Jedro

Teza o prenizki najemnini, če ne bi bilo omejitve kilometrov, ni navzkriž z logiko izpodbijane sodbe, ker sta stranki s takšno razmeroma ugodno najemnino soglašali. V razmerah, v katerih sta se pogodbenici lahko svobodno odločali, to po definiciji ni šlo nobeni na škodo.

Izrek

I.Tožničina pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Stroške s pritožbo pritožnica trpi sama, toženki pa mora povrniti 522,65 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka do dneva plačila.

Obrazložitev

1.Iztoževanih 16.407,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi odraža dogovor, obstoj katerega je med pravdnima strankama sporen, o plačevanju presežnih kilometrov za toženkin najem avtomobila Mercedes B pri tožnici v letih 2018 in 2019. Medtem ko je toženka nesporno sproti poravnavala nesporno dogovorjeno mesečno najemnino 430 EUR, pa zanika obstoj sočasnega dogovora direktorjev pravdnih strank, na katerem je zgrajena tožba, in sicer da bi bila morala poleg tistih 430 EUR plačevati še 0,39 EUR za vsak kilometer preko kvote 2000 mesečno. Po koncu najema je vzniknil spor, ko naj bi bila tožnica ugotovila, da je toženka prevozila 75.099 kilometrov, kar naj bi za 34.172 preseglo navedeno kvoto, to pa naj bi, povečano za DDV, dalo znesek tožbenega zahtevka (njegov izračun glede na te faktorje sicer ni povsem točen, toda to za sodbo niti ni odločilno).

2.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni dokazala dogovora o plačevanju presežnih kilometrov. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnico zavezalo k povrnitvi toženkinih pravdnih stroškov.

3.Tožnica se pritožuje, toženka pa odgovarja, da neutemeljeno.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožba se mora usmeriti v preizkus prvostopenjske sodbe in ne more uspeti, če se uveljavlja mimo nje. Brez opore v izpodbijani sodbi in procesnem gradivu, na katerem je ta zgrajena, je pritožbeni očitek, da je napačna logika sodišča prve stopnje, da je pritožnica vozilo višjega cenovnega ranga kar prepustila za neomejeno količino kilometrov "za borih cca 430 EUR/mesec (!!??)", toženka pa ga je z uporabo praktično uničila. Slednje je nedovoljena pritožbena novota (se pravi, dejstvo, ki ga izpodbijana sodba ne omenja, ki pa bi ga pritožnik kljub temu in iz izkazanih - v tej zadevi pa odsotnih - posebej utemeljenih razlogov izjemoma lahko uveljavljal, prim. prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Mimogrede, ta novota se tudi sicer ne ujema prav dobro z že zapisanim o nazadnje skupno prevoženih 75 tisoč kilometrov niti z nesporno okoliščino, da je toženka znotraj tega enega in istega najemnega razmerja zaporedoma uporabljala štiri pritožničina vozila istega tipa (katero je potemtakem "praktično uniči­la"?).

6.Da pa je navedeno plačilo prenizko ("borih" 430 EUR), pa tudi ni navzkriž z "logiko sodišča". Nasprotno, poslovno utemeljeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča, da sta se direktorja pravdnih strank (na pobudo pritožničinega) ravno s posebnim dogovorom o najemu, kakršen je zadevni, namenila razrešiti težavo, da je pritožnica v okvirih dosti širšega dolgoletnega poslovanja, pri katerem je toženka med drugim servisirala njena vozila, nakopičila znaten dolg. Da je bilo to ozadje tega dogovora, razkriva med drugim dejstvo, da je pritožnica namesto prejemanja vsakomesečnih plačil z najemnino 430 EUR na mesec le pobotavala (administrativno zapirala) svoj dolg do toženke (prim. na koncu 42. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Takšno ozadje dogovora, ki je

