Jedro

Ob reševanju revizije je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila zahteva tožnika za priznanje statusa civilnega invalida vojne vložena prepozno. Takega zahtevka namreč po uveljavitvi ZVojI, to je po 1.1.1996, ni več dovoljeno vložiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 17. 9. 2003, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Upravne enote Novo mesto z dne 28. 7. 2003. Z navedeno odločbo je bil zavrnjen zahtevek tožnika za priznanje statusa civilnega invalida vojne.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke in se sklicuje na določbe Zakona o vojnih invalidih – ZVojI (Ur. l. RS, št. 63/95, 62/96 – sklep US, 2/97 – odločba US, 19/97, 21/97 in 75/97) ter na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred izdajo odločbe.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) povzema potek postopka pred upravnimi organi in zatrjuje, da ima kot posledico vojnih dogodkov dve poškodbi, kar sta potrdili tudi v upravnem postopku zaslišani priči. Ne strinja se z ugotovitvijo zdravniške komisije druge stopnje, da opeklina, povzročena z vžigom smodnika v predelu desnega kolka, ki jo je utrpel leta 1943, ne ovira funkcije organa in da vzročna zveza med hudimi deformantno degenerativnimi spremembami hrbtenice in obeh kolkov ter poškodbo ne obstaja. Prav tako se ne strinja z ugotovitvijo navedene komisije, da ranitev levega palca po eksplozijski poškodbi v letu 1944 ni zapustila nikakršne prizadetosti funkcije palca leve roke, in da dva kovinska tujka ne povzročata zmanjšanja pljučne funkcije. Glede na navedeno meni, da njegove težke okvare zdravja presegajo 20 % invalidnost, zaradi česar je njegova zahteva za priznanje statusa vojnega invalida neupravičeno zavrnjena.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št.105/06), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi drugega odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je gibal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Tožnik v svoji pritožbi, ki se obravnava kot revizija, izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo presojeno o zakonitosti odločbe tožene stranke, v kateri je bilo odločeno o tožnikovem statusu civilnega invalida vojne po Zakonu o vojnih invalidih – ZVojI. Tožnik v reviziji po vsebini uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (oporekanje ugotovitvam zdravniške komisije druge stopnje in s tem ugotovljenemu odstotku invalidnosti), ki pa po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 ni dovoljen. Zaradi navedenega Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

9. Ob reševanju revizije je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila zahteva tožnika za priznanje statusa civilnega invalida vojne z dne 9. 9. 2002 vložena prepozno. Takega zahtevka namreč po uveljavitvi ZVojI, to je po 1. 1. 1996, ni več dovoljeno vložiti (121. člen ZVojI, umeščen v poglavje prehodnih in končnih določb zakona). Ker je tožnik svojo vlogo vložil prepozno, bi moralo sodišče prve stopnje, če tega nista storila ne prvostopni upravni organ ne tožena stranka, v skladu z 60. členom takrat veljavnega Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50-2643/1997) ugoditi tožbi, odpraviti odločbo prvostopnega upravnega organa in vlogo zavreči kot prepozno v skladu z 61. členom ZUS. Sodišče prve stopnje je sicer o zadevi odločalo po vsebini in tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, vendar po mnenju Vrhovnega sodišča s tem ni odločilo v škodo tožnika, saj tožnik zahtevanega statusa tudi glede na zamudo roka ne bi mogel pridobiti.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.