Jedro

(Prvo) pripravljalno vlogo, h kateri so bili sicer priloženi dokazi, je vložila le prvo toženka. Ti dokazi (in navedbe) pa ne morejo učinkovati, kot da sta jih predložili (zatrjevali) drugo in tretje toženka, saj toženke kot solidarne dolžnice nastopajo kot navadne materialne sospornice in s tem v pravdi kot samostojne stranke (dejanja ali opustitve posamezne sospornice ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornicam, 195. člen ZPP). Posledično drugo in tretje toženka tudi nimata pravnega interesa za uveljavljanje pritožbenega očitka, da je bila prva pripravljalna vloga poslana v zadostnem številu izvodov in da jo je zato sodišče prve stopnje neupravičeno zavrglo, saj s tem ne uveljavljata varstva svoje pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 35401/2012 z dne 24. 4. 2012 v zvezi s sklepom z dne 8. 6. 2012 ostane za drugo in tretje toženo stranko v veljavi, in sicer v I. odstavku izreka za glavnico v višini 1.751,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2012 dalje, v III. odstavku izreka pa v celoti (I. točka izreka). V preostalem delu je navedeni sklep razveljavilo in postopek ustavilo (II. točka izreka), toženi stranki pa naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni povrne 169,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka).

2. Zoper sodbo sta se laično pritožili drugo in tretje toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču sta predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni. Pritožbenih stroškov nista priglasili.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi tožeča stranka od drugo in tretje toženke kot solidarnih porokinj zahteva vračilo kredita po kreditni pogodbi št. K 1136/2011 z dne 29. 6. 2011 (v nadaljevanju kreditna pogodba) v višini 2.579,48 EUR oziroma po delnem umiku tožbe še v višini 1.751,29 EUR.

5. Drugo in tretje toženka sta v ugovoru zoper sklep o izvršbi, poleg zneskov, ki sta jih že plačali za poplačilo obveznosti po kreditni pogodbi in so bili tudi za tožečo stranko nesporni oziroma jih je le-ta upoštevala že pri vložitvi predloga za izvršbo, zatrjevali še plačilo 400,00 EUR in 405,00 EUR. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa drugo in tretje toženka za prvi znesek nista zadostili dokaznemu bremenu, saj zanj nista predlagali nobenega dokaza s katerim bi dokazovali plačilo. Glede drugega zneska, ki bi naj po njunih trditvah bil kompenziran, pa ni bil niti zatrjevan niti dokazan obstoj izjave o pobotu. Pritožnici sicer zatrjujeta nasprotno, tj. da sta dokaze predložili, vendar so takšne navedbe protispisne: pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da drugo in tretje toženka k ugovoru nista predložili nobenih dokazov (prim. l. št. 43 izvršilnega spisa), medtem ko na dopolnitev tožbe tožeče stranke sploh nista odgovorili; (prvo) pripravljalno vlogo, h kateri so bili sicer priloženi dokazi, je vložila le prvo toženka. Ti dokazi (in navedbe) pa ne morejo učinkovati, kot da sta jih predložili (zatrjevali) drugo in tretje toženka, saj toženke kot solidarne dolžnice nastopajo kot navadne materialne sospornice in s tem v pravdi kot samostojne stranke (dejanja ali opustitve posamezne sospornice ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornicam, prim. 195. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Posledično drugo in tretje toženka tudi nimata pravnega interesa za uveljavljanje pritožbenega očitka, da je bila prva pripravljalna vloga poslana v zadostnem številu izvodov in da jo je zato sodišče prve stopnje neupravičeno zavrglo, saj s tem ne uveljavljata varstva svoje pravice.

6. Drugo in tretje toženki nadalje navajata, da je bilo z banko dogovorjeno, da se izstavljen račun v višini 405,00 EUR kompenzira z odprtimi postavkami iz naslova kredita, ter še, da je bil vtoževani znesek 1.751,29 EUR v celoti plačan z rubežem denarnih sredstev tretje toženke. Kot dokaz tem navedbam sta pritožnici priložili kopijo sklepa izvršilnega sodišča v Mariboru s potrdilom o pravnomočnosti, račun in izjavo o pobotu. Te navedbe (in dokaze) pa drugo in tretje toženka prvič podajata šele v pritožbi, kar pa je prepozno in posledično neupoštevano. Obravnavani spor namreč predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, v katerem morajo pravdne stranke vsa dejstva navesti že v tožbi oziroma odgovoru na tožbo (v postopkih, ki tečejo na podlagi razveljavitve sklepa o izvršbi in odstopa zadeve v odločanje pravdnemu sodišču, pa v svoji prvi pripravljalni vlogi – 451. člen ZPP). Po tem lahko vsaka stranka vloži še eno pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe nasprotne stranke (452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranke navajajo oziroma predložijo v drugih vlogah (vključno s pritožbo), se v pravdnem postopku ne upoštevajo (453. člen ZPP), jih pa bosta pritožnici (zlasti pritožbeno navedbo o celotnem poplačilu obveznosti in dokaze v zvezi s tem) lahko uveljavljali kot ugovor zoper sklep o izvršbi v smislu 8. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (tj. da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo v času, ko ga nista mogli več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (sodba)), v primeru, da bo tožeča stranka na podlagi navedene sodbe začela postopek izvršbe.

7. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo drugo in tretje toženke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).