Jedro

Za izpolnitev odplačnih pravnih dejanj se zahteva, da sta dolžnik kot prejemnik koristi vedela ali morala vedeti za možnost oškodovanja dolžnikovih upnikov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da prodajna pogodba z dne 30. 7. 2002, s katero je M. K. prodal toženki svojo nepremičnino, parc. št. 523/68 k.o. ..., ki je bila overjena pri notarju A. A., v razmerju do tožnikov nima pravnega učinka do vrednosti 18.408,01 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od 17. 10. 2002 do plačila, ter pravdnimi stroški, in se v tem obsegu razveljavi, ter da je toženka dolžna tožnikoma plačati navedeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2002 do plačila. Zavrnjen je bil tudi podrejeni zahtevek, da navedena prodajana pogodba v razmerju do tožnikov do višine prej navedenega zneska nima učinkov, in da se v tem obsegu razveljavi, ter da je dolžna toženka zaradi poplačila terjatev tožnikov trpeti izvršbo na nepremičnino, parc. št. 523/68 k.o. ..., in sicer z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri tej parceli, z ugotovitvijo njene vrednosti in prodajo ter po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine, s poplačilom tožnikov iz kupnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnika sta zoper odločitev pritožbenega sodišča vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlagata, da reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navajata, da je toženec pred sklepanjem sporne prodajne pogodbe vedel za slabo ekonomsko stanje dolžnika in zato ni mogel biti v dobri veri. Ker je s prodajo nepremičnine bilo dolžnikovo premoženje zmanjšano, je bilo s tem zagotovo storjeno dejanje v škodo upnikov. Dolžnik M. K. nima dovolj sredstev za poplačilo terjatev tožnikov. Opozarjata, da pogoja za izdajo izbrisnega dovoljenja nista bila izpolnjena. Tako je bil del kupnine tožnikoma nakazan po izteku določenega roka, prav tako pa tudi ni bila podana izjava odvetniške družbe, da je denar in vse stroške prejela. Učinke pogojev ureja 59. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker se pogoja za izdajo dovoljenja nista nikoli izpolnila, izbrisno dovoljenje ni stopilo v veljavo. Stališče sodišča, da bi morala tožnika svoje pravice glede izbrisov njunih zavarovanj v zemljiški knjigi zavarovati z ugovorom zoper sklepe sodišč, je zmotno. Tožnika namreč sklepu o izbrisu zavarovanja nikoli nista prejela, zato je tožba na temelju 255. člena OZ njuno edino pravno sredstvo. Po mnenju revidentov bi moralo sodišče ugotoviti neveljavnost izbrisa prepovedi odtujitve in obremenitve, ki je nastopila na podlagi izbrisnega dovolila.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Revident namreč spregleda, da mora biti za uspešno izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj poleg objektivnih pogojev iz 255. člena OZ podan še subjektivni pogoj iz prvega odstavka 256. člena OZ – zavedanje dolžnika in tretjega, da se s pravnim dejanjem škoduje upnikom. V konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno(1) ravno nasprotno, in sicer, da je bil dolžnik utemeljeno prepričan, da s sklepanjem izpodbijanega pravnega posla upnikom koristi, saj bi bili v nasprotnem v izvršbi na predmetno nepremičnino poplačani v manjšem deležu oz. nekateri upniki s slabšim vrstnim redom zavarovanja sploh ne bi prišli do poplačila. Podobno je bilo ugotovljeno tudi na strani toženca. Glede na omenjene pogoje izpodbijanja revizijske navedbe glede pravnih učinkov izdanega izbrisnega dovoljenja niso pravno relevantne. Pravilna je tudi presoja višjega sodišča glede navedb tožnikov, da bi moralo sodišče ugotoviti neveljavnost izbrisa prepovedi odtujitve in obremenitve, saj to presega predmet tožbenega zahtevka.

7. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi zahtevo po povrnitvi priglašenih revizijskih stroških.

Op. št. (1): Revizijski sodišče je zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano na dejanske ugotovitve, ki so prestale pritožbeni preizkus.