkev, z župnikom, ki ga je krstil, pa se pred krstom sploh ni srečal. V tem sosledju bi se torej morala njegova želja po krstu v evangeličanski veroizpovedi vzbuditi po prihodu v Republiko Slovenijo, kar pa tožena stranka ocenjuje za izjemno neprepričljivo in neverjetno. Tožena stranka meni, da tožnikova sprememba vere v evangeličansko ni pristna, ampak je krst zgolj izkoristil v namen lažje pridobitve statusa begunca. Tožnik se je zelo kmalu pridružil skupini prosilcev za mednarodno zaščito iz Irana, ki so mu rekli, da gredo v cerkev. Najprej so šli v neko drugo cerkev, ki je tožnik ni znal imenovati, vendar se tam niso zadržali, ampak so odšli dalje, v evangeličansko cerkev. Očitno sploh ni iskal kakšne točno določene cerkve v Sloveniji niti ni izkazal samoiniciativnosti, da bi se tako cerkev potrudil poiskati. Tako so njegove navedbe v želji po krstu ravno v evangeličanski cerkvi toliko bolj neprepričljive. Tožnik na osebnem razgovoru ni vedel, kdaj točno se je sploh krstil. Pri tem tožena stranka pripominja, da je sprememba vere izredno pomemben korak za vsakega posameznika in glede na to, da datum krsta v času osebnega razgovora še ni bil zelo oddaljen, ni mogoče sprejeti za verjetno, da bi lahko nanj pozabil. Pred samim krstom v evangeličanski cerkvi ni bil deležen kakšnih posebnih priprav na krst. V evangeličansko veroizpoved je vstopil brez konkretnega poznavanja te vere. Kljub domnevno izjemno goreči želji, da se krsti prav v evangeličanski cerkvi, ni znal navesti, kaj je Martin Luther kot začetnik te vere naredil tako pomembnega, da je s tem začel novo vejo krščanske vere. Toženi stranki se zdi malo verjetno, da v več mesecih rednega obiskovanja evangeličanske cerkve ne pozna več molitev, ampak le Oče naš. Neverjetno je, da se v skoraj sedmih mesecih ni naučil več krščanskih molitev. Glede bogoslužja je tožnik navedel zgolj to, da med bogoslužjem v cerkvi brat B.B. poklekne in jim da kruh in vodo, drugih podrobnosti pa ni navedel. To je neverjetno od nekoga, ki trdi, da je zagret vernik. Tožena stranka se sklicuje na določilo 2. točke 30. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih, če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po tem zakonu.

5. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožniku ne more priznati tudi subsidiarne oblike zaščite. Pri tem se glede razlogov za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1 sklicuje na razloge, zaradi katerih tožniku ni bil priznan status begunca, glede resne škode zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada pa se sklicuje na to, da kot je splošno znano, v Iranu situacija mednarodnega ali oboroženega spopada ne obstaja, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšnih situaciji nedvomno množično poročali.

6. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka v odločbi ni obrazložila nobenega od izključitvenih razlogov iz 31. člena ZMZ-1. Nadalje izraža nestrinjanje s tem, da naj se tožnik ne bi kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje. Tožena stranka nadalje ni upoštevala pripomb tožnika, ki so bile toženi stranki posredovane 13. 10. 2016 s strani pooblaščenca tožnika. Tožnik povzema, kaj je bilo navedeno v tej izjavi, kjer je opisano delo ljudi v Iranu, še zlasti z vidika plačevanja davkov. Navaja, da neplačevanje davkov ni sankcionirano. Davke plačujejo zaposleni v državnem sektorju, velika podjetja in korporacije. Za to, kar je tožnik opravljal, se davka ne plačuje. V Iranu so samo lastniki certificiranih vrtov dolžni plačevati davek, najemojemalci pa ne. Nadalje podrobno opisuje tudi tisti del navedene izjave, ki govori o tem, kakšen odnos ima policija do ljudi. Tožnik je moral plačevati denar policiji, da je lahko opravljal svoje delo. Nadalje opisuje pomen fotografij, ki jih je poslal toženi stranki. Pojasnjuje še, da so stranke pogodbo sklenile s lastnikom vrta, saj je v Iranu tako, da lastnik plača vse stroške, tožnik pa je plačal nekaj denarja lastniku vrta, da je ta plačal za davke, tožnik pa je organiziral prireditve. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo z lastnikom vrta, lastnik vrta pa z najemniki, da oni krijejo stroške. Glede navedb v odločbi, da je enkrat trdil, da se z organizacijo porok in drugih dogodkov ukvarja že zadnjih 10 do 12 let, po drugi strani pa, da je njegovo podjetje šele v postopku registracije, v tožbi pojasnjuje, da je v prvih 10 do 12 letih sodeloval z drugimi ljudmi, ki so opravili stvari, on je sam iskal stranke, skrbel za organizacijo prireditve, pripravljal hrano, papirologijo so urejali njegovi poslovni partnerji. Nadalje tožnik nasprotuje zaključkom tožene stranke glede pristnosti predloženih vizitk in štampiljk. To, da predložena pogodba ni bila žigosana, pa tožnik utemeljuje s tem, da je v Iranu potrjevanje pogodb zelo formalno, včasih je žigosana, včasih pa ne. Pogodbo je predložil šele po opravljenem osebnem razgovoru zato, ker je prej ni mogel pridobiti. Glede predloženih fotografij zatrjuje, da jih je posnel s svojim telefonom, na telefonu pa ne piše datuma nastanka fotografij. V zvezi z navedbo tožene stranke, da so neprepričljive navedbe o tem, da je stanovanje najel blizu vrta, kasneje pa navedel, da je bil oddaljen pol ure vožnje, pa tožnik v tožbi pojasnjuje, da se v Iranu pol ure vožnje z avtom smatra za blizu. To stanovanje je najel šele v zadnjem letu, ko je začel s svojo dejavnostjo, prej pa je živel v drugem stanovanju. Glede navedb v odločbi, da je malo verjetno, da bi se odpovedal zaslužku, ko je kristjanom rekel, naj dajo, kolikor želijo, pa tožnik v tožbi pojasnjuje, da je nehal računati zato, ker je imel dve službi - poroke in prodajo oblek. Torej ni imel velikega finančnega problema. Kristjani so mu od vsega začetka zaupali, da vrt varuje zato, ker je bil takrat že na svojem in je bil sam svoj šef. To, da so mu kristjani zaupali, ko so sploh hoteli od njega najeti vrt, pa tožnik v tožbi pojasnjuje s tem, da je bil tisti, ki je zaprosil za najem vrta, bližnji prijatelj od družine, ki se je poročila na tisti muslimanski poroki. Izbrali so ta vrt, ker so videli, da se tam nemoteno odvijajo prepovedane stvari (recimo mešane zabave, kjer so skupaj moški in ženske). Zaupali so mu po priporočilu teh družinskih prijateljev. Glede navedb v odločbi, da je najprej rekel, da svojemu čuvaju ni zaupal točno, kaj se dogaja, kasneje pa rekel, da je vedno več dolžnosti glede preverjanja varnosti predal njemu, pa v tožbi pojasnjuje, da je bil ta čuvaj le tisti dan, ko je prišla policija. V zvezi z različnimi tožnikovimi izjavami pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru, v zvezi s tem, kaj mu je rekel čuvaj, ko je prišla policija, pa tožnik pojasnjuje, da ne gre za pomembno razlikovanje. Zakaj je na osebnem razgovoru rekel, da ne želi vedeti, kaj se je zgodilo s kristjani po vdoru policije, pa tožnik v tožbi pojasnjuje, da z njimi ni upal kontaktirati, da ne bi ustvaril še več problemov. Čeprav je v poslovnem svetu znan kot X., pa ga vseeno ne bi bilo težko najti. Drži pa to, da tožnik ni bil preganjan zaradi zanimanj za krščansko vero v svoji izvorni državi. Nad krščanstvom se je navdušil že v Iranu in je to vero sprejel v srcu, vendar se tam ni krstil, ker je to nemogoče. Glede tega, da ni znal pojasniti kaj več o Martinu Luthru, pa tožnik v tožbi pojasnjuje, da je neživljenjsko pričakovati, da bo odgovoril točno tako, kot je pričakovala tožena stranka. Sicer pa je v azilnem pravu možno, da se obstoj preganjanja ugotovi tudi pozneje. Poleg tega pa tožena stranka tudi ni dovolj natančno proučila razlogov za izpolnjevanje subsidiarne zaščite. Ni navedla nobenega konkretnega vira, ki bi se nanašal na stanje v tožnikovi izvorni državi. Tožena stranka ni zbrala niti splošnih niti specifičnih informacij o izvorni državi. Resna škoda, prav tako pa tudi prihodnje preganjanje, sta izkazana z vsemi poročili, ki so jih pooblaščenci tožnika priložili. Niti eno od teh poročil ni bilo upoštevano. Sicer pa tožena stranka tem poročilom ne oporeka. Varnostne in obveščevalne sile v Iranu spreobrnjence v krščansko vero preganjajo. Če bi se tožnik moral vrniti v Iran, bi ga ubili. Njegovega brata so večkrat odpeljali na zaslišanje in ga spraševali po njem. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnikovo pojasnilo z dne 13. 10. 2016 prebrala in podrobno proučila, vendar pa je to sporočilo splošne narave in ne prinaša nič novega, kar tožnik ne bi povedal že na osebnem razgovoru. V njem tožnik na splošno opisuje stanje v Iranu na področju dela, ljudi, delovanje države in policije. Tožnik glede svojega dela ni niti enkrat omenil, da bi v svojem poklicu kadarkoli delal za koga drugega. Ves čas je zatrjeval, da je delal sam. Prav tako ne drži tožnikova navedba, da je v stanovanju v Iranu živel šele zadnje leto in je kontradiktorna s tistim, kar je povedal na osebnem razgovoru. Glede tožbenih navedb o neplačevanju davka pa tožena stranka pojasnjuje, da te navedbe niso skladne s tistim, kar je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Tedaj je rekel, da je vrtove najemal neuradno, ker se je izogibal plačilu davka. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da navedbe o tožbenih novotah, omenjene v odgovoru na tožbo, ne držijo, saj bi tožnik lahko že vse pojasnil na osebnem razgovoru, v kolikor bi bil seznanjen s tem, da toženi stranki njegove navedbe niso zadostne. Tožnik skupaj s pripravljalno vlogo prilaga iranski zakon, ki nalaga obveznost plačila davka zgolj za ljudi v državnih službah in za podjetja, ki dosežejo določeno vsoto dobička, ki pa ga tožnik ni.