glede najemnine lahko razmeroma ugoden za toženko, se dobro ujema z logiko izpodbijane sodbe - slabše pa z logiko tožbe, po kateri se težava prevelikega dolga lahko razreši tako, da upnico nazadnje doleti vloga velike dolžnice (prim. drugo polovico 60. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Videti je torej, da je bil glede drugih elementov posla (npr. obročnega plačila) ta v trenutku sklenitve ugoden tudi za pritožnico. Odločilno pa je v vsakem primeru to, da pritožbena teza o prenizki najemnini, če ne bi bilo omejitve kilometrov, ni navzkriž z logiko izpodbijane sodbe, in sicer zato ne, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta stranki s takšno razmeroma ugodno najemnino soglašali. V razmerah, v katerih sta se pogodbenici lahko svobodno odločali, to po definiciji ni šlo nobeni na škodo (kot posredno izhaja iz 8. člena Obligacijskega zakonika, po katerem pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev, pri čemer pa zakon posebej določa, kdaj ima kršitev tega načela izjemoma kakšne pravne posledice).

7.Pritožnica ne graja utemeljeno ugotovljenega dejanskega stanja, ko opozarja, kaj je pisalo v predloženih "Rental Agreements" in v šestih od 24 mesečnih računov za najemnino (tj. vključenost le 2000 kilometrov v mesečno ceno najema), niti ko poudarja, da naj bi bila toženka s tem, da ni mesečno sporočala prevoženih kilometrov, potrjevala tudi pritožničino trditev, da sta se stranki dogovorili za obračun presežnih kilometrov šele po koncu najema. Vendar pa je po odsotnosti (ne po opustitvi, ta je nekaj drugega) nekega ravnanja težko karkoli zanesljivo sklepati: toženkino nesporočanje prevoženih kilometrov lahko v enaki meri priča tudi o odsotnosti slehernega dogovora o plačilu presežnih kilometrov, sprotnem ali končnem. Kaj pa je pisalo v nekaterih listinah, pa že po svoji naravi ni neposreden dokaz v primeru, kakršen je bil tudi zadevni, v katerem ni bila sklenjena pisna, temveč ustna pogodba. Po skladnih izpovedbah direktorjev A. A. in B. B. sta jo sklenila po telefonu, zato je sodišče prve stopnje navedene listine utemeljeno štelo za dokazno manj pomembne (prim. 55.-57. in 59. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče njegovim razlogom še dodaja, da ker sta vsebino zadevnega pravnega razmerja ustno izoblikovala direktorja, ne more biti glede te vsebine odločilno, kaj je pisalo v pozneje nastalih računih in tipskih obrazcih, pripravljenih ob izdaji in sprejemu vozil (prim. 43. točko obrazložitve izpodbijane sodbe o tem, kaj je bila vsebina "Rental Agreements"), z izdajo katerih (ne enih ne drugih) direktorja po vsej verjetnosti neposredno nista imela nič opraviti. In še, odsotnost toženkinega grajanja tistih šestih računov, ki (in ker) vsebujejo omembo 2000 kilometrov, je še tem manj zgovorna ob upoštevanju že omenjenega, da toženka najemnine ni poravnavala s plačili, pač pa je pritožnica skozi mesece najema s terjatvijo za najemnino administrativno zapirala svoj dolg.

8.Eden od razdelkov pritožbe ima naslov neobrazloženost sodbe, 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar vsebinsko uveljavlja bistveno procesno kršitev po 8. točki. Prva je podana, če se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, med drugim ker nima razlogov o odločilnih dejstvih (v tej zadevi ni tako), druga pa, če se sodišče ustrezno ne opredeli do procesnega gradiva, ki ga je predenj postavila stranka. Niti s tega vidika pritožničini očitki niso utemeljeni.

