Jedro

Uporaba 1. alinee 1. odstavka 24. člena ZBPP pomeni omejitev oziroma celo onemogočanje uresničevanja pravice do brezplačne pravne pomoči, zato je treba določilo razlagati in uporabljati restriktivno. V predmetni zadevi je bistveno, da tožeča stranka ni navedla nič, kar bi kazalo na to, da je tožena stranka javni interes po učinkovitem odločanju nesorazmerno zavarovala v razmerju do javnega interesa, da ne bi prihajalo do neutemeljenih ali arbitrarnih dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožeča stranka v tožbi ni niti zatrjevala niti izkazala, da bi zatrjevana pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijane odločbe lahko vplivala na odločitev v konkretnem primeru.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji prosilke z dne 30. 9. 2011 za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prosilka vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje na prvi stopnji v zadevi Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. P 80/2011. K vlogi je priložila sklep VL 113404/2011 Okrajnega sodišča v Ljubljani in podatke o zadnjih treh pokojninah, podatke o njenem premoženjskem stanju pa je pridobila strokovna služba po uradni dolžnosti ter ugotovila, da znaša mesečni dohodek prosilke 370,49 EUR ter ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (461,22 EUR). Tožena stranka se v obrazložitvi odločbe med drugim sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZBPP), ki med drugim določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena. Pri tem ugotavlja, da zadeva ni očitno nerazumna in da je pomembna za prosilkin osebni in socialno-ekonomski položaj, saj gre za zastopanje na prvi stopnji v zadevi Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. P 80/2011, prosilka pa izpolnjuje vse pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, vključno s finančnim pogojem. Tožena stranka ocenjuje glede na podatke v spisu, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji, tudi finančni v smislu 13. in 14. člena ZBPP, za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči, za kar je prosilki določila odvetnika B.B. V tožbi tožeča stranka uveljavlja tožbene razloge po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi. V tožbi očita, da naj tožena stranka ne bi navedla dokazov in dejstev, ki bi kazala na to, da je izpolnjen vsebinski pogoj iz 24. člena ZBPP glede razumnosti oziroma verjetnosti izgleda za uspeh. Le-ta je v obrazložitvi izpodbijane odločbe opredeljena le na abstraktni ravni, kar onemogoča njen preizkus, saj niso navedena dejstva, ki tak zaključek narekujejo, pač pa le zakonska dikcija in splošna ugotovitev, ki po stališču tožeče stranke nima nobene zveze s konkretnim pravdnim postopkom, za katerega se dodeljuje. Pri tem navaja, da zgolj splošni zaključek tožene stranke, da gre za spor pred Okrajnim sodiščem v Brežicah pod opr. št. P 80/2011 ne zadošča. Ker naj tožena stranka ne bi presojala splošnih ugotovitev v odnosu do zadeve, na katero se sklicuje, niti naj se ne bi ukvarjala z okoliščinami, relevantnimi za konkreten primer, naj bi šlo za pomanjkljivost, ki naj bi onemogočala preizkus izpodbijane odločbe in naj bi narekovala odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) predložila sodišču predmetni upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

Stranko z interesom v smislu 1. odstavka 19. člena ZUS-1, to je A.A., ki ji je bila z izpodbijano odločbo odobrena brezplačna pravna pomoč in za njeno izvajanje določen odvetnik B.B., je sodišče seznanilo s tožbo. V danem roku je imenovana vložila svoj odgovor na tožbo, v katerem prereka vse navedbe tožeče stranke in o sami stvari, v zvezi s katero je prejela brezplačno pravno pomoč pojasnjuje, da je bil postopek pred Okrajnim sodiščem v Brežicah opr. št. P 80/2011 končan s sklepom o zavrženju tožbe, ki ga prilaga svojemu odgovoru (priloga C3). Poudarja, da (kot tožena stranka) niti ni priglasila stroškov bpp, saj jih je priglasila že v navedenem pravdnem postopku ter kot dokaz prilaga sklep z dne 5. 12. 2011 (priloga C2). Na podlagi navedenega meni, da tožeča stranka niti ne izkazuje pravnega interesa za tožbo in sodišču predlaga, naj jo že iz tega razloga zavrže. Sicer pa meni, da je tožbeni zahtevek tudi neutemeljen in sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne s stroškovno posledico za tožečo stranko, stroške pa tudi specificira. Poudarja, da je ogorčena nad navedbami tožeče stranke ob dejstvu, da prejema približno 370,00 EUR mesečnih prihodkov, medtem ko se je izvršba, v zvezi s katero je bil voden zadevni postopek, vodila za 625,78 EUR ter 41,00 EUR stroškov in poleg tega še obresti, kar predstavlja približno višino dveh mesečnih prihodkov stranke oziroma 1/6 njenega celoletnega prihodka. Zato je ta zadeva očitno pomembna za njen ekonomsko-socialni položaj. Enako meni v zvezi z dejstvom, da zadeva očitno ni nerazumna, saj gre za postopek v zvezi z ugotavljanjem, da stranka ni dolžna plačati nečesa, za kar sploh ne ve, kaj naj bi bilo. Tak postopek pa je bil vsekakor potreben in takšna zadeva nikakor ni očitno nerazumna. Zato meni, da je tožena stranka v konkretnem primeru odločila pravilno.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Po določilu 1. člena ZUS-1 se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V skladu s 1. odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