9. Tožnik je naknadno priložil še krstni list in potrdilo duhovnika B.B., ki potrjuje, da se tožnik redno udeležuje verskih obredov od krsta dalje in se aktivno vključuje v skupnost. 10. Tožba ni utemeljena.

11. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. členu določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče v pretežni meri sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar jo je tudi podrobneje povzelo v tej obrazložitvi.

12. Glede tožbenih navedb, da tožena stranka ni ocenjevala, ali obstaja kateri izmed izključitvenih razlogov po 31. členu ZMZ-1, sodišče pojasnjuje, da tega ni bilo potrebno ugotavljati, saj so ti razlogi relevantni le v primeru, če bi bilo določenemu prosilcu potrebno priznati mednarodno zaščito, pa bi obstajali indici, da obstajajo razlogi za izključitev iz 31. člena ZMZ-1. 13. V zvezi s tožbenimi navedbami, da tožena stranka ni upoštevala pojasnil tožnika, ki so bile poslane po elektronski pošti glede dne 13. 10. 2016, se sodišče strinja z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo, da so te navedbe bolj splošne narave. V njih je zgolj na splošno navedeno to, da se v Iranu v velikem obsegu davki ne plačujejo, da je več kot 70 % ljudi uradno nezaposlenih, da je na splošno slabo poskrbljeno za ljudi, ni brezplačne zdravniške oskrbe, da neplačevanje davkov ni sankcionirano in podobno. Nadalje je navedeno, da so samo lastniki certificiranih vrtov dolžni državi plačevati davek na letni ravni. V nadaljevanju je še na splošno navedeno, kakšen je odnos policije do ljudi, predvsem je poudarjeno, da so policisti slabo plačani in zato izkoriščajo svoj položaj tako, da izsiljujejo denar za tisto početje, ki je s strani države ali tajne policije neprimerno, škodljivo ali celo prepovedano. V zvezi s to izjavo sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka na podlagi nekaterih konkretnih kontradiktornosti, ki jih je zaznala ob primerjavi različnih tožnikovih izjav, prišla do zaključka, da tožniku ne more verjeti, da se je zgodil dogodek, kot ga je opisal. Navedbe iz povzetega tožnikovega pojasnila z dne 13. 10. 2016 pa zgolj na splošno pojasnjujejo preživljanje ljudi v Iranu ter odnos policije do prebivalstva. Tudi če tožena stranka v odločbi ni navedla, kaj je tožnik še dodatno pojasnil v teh pojasnilih, to ne bi moglo po mnenju sodišča privesti do drugačne odločitve.

