Jedro

Ustanoviteljev zavodov ni mogoče šteti med lastnike zasebnih podjetij. Zato tožnik kot ustanovitelj zavoda v spornem času po zakonu ni bil zavarovan kot oseba, ki je lastnik zasebnega podjetja v Republiki Sloveniji (6. točka 1. odstavka 15. člena ZZVZZ).

Tožnik v spornem obdobju ni bil vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje po kakšni izmed drugih točk 15. člena ZZVZZ, torej ni bil zavarovan iz drugega naslova, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo, da je bil tožnik v spornem obdobju zavarovan na podlagi 20. točke 1. odstavka 15. člena ZZVZZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 5. 3. 2014 v delu, kjer je določeno, da ima tožnik v navedenem obdobju lastnost zavarovanca po 6. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ ter odločilo, da ima tožnik za obdobje od 1. 11. 2009 do 30. 6. 2010 in od 1. 12. 2010 do 28. 11. 2011 lastnost zavarovanca po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ.

Zoper sodbo se pritožuje toženka. Ne strinja se s stališčem sodišča, da se določilo 6. točke 1. odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 72/06 s spremembami - v nadaljevanju: ZZVZZ) nanaša le na lastnike zasebnih podjetij v Republiki Sloveniji. Po mnenju toženke se na navedeni podlagi od uveljavitve ZZVZZ, to je od 1. 3. 1992 dalje, zavarujejo tako družbeniki družb kot ustanovitelji zavodov. Tako so bili sprva zavarovani lastniki zasebnih podjetij in ustanovitelji zavodov. Od sprejema Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/90 - ZGD) pa družbeniki družb (osebnih in kapitalskih družb) in še naprej ustanovitelji zavodov. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami - v nadaljevanju: Pravila) so leta 2009 le natančneje določili, kdaj oseba iz 6. točke 1. odstavka 15. člena ZZVZZ pridobi lastnost zavarovanca niso pa razširila kroga zavarovancev. Krog oseb po 6. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ je določen enako kot krog oseb, ki se vključujejo v pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 12. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju oziroma po 2. odstavku 15. člena prej veljavnega ZPIZ-1. Zakon o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91 - v nadaljevanju: ZZ) je bil sprejet že v letu 1991. Poleg ZZVZZ je lahko zakonska podlaga za vključitev v obvezno zavarovanje tudi kakšen drug zakon. Tožnik je tudi podal neresnično izjavo, da ni družbenik zasebne družbe oziroma zavoda v Republiki Sloveniji in je bila tako toženka zavedena. Če bi tožnik v izjavi označil, da je družbenik zasebne družbe oziroma zavoda v Republiki Sloveniji (1. alineja), bi toženka že v letu 2010 oziroma 2011 tožnika pozvala k ureditvi zavarovanja iz naslova lastništva zasebnega podjetja po 6. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ in ga seznanila s svojo obveznostjo iz tega naslova. Vključitev tožnika v obvezno zdravstveno zavarovanje po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ (po kateri so zavarovane osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, če ne izpolnjujejo pogojev za zavarovanje po eni izmed točk iz tega odstavka) v času, ko je tožnik izpolnjeval pogoje za zavarovanje po 6. točki 15. člena ZZVZZ, bi bila v nasprotju z navedeno zakonsko določbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v obsegu, kakor je določen z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št.: ... z dne 5. 3. 2013. S slednjo je direkcija Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pritožbi tožnika delno ugodila in izpodbijano odločbo Območne enote A. z dne 19. 3. 2012 spremenila tako, da se ta glasi: „B.B. ima lastnost zavarovanca v obveznem zdravstvenem zavarovanju iz naslova lastništva zasebnega podjetja na podlagi 6. točke 1. odstavka 15. člena ZZVZZ za obdobje od 1. 11. 2009 do 30. 6. 2010 in od 1. 12. 2010 do 28. 11. 2011. B.B. ima lastnost zavarovanca v obveznem zdravstvenem zavarovanju po 20. točki 1. odstavka 15. člena Zakona kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ne izpolnjuje pogoje za zavarovanje po eni izmed točk 1. odstavka 15. člena Zakona in sama plačuje prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, od 29. 11. 2011 dalje.“ V predmetni zadevi je sporno edino to, ali se je tožnik kot soustanovitelj zavoda C. v času od 1. 11. 2009 do 30. 6. 2010 in od 1. 12. 2010 do 28. 11. 2011 bil dolžan vključiti v obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi 6. točke 1. odstavka 15. člena ZZVZZ upoštevajoč, da je bil tožnik do 15. 6. 2008 zavarovan iz naslova delovnega razmerja, od 24. 6. do 31. 10. 2008 je bil zavarovan po 21. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ prek Mestne občine A., od 1. 7. 2010 do 31. 11. 2010 iz naslova delovnega razmerja, od 8. 4. 2011 pa si je uredil obvezno zavarovanje po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ.