9.Da se sodišče z besedo ni opredelilo do zaslišanja pritožničinega direktorja A. A., očitno ne drži. Njegovo zaslišanje je strnjeno v 56. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, opredelilo pa se je sodišče do njega tudi takoj v naslednji točki obrazložitve, kjer ga je primerjalo z zaslišanjem njegovega kolega pri toženki B. B. (povedalo je, da sta se izpovedbi v vsem ujemali, razen glede dogovora o omejeni kvoti kilometrov, zajeti v najemnino). Ni bilo nujno, da bi se bilo izrecno opredelilo tudi do dela A. A. izpovedbe, ki je citiran v pritožbi. Ta del izraža morebitne pritožničine nagibe ob sklepanju dogovora in kakšen je bil takrat morda njen ekonomski interes (tj. najem z vključeno mesečno kvoto). Sodišče se je dovolj opredelilo s svojo obrazložitvijo, iz katere dovolj jasno izhaja izhaja, da se ti morebitni tedanji interesi in nagibi (h katerim spada tudi nadaljnja nedovoljena pritožbena novota, da "dejstvo, da je tožena stranka mislila in pričakovala, da njen poslovni partner, ki je dejansko uporabljal vozilo, ne bo presegel mesečne kvote 2.000 km, pa ne sme iti na škodo in rovaš tožeče stranke") po njegovih ugotovitvah pač niso prelili v nazadnje sklenjeno pogodbo, ker v tem delu pritožničinemu direktorju ni verjelo. O dokazni vrednosti listin, izdanih po ustno sklenjeni pogodbi, je bilo zgoraj že rečeno, da imajo naravo indicev o pravi vsebini pogodbe. Tudi zato sodišče prve stopnje ni moralo posebej analizirati dela A. A. izpovedbe, da je bila v prvih šestih računih omemba 2000 kilometrov, v ostalih pa "C. cenik", kar naj bi bila samo druga oznaka za isti dogovor o kvoti. Za svoj zaključek, da pritožnica ni dokazala soglasja glede zaračunavanja presežnih kilometrov poleg najemnine (54. točka obrazložitve), je imelo sodišče prve stopnje dovolj opore v že omenjenih: posebnem razlogu za poseben dogovor direktorjev, razmeroma ugoden za toženko; v skladnih izpovedbah direktorjev, kolikor sta se ti prekrivali, o ustno sklenjeni posebni pogodbi in njeni vsebini ter v takojšnem izčrpnem odzivu ob zavrnitvi pritožničinega računa za plačilo presežnih kilometrov, ki razkriva konsistentnost toženkine enake obrambe skozi ves spor, tj. pred in med to pravdo (prim. 50. in 51. točko obrazložitve).

10.Ni res, da je sodišče zapisalo, da toženka v preteklosti ni poravnala presežka kilometrov, kar je v nasprotju z 18. stranjo prepisa zaslišanj na naroku 19. 10. 2023. V 58. točki obrazložitve je pravilno povzelo B. B. izpovedbo, da je bil zadevni najem bistveno drugačen od drugih iz okvirov siceršnjega poslovanja pravdnih strank, kar je treba razumeti tako, da so v tistih primerih bili lahko plačani tudi morebitni dolžni presežni kilometri skladno s pritožničinimi splošnimi pogoji poslovanja.

11.Res pa ni bila ustrezna obrazložitev za zavrnitev pritožničinih dokaznih predlogov, da je bilo dejansko stanje "dovolj razčiščeno" z že izvedenimi dokazi (za katalog dovoljenih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov strank gl. A. Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV, Ljubljana 2004, str. 287-289, ter N. Betetto v L. Ude in A. Galič, urednika: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV in Uradni list, Ljubljana 2006, str. 611-612). Vendar pa odgovora glede razloga za zavrnitev dokazov ni treba iskati samo na tipičnem mestu, kjer domuje ta trdoživa napačna fraza. Upoštevati je v tej zadevi treba, da je eden od najpogostejših dopustnih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, da se ne nanašajo na odločilna dejstva. In s konca 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je pritožnica v eni od svojih vlog predlagala zaslišanje svojega delavca D. D. glede tega, kako pri njih na splošno strankam obračunavajo presežne kilometre (ob koncu najema itd.), kar pa očitno ni bilo odločilno, ker je bil zadevni najem poseben ter od siceršnjih drugačen in z njimi neprimerljiv.