14. V zvezi s tožbeno navedbo, da ne drži, da se tožnik ne bi kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, pa sodišče ocenjuje, da je tožena stranka v obrazložitvi odločbe navedla, zakaj je prišla do tega zaključka, saj je zapisala, da so bili tožnikovi odgovori glede zanimanja za krščansko vero v Iranu na splošno neprepričljivi in da je v prosilčevi izpovedbi prišlo do določenih pomembnih nasprotij glede dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo (stran 8 odločbe).

15. Glede tožbenih navedb o tem, da tožniku davkov sploh ni bilo potrebno plačevati in da je delal z več vrtovi, ki imajo certifikate, pa sodišče pojasnjuje, da je to v nasprotju z navedbami tožnika na osebnem razgovoru, kjer je na vprašanje, ali je imel z lastnikom vrta pogodbo o najemu in kako, odgovoril, da je imel, ampak da ni bilo uradno, zato da ne bi plačala davka (stran 7 zapisnika o osebnem razgovoru). Če je torej na osebnem razgovoru rekel, da sta se skušala izogniti temu, da bi plačala davek, iz tega sledi, da bi bilo potrebno davek dejansko v resnici plačati. Torej v tožbi tožnik zatrjuje nekaj drugega, kot pa logično izhaja iz zapisnika na osebnem razgovoru. Nadalje je na osebnem razgovoru tožnik na vprašanje, ali torej pogodbe o najemu vrta ni imel priglašene pri uradnih iranskih organih, odgovoril, da ni imel, vse je bilo interno, nikjer ni bilo zabeleženo, ker da se je izogibal plačilu davka (stran 8 zapisnika o osebnem razgovoru). Res je v nadaljevanju osebnega razgovora zatrjeval, da je v resnici lastnik vrta plačal davek, vendar bi ga moral glede na izjavo na strani 8 zapisnika plačati tudi sam, kar logično izhaja iz izjave, da se njegovemu plačilu izogibal, iz česar pa izhaja določena neskladnost v izjavah.

16. Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, da ni protislovnosti, ker je enkrat trdil, da se z organizacijo porok ukvarja že zadnjih 10 do 12 let, po drugi strani pa navajal, da je bilo njegovo podjetje šele v postopku registracije. Čeprav tožnik zatrjuje, da je prvih 10 do 12 let sodeloval z drugimi ljudmi, ki so opravili stvari, ter da je šele v zadnjem letu šel popolnoma na svoje, pa sodišče ugotavlja, da je tu dejansko izkazano protislovje. Ob vpogledu v zapisnik o osebnem razgovoru je namreč možno ugotoviti, da je tožnik v začetku prikazoval, kot da ima že 10 do 12 let svoje podjetje, saj je na vprašanje, pa ste delali sami, ali ste imeli zaposlene ljudi, odgovoril, da je imel zaposlene a niso bili stalno zaposleni pri njemu. Za prireditev je najel ljudi in jih odpustil (stran 4 zapisnika o osebnem razgovoru). Povedal je tudi ime svojega podjetja (A.) ter da je imel svojo pisarno v centru Shiraza (prav tako stran 4 zapisnika o osebnem razgovoru). V nadaljevanju pa je potem trdil, da pisarna, ki jo je imel, še ni bila uradno registrirana, da je bila v postopku registracije (stran 8 zapisnika o osebnem razgovoru). To pa je dejansko v nasprotju prvotnimi navedbam, iz katerih smiselno izhaja, da je imel tožnik podjetje že dalj časa. Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da je malo verjetno, da bi lahko tožnik 10 do 12 let opravljal neko dejavnost, ne da bi imel pred tem registrirano podjetje.

17. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na to, zakaj so predložene vizitke videti nove, pa se sodišče strinja s tožnikom, da to še ni razlog za dvom v njihovo pristnost. Prav tako se sodišče strinja s tožnikom, da ni nujno, da bi bilo s predloženo pogodbo karkoli narobe, zato ker ni bila žigosana in uradno potrjena. Enako sodišče tudi meni glede tožbenih navedb o tem, da v Iranu stvari potekajo tako, da je na pogodbi zapisano zelo malo in da so pravila lahko tudi drugačna kot v Sloveniji. Prav tako sodišče meni, da predložene fotografije same po sebi še ne morejo vzbujati dvoma, da bi bile lahko posnete tudi kje drugje samo zato, ker ni datuma. Tudi glede tega, da je morda pol ure vožnje z avtom za nekoga tudi blizu, se zdi sodišču dovolj prepričljivo. Tudi trditev, da je kristjanom dejal, naj plačajo za prostor, koliko lahko, še ne kaže na neprepričljivost in prav tako se sodišče strinja s tožbeno navedbo, da bi ga lahko našli pripadniki tajne službe klub temu, da se je v poslovnem svetu izdajal z drugim imenom. Vendar pa je tožena stranka dovolj obrazložila nekatere druge protislovnosti, zaradi česar je tudi dovolj obrazloženo pojasnila svoje stališče, zakaj tožniku ne more slediti, da se je že v Iranu zanimal za krščanstvo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

18. Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da je stanovanje najel šele v zadnjem letu, ko je začel s svojo dejavnostjo, saj iz zapisnika o osebnem razgovoru izhaja, da je imel stanovanje v bloku že nekje od leta 2002 (stran 4 zapisnika o osebnem razgovoru), na kar opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, da so mu lahko kristjani zaupali, da jih sam varuje zato, ker je bil že na svojem in je bil svoj šef, saj zgolj to še ne more biti razlog, zakaj bi mu lahko zaupali. Prav tako je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno ocenila, da je malo verjetno, da bi krščanska skupnost vrt in stavbo najela od neznanca, ki so ga srečali med organiziranjem muslimanskega slavja. Če je imel vrt dobro lokacijo, nekoliko bolj umaknjeno, to še ne more biti razlog, zakaj bi lahko krščanska skupnost tožniku že takoj zaupala, da bo imela prav na njegovem vrtu svoja bogoslužja. Sodišče tudi meni, da je tožena stranka pravilno ocenila, da ni logično, da bi tožnik zaupal varovanje Afganistancu, če pa mu ni zaupal tega, kaj se dogaja, ko se zbirajo kristjani. V tožbi sicer tožnik trdi, da je bil Afganistanec prisoten samo takrat, ko je vdrla policija, kar pa je v nasprotju z navedbami na osebnem razgovoru, ko je rekel, da je več dolžnosti glede preverjanja varnosti predal čuvaju (oboje na strani 6 zapisnika o osebnem razgovoru). Torej iz tega ne izhaja, da bi bil Afganistanec zgolj enkrat prisoten pri varovanju, saj če mu je zaupal več dolžnosti glede preverjanja varnosti, iz tega smiselno izhaja, kot da mu je to zaupal že večkrat. Razen tega obstaja tudi razlikovanje v tožnikovih navedbah, kaj mu je ta Afganistanec rekel, ko je prišla policija. Ni nepomembna podrobnost, da mu enkrat rekel, da so v vrt vdrli člani tajne službe, ob drugi priložnosti pa je tožnik rekel, da mu je Afganistanec rekel samo, vdrli so na vrt in aretirajo. V enem primeru gre namreč za navedbo konkretne organizacije, ki je vdrla, v drugem primeru pa zgolj da so vdrli. Nadalje tožnik v tožbi pojasnjuje, zakaj po njegovem mnenju ni podana kontradiktornost v tem, da je po eni strani zatrjeval, da je bil s kristjani v prijateljskih odnosih, po drugi strani pa, da ni želel vedeti, kaj se z njimi zgodilo po vdoru. To razlikovanje v izjavah tožnik v tožbi pojasnjuje s tem, da z njimi ni hotel kontaktirati iz strahu, ne pa zaradi pomanjkanja zanimanja zanje. Iz zapisnika o osebnem razgovoru izhaja, da je tožnik na vprašanje, ali ve, kaj se je zgodilo z ljudmi, ki so bili na krščanski prireditvi rekel (str. 11 zapisnika o osebnem razgovoru): "Ne vem in ne želim vedeti. Predvidevam, da ne bo srečnega konca." Na podlagi takega odgovora je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno zaključila, kot da gre za pomanjkanje zanimanja.