Obvezno zdravstveno zavarovanje je zakonsko zavarovanje, ki nastane in preneha na podlagi zakona. Kdo je zavarovana oseba v sistemu obveznega zdravstvenega zavarovanja je opredeljeno v 15. in 20. členu ZZVZZ. Pravna podlaga za ugotavljanje lastnosti zavarovanca je določena v 78. členu ZZVZZ. Obvezno zavarovanje torej pomeni, da so osebe zmeraj takrat po zakonu zavarovane, ko je izpolnjeno predvideno dejansko stanje.

V konkretnem primeru se spor nanaša na to, ali je bil tožnik kot ustanovitelj zavoda v spornem času po zakonu zavarovan kot oseba, ki je lastnik zasebnega podjetja v Republiki Sloveniji, kakor to meni toženka in šteje, da je podlaga za njegovo zavarovanje v 6. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ ali pa je pri tožniku podano stanje, kakor ga je štelo sodišče prve stopnje, da gre za osebo s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, če ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po eni izmed točk, navedenih v 1. odstavku 15. člena ZZVZZ, torej, da je zavarovan po 20. točki tega člena.

6. točka 1. odstavka 15. člena ZZVZZ določa, da so na tej osnovi zavarovane osebe, ki so lastniki zasebnih podjetij v Republiki Sloveniji, če niso zavarovane iz drugega naslova. Kakor pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje tožnik v tem času ni bil lastnik zasebnega podjetja. Zakonska dikcija: „lastnik zasebnega podjetja v Republiki Sloveniji“ je vse prej kot jasna, saj sam ZZVZZ ne določa, kaj ta pojem - zasebno podjetje, sploh pomeni. Takšnega termina tudi ZGD-1 ne pozna. Pri tem teoretiki menijo, da se takšen termin: „lastnik zasebnega podjetja v Republiki Sloveniji“ lahko uporablja samo za družbenike v osebnih družbah, saj se pod terminom zasebno podjetje lahko razumejo kvečjemu vse oblike gospodarskih družb. Pri tem pa sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da se gospodarske družbe ustanovijo z namenom pridobivanja dobička in da zavodi, kakor so določeni z ZZ, ne spadajo med gospodarske družbe in njihov cilj tudi ni pridobivanje dobička. V kolikor se namreč ustanovitelji zavoda odločijo, da bodo na trgu opravljali pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja ta v skladu s 44. členom ZZ preneha in tudi ustanovitelji zavoda spremenijo svoj status v status družbenika gospodarske družbe. Na podlagi navedenega se tudi pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ustanovitelje zavodov ni mogoče šteti med lastnike zasebnih podjetij.

Pravila so dikcijo iz 6. točke 1. odstavka 15. točke ZZVZZ razširila in v 4. točki 9. člena določajo, da pridobijo družbeniki zasebnih družb in zavodov lastnost zavarovane osebe z dnem vpisa v predpisani register. ZZVZZ je v 6. točki 1. odstavka 15. člena za sporno obdobje določal obvezno zdravstveno zavarovanje zgolj za lastnike zasebnih podjetij ne pa tudi za lastnike zavodov. S tem so Pravila prekoračila okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj ta ne sme spremeniti ali samostojno urediti pravic in obveznosti, ki jih lahko v skladu z načeli delitve oblasti ureja le zakon. Zakonske določbe se lahko s podzakonskimi akti dopolnjujejo le toliko, da se z dopolnjevanjem udejanja smisel zakonske norme, iz katere izhajajo in ne smejo na novo določati pravic in obveznosti.

Pravilno je ravnanje sodišča prve stopnje, ki je zaradi spredaj navedenih razlogov in ker je sodnik po določbi 125. člena Ustave vezan le na Ustavo in zakon, uporabo nezakonitih določb Pravil odklonilo in odločilo zgolj na podlagi Ustave in ZZVZZ.

Kako je toženka določbo 6. točke 1. odstavka 15. člena ZZVZZ v praksi uporabljala od leta 1992 dalje ni relevantno za rešitev danega primera. Je pa vsekakor ugotovila, da za to Pravila ne zadoščajo in je ustanovitelje zavodov dodala v to določbo z novelo ZZVZZ-M (Ur. l. RS, št. 91/13), ki pa je začela veljati šele s 6. 11. 2013. O vključevanju ustanoviteljev zavodov v obvezno zdravstveno zavarovanje ne določa ne ZZVZZ niti drugi zakon in je tako nerelevantno sklicevanje pritožbe na to, da poleg ZZVZZ lahko zakonsko podlago za vključitev v obvezno zavarovanje določa tudi kakšen drug zakon. To drži, vendar je to dopuščeno le na nivoju zakona, ne pa na nivoju izvedbenih pravil, kakor je to naredila toženka.

Ker tožnik v spornem obdobju ni bil vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje po kakšni izmed drugih točk 15. člena ZZVZZ torej ni bil zavarovan iz drugega naslova, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo, da je bil tožnik v spornem obdobju zavarovan na podlagi 20. točke 1. odstavka 15. člena ZZVZZ.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.