12.Nadalje je posebnost kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da je pritožbeno sodišče ne raziskuje na lastno pobudo (prim. drugi odstavek 350. člena ZPP), zato jo mora pritožnik sam uveljaviti, med drugim tako, da prikaže, da je neko pričo predlagal, da potrdi obstoj dejstva, ki ga je sodišče prve stopnje štelo za odločilno (če je iz obrazložitve njegove sodbe dovolj jasno - izrecno ali posredno -, da ga ni imelo za odločilno, je že tu odgovor stranki o razlogih za neizvedbo njenega dokaznega predloga), vendar je kljub temu ni zaslišalo in je tako stranko prikrajšalo, kot se ta točka ZPP glasi, za "možnost obravnavanja pred sodiščem". Ko tako pritožnica trdi, da bi bil D. D. lahko potrdil tudi, da pripisi na šestih mesečnih računih "MESEC 2000 KM" pomenijo isto kot "C. CENIK" na ostalih, pri uveljavljanju tega tipa procesne kršitve ni zadostila pravkar opisanemu pritožnikovemu bremenu, da prikaže, da je to pričo res predlagala tudi glede potrditve obstoja tega dejstva.

13.O tem dejstvu je mogoče še dodati (kot pojasnilo, tj. zavoljo večje prepričljivosti, sicer pa v funkciji dodatnega razloga za zavrnitev tega pritožbenega očitka), navezujoč se na že višje zgoraj pojasnjeno, in sicer da je le obstranska okoliščina, kaj je (od maloprej navedenega dvojega) pisalo (in pomenilo: bodisi isto bodisi različno stvar ali pa morda prav nič - prazen označevalec, saj je šlo za tipske obrazce, namenjene rednemu poslovanju, vendar uporabljene tudi pri tem posebnem poslu) v računih, izdanih po sklenitvi ustne pogodbe med direktorjema (v trenutku, ko sta dosegla soglasje, je bila namreč že dokončno izoblikovana njene vsebina), ki jih pozneje (ko to ni moglo več vplivati na vsebino pogodbe) niti ni izstavljal neposredno eden drugemu niti jih ni bilo treba pred plačilom posebej poglobljeno preverjati, saj se je z njimi le administrativno postopoma zapiral predhodno pripoznani dolg. Po tem je torej jasno, da zaključka o nedokazanosti ustnega dogovora direktorjev o omejeni kvoti brezplačnih kilometrov D. D. zaslišanje, četudi bi bilo gleda ravno tega predlagano (kar, kot rečeno, ni izkazano) in bi dokaz tudi uspel (priča bi verodostojno izpovedala, kaj sama misli o tistih zapisih), nikakor ne bi moglo spreobrniti (te priče ob dogovarjanju direktorjev ni bilo zraven). To je vnaprejšnja dokazna ocena, vendar izjemoma utemeljena (prim. 14. točko obrazložtive sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 267/2018 z dne 5. 9. 2019): navedeni dokaz je glede prave vsebine pogodbe zgolj indičen in v kontekstu drugih, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, nima takšne moči, da bi bistveno vplival na ugotovitve s prve stopnje.