19. Glede na vse navedeno je po mnenju sodišča zaradi določenih dejanskih nasprotij v izjavah tožena stranka pravilno zaključila, da ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da bi dejansko pri njemu prišlo do spremembe vere že v Iranu. Sodišče tudi meni, da ni neživljenjsko pričakovati, da bi tožnik vedel kaj več o Martinu Luthru, saj če se je tožnik odločil prav za evangeličansko vero, je logično pričakovati, da bi o utemeljitelju te krščanske ločine vedel povedati kaj več. Glede tožbenih navedb o tem, da za priznanje azila ni nujno, da bi moral biti nekdo preganjan že v izvorni državi, pa sodišče pojasnjuje, da odločba niti ni zasnovana tako, saj je tožena stranka najprej ocenjevala, ali je bil tožnik preganjan v Iranu, nakar je izrecno v odločbi navedla, da bo preverila tudi to, ali ima utemeljen strah, da bi bil preganjan v primeru vrnitve v Iran.

20. Sodišče tako sicer meni, da nekateri razlogi v odločbi, kjer se tožniku očita neverodostojnost in neprepričljivost, po mnenju sodišča sami po sebi sicer še ne kažejo, da bi zgolj zaradi njih morali dvomiti v vse, kar je tožnik povedal, vendar pa je v nekaterih bistvenih delih še vedno prišlo do pomembnih razhajanj, ki jih je opisala tožena stranka in so zgoraj navedena.

21. Glede tožbenih očitkov, ki se nanašajo na domnevno nepopolno obrazloženost odločbe, kar se tiče vprašanja subsidiarne zaščite, pa sodišče pojasnjuje, da po mnenju sodišča za ugotavljanje resne škode po 3. alineji 28. člena ZMZ-1 ni vedno nujno, da bi moral pristojni organ zbrati poročila o stanju v izvorni državi. Ta resna škoda se nanaša na resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Iz odločbe izhaja, da je tožena stranka sklepala, da je splošno znano dejstvo, da v Iranu ni vojne oziroma samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Tožena stranka opozarja na to, da bi o tem mediji množično poročali. Ker gre po mnenju sodišča za splošno znano dejstvo o tem glede situacije v Iranu, toženi stranki ni bilo potrebno za potrditev tega dejstva zbirati še dodatnih poročil. Glede navedbe, da je resna škoda izkazana z vsemi poročili, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika ter da ta poročila niso bila upoštevana, čeprav tožena stranka sama navaja, da iz teh poročil izhaja, da spreobrnitev iz islama se v Iranu šteje za odpadništvo, pa sodišče pojasnjuje, da je iz odločbe razvidno, da je tožena stranka izhajala iz stališča, da če tožnik dejansko vere ni spremenil, kar je v odločbi tudi obrazložila, zakaj tako meni, izhajajoč iz tega stališča logično izhaja, da če do spremembe vere ni prišlo, da tožniku tudi ne grozi ob vrnitvi nevarnost, kot grozi tistim, ki so vero dejansko spremenili. Odločba je glede tega dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti. Na pravilnost odločitve ne more vplivati tudi naknadno (med upravnim sporom) predložen krstni list in potrdilo, da se tožnik redno udeležuje verskih obredov od krsta dalje in se aktivno vključuje v skupnost. Krstni list se nahaja že v upravnem spisu in je moral biti kot dokaz upoštevan že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Potrdila, datiranega z dne 15. 5. 2017, pa ni mogoče upoštevati, saj se skladno z 52. členom ZUS-1 lahko novi dokazi upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta, ta dokaz pa je nastal šele pozneje.

22. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave, kot je predlagal tožnik, saj je bil že zaslišan v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno in je tako v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.