Po določilu 4. odstavka 34. člena ZBPP lahko tožbo v upravnem sporu vloži tudi državni pravobranilec. Pri tem gre po presoji sodišča za specialno določbo glede na določila 2. odstavka 18. člena ZUS-1, po kateri lahko zastopnik javnega interesa vloži tožbo na podlagi pooblastila Vlade, kadar ta ugotovi, da je bil z upravnim aktom kršen zakon v škodo javnega interesa.

Iz citiranih določil tako izhaja, da če državni pravobranilec vloži tožbo v upravnem sporu v zadevi brezplačne pravne pomoči, v takem primeru velja, da zastopa javni interes v smislu določila 1. odstavka 18. člena ZUS-1. Vendar upoštevajoč določilo 4. odstavka 34. člena ZBPP za vložitev tožbe v upravnem sporu v zadevi brezplačne pravne pomoči ne potrebuje specialnega pooblastila Vlade v smislu 2. odstavka 18. člena ZBPP.

Enako stališče je sodišče zavzelo predhodno že v primerljivi zadevi opr. št. I U 1887/2011, v kateri je bila sodba izdana dne 7. 12. 2011. Tedaj je sodišče med drugim navedlo, da „je javni interes, med drugim, prav gotovo v tem, da so upravne odločbe ustrezno obrazložene, tako da je spoštovano določilo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP): kolikor tožeča stranka brani javni interes v povezavi z zahtevama iz 2. in 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, po kateri mora obrazložitev obsegati razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (četudi tožeča stranka v tožbi ni konkretizirala, kateri vidik javnega interesa iz 214. člena ZUP v zvezi z materialnim pogojem iz 24. člena ZBPP ni spoštovan), je odločilno za zavrnitev tožbe to, da tožeča stranka ni izkazala niti zatrjevala, da je pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijane odločbe lahko vplivala na odločitev. Uporaba 1. alinee 1. odstavka 24. člena ZBPP namreč pomeni omejitev oziroma celo onemogočanje uresničevanja pravice do brezplačne pravne pomoči, ki je sicer v funkciji ustavne pravice do enakega varstva pravic in dostopa do sodnega varstva (23. člen Ustave), zato je treba določilo 24. člena ZBPP razlagati in uporabljati restriktivno. V predmetni zadevi je bistveno, da tožeča stranka ni navedla nič, kar bi kazalo na to, da je tožena stranka javni interes po učinkovitem odločanju, kar se pri ugodenih prošnjah za brezplačno pravno pomoč upravičeno lahko kaže tudi v manj celovitih in nepopolnih obrazložitvah, nesorazmerno zavarovala v razmerju do javnega interesa, da ne bi prihajalo do neutemeljenih ali arbitrarnih dodelitev brezplačne pravne pomoči.“ Sodišče ugotavlja tudi v obravnavani sporni zadevi, enako kot je ugotovilo predhodno v citirani sodbi opr. št. I U 1887/2011, da tožeča stranka v tožbi, kakor je predhodno povzeta, ni niti zatrjevala niti izkazala, da bi zatrjevana pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijane odločbe lahko vplivala na odločitev v konkretnem primeru.

Po presoji sodišča je v predmetni zadevi za odločitev bistveno, da tožeča stranka ni niti zatrjevala niti izkazala ničesar, kar bi kazalo na to, da v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta ne bi bila upoštevana pravila postopka v smislu 2. točke 1. odstavka in 3. odstavka 27. člena ZUS-1 (bistvena kršitev določb postopka), kar bi v skladu s 3. točko 1. odstavka 24. člena ZUS-1 – kolikor bi se sodišče o tem prepričalo, lahko služilo kot dejanska podlaga, da tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi v skladu s 3. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Po presoji sodišča je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta, navedla celovito pravno podlago za svojo odločitev, glede na dejansko stanje, ugotovljeno v konkretnem primeru, le da ni podrobno opredelila vseh konkretnih dejstev, ki jih je vezala na uporabo določila 24. člena ZBPP. Vendar pa to ni vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, niti ne gre pri tem za absolutno bistveno kršitev pravil postopka v smislu 2. odstavka 237. člena ZUP, česar obrazloženo ne zatrjuje niti ne izkazuje tožeča stranka v tožbi. Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2: Odločitev o zahtevku za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v primeru, kot je obravnavani, če sodišče tožbo zavrne (ali zavrže).