14.Kar sicer pritožnica graja kot vnaprejšnjo dokazno oceno, ta to ni. Da je med strankama obstajala krovna pogodba s cenikom za najem in presežne kilometre, za sodišče prve stopnje sploh ni bilo sporno, le ugotovilo je, da je bil zadevni najem od tega drugačen in dogovorjen ločeno za reševanje posebnega problema v siceršnjem poslovnem razmerju strank. Tudi ni vnaprejšnja, temveč navadna dokazna ocena, da sodišče prve stopnje "ni upoštevalo" izpovedbe pritožničinega direktorja, da se je s toženkinim dogovoril: tako za ceno najema kot za ceno za vsak kilometer preko 2000; da "mesec 2.000 km" pomeni isto kot "C. cenik" v mesečnih računih; da je toženka v preteklosti plačevala presežne kilometre po veljavnem ceniku (da je bilo tako, toda v drugih in drugačnih primerih, je potrdil tudi toženkin direktor in to je sodišče prve stopnje tudi navedlo, gl. 10. točko te obrazložitve); da je bila toženka izrecno opozorjena na dejstvo obračuna presežka, a je jasno povedala, da presežka ne pričakuje - pri vsem tem gre za izpovedbo tožničinega direktorja o njegovem telefonskem dogovarjanju s toženkinim, ki pa ji sodišče prve stopnje v teh delih ni verjelo. Zakaj bi bilo moralo pri tem še tehtati (nedokazani) dogovor o vključitvi 2000 kilometrov na mesec v najemnino, kar je na letni ravni 24.000 kilometrov, s tem, da naj bi to bilo precej več od povprečja slovenskega voznika, pa ni jasno.

15.Ko pritožnica nazadnje graja uporabo "metodološkega napotka" iz 8. člena ZPP, skladno s katerim sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, je sicer treba priznati, da različni deli obrazložitve izpodbijane sodbe niso dobro uravnovešeni, saj je prvih 36 točk na prvih 15. straneh namenjeno minucioznemu povzemanju (kopiranju) trditev pravdnih strank iz vseh njunih vlog in z glavne obravnave (ves ta segment - vanj je bilo vloženega dosti truda, vseeno pa bralca po nepotrebnem samo utrudi - bi bilo mogoče v sami prvostopenjski sodbi nadomestiti z obrazložitvijo, kot je tista iz 1. točke te obrazložitve), utemeljitev dokazne ocene, kjer je jedro vsega spora, pa bi lahko bila bolj analitična in precizna. Vendar je iz nje kljub temu jasno, da sicer določene listine (računi, "Rental Agreements") vsebujejo indice o zatrjevanem dogovoru o vključenosti 2000 kilometrov v mesečno najemnino, pa ta dogovor vendarle ni dokazan, ker ga ne potrjujeta obe izpovedbi direktorjev in kontekst njunega dogovarjanja. Šlo je za poseben dogovor o najemu, drugačnem od siceršnjih toženkinih najemov v še dosti širšem poslovnem okviru pravdnih strank. Četudi vsega tega sodišče prve stopnje ni enako ekspliciralo v svoji obrazložitvi, pa vse to iz nje vendarle dovolj jasno izhaja. Sodišče prve stopnje ni "slepo sledilo pavšalnim navedbam tožene stranke" niti ni pritožnice prikrajšalo za pravico do poštenega sojenja z neupoštevanjem njenih trditev in dokazov ("cel kup pisnih dokazil in njihova [najbrž: njuna] pretekla dejanja" - če je pritožnica merila na katera druga, kot so zgoraj obravnavana, jih ni posebej imenovala, na kar zato ni mogoče odgovoriti).

16.Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker samo ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (I. točka izreka današnje sodbe).

17.Odgovor na pritožbo je bil potreben, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvih odstavkov 165., 154. in 155. člena ZPP toženki priznalo stroške z nagrado njene pooblaščenke za sestavo tega odgovora, povečane za pavšal za materialne stroške in za DDV (po tarifni št. 22/1 ter tretjem odstavku 11. člena, drugem odstavku 12. člena in prvem odstavku 13. člena Odvetniške tarife), v znesku 522,65 EUR (700 točk x 1,02 x 1,22 x 0,6 EUR/točko). Toženka je zahtevala tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti od stroškov, ki ji jih je sodišče prisodilo skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (II. točka izreka te sodbe).

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.