Jedro

Tožnik je šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje imel možnost uveljavljati dejstva in okoliščine, ki bi izpričevale lojalnost njegovega pravnega prednika, kot pogoja za pridobitev državljanstva FLRJ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 1140/95-9 z dne 19. 6. 2001, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 6. 1995, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine P. z dne 25. 4. 1994. S prvostopno odločbo je prvostopni organ ugotovil, da se pok. F.H. ni štel za jugoslovanskega državljana. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče navedlo, da gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva kot predhodnega vprašanja po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen), za kar se uporabljajo določbe Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 107/47, 88/48 in 105/48, v nadaljevanju ZDrž). Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini (ob uveljavitvi novele 2. odstavka 35. člena ZDrž z dnem 4.12.1948), ki so se med vojno ali pred vojno z nelojalnim ravnanjem proti narodom in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper državljansko dolžnost. Ker je bil F.H. po podatkih iz arhiva tožene stranke član organizacije Kulturbund na P. in po podatkih iz dopisa Muzeja narodno osvoboditve z dne 17.12.1993 član Štajerske domovinske zveze pod št. 19615 in je prejel rdečo izkaznico te organizacije, česar ne izpodbija niti tožnik v tožbi, je že to dokaz njegove nemške narodnosti. Razlog, zakaj je ta oseba stopila v te organizacije, pri tem niti ni pomemben. Ker se je F.H. izselil v tujino leta 1946, kar izhaja iz upravnih spisov, je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj iz 2. odstavka 35. člena ZDrž.

Tretjega pogoja, to je nelojalnega ravnanja, pa tožeča stranka in prvostopni organ pa glede na določbo 3. odstavka 63. člena ZDen nista ugotavljala. To določbo pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi, št. U-I-23-93 z dne 20.3.1997, razložilo drugače, kot sta ga uporabila oba upravna organa, in sicer tako, da se nelojalnost šteje za pravno domnevo, zoper katero pa je mogoče dokazovati nasprotno, pri čemer je dokazno breme na stranki. Kljub temu, da tožena stranka in prvostopni organ nelojalnosti nista ugotavljala, sodišče prve stopnje meni, da lojalnost ni dokazana, saj tožnik niti v tožbi ni ugovarjal ali zatrjeval okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi o nelojalnosti. Da bi bil F.H. jugoslovanski državljan, tudi ni mogoče zaključiti iz sodbe v kazenskem postopku, s katero mu je bila izrečena izguba narodne časti, in tudi ne iz tega, da mu noben državni organ po drugi svetovni vojni ni odvzel državljanstva bivše Kraljevine Jugoslavije. Glede na določbe ZDrž ne gre za izgubo ali odvzem državljanstva, temveč za določitev, kdo je postal državljan FLRJ, pri čemer se novela ZDrž iz leta 1948 uporablja za nazaj, to je od uveljavitve osnovnega ZDrž dne 28. 8. 1945. Tožnik vlaga pritožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Ponavlja tožbene navedbe, da ni v obravnavanem primeru podan nobeden od pogojev, predpisanih z 2.odstavkom 35. člena noveliranega ZDrž. F.H., tožnikov pravni prednik, nikoli ni izgubil jugoslovanskega državljanstva, ki ga je v Kraljevini Jugoslaviji nesporno imel, in ni bil nemške narodnosti, saj članstvo v Kulturbundu ne pomeni nemške narodnosti. V to organizacijo je vstopil zaradi takratnih razmer, ne pa zaradi uresničevanja njenega programa. Napravil ni nobenih nelojalnih ravnanj, kar je razvidno tudi iz sodbe iz leta 1945, v kateri se mu očita zgolj članstvo v Kulturbundu, ne pa tudi nelojalno ravnanje, kot se to očita nekaterim soobtoženim, sklicuje pa se tudi na stališče v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15. 11. 1990, da zgolj zaradi članstva v Kulturbundu obsojenca ni mogoče tretirati kot vojnega zločinca. Dne 4. 12. 1948 je živel v tujini zato, ker so ga takratne oblasti v letu 1946 izgnale, ne pa na lastno željo. Razen tega pa je po ZDen pomemebno državljanstvo osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, v času odvzema premoženja, kar je bilo v obravnavanem primeru na podlagi sodbe z dne 24. 7. 1945, takrat pa je bil F.H. državljan Kraljevine Jugoslavije po prej veljavnem Zakonu o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije. Prvostopno sodišče se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS in hkrati navaja, da tožnik ni dokazoval lojalnega ravnanja. Na odločitev pa vpliva tudi dejstvo, da F.H. vse do svoje smrti 25. 9. 1958 v Avstriji ni imel avstrijskega državljanstva, ampak je umrl kot državljan takratne Jugoslavije. Glede na to je upravno sodišče z izpodbijano sodbo kršilo zakon in povzročilo posledice, s katerimi se tožnik kot denacionalizacijski upravičenec oziroma pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca nikakor ne more strinjati. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da naj izpodbijano sodbo razveljavi in odloči, da je bil pokojni F.H. vse do svoje smrti državljan takratne Jugoslavije, podrejeno pa, da se zadeva vrne v ponovno odločanje Upravnemu sodišču Republike Slovenije.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48, v nadaljevanju ZDrž) se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so na dan uveljavitve novele zakona (objavljene v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48), to je 4.12.1948, živele v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile proti narodom in državnim koristim narodov FLRJ.

Med strankami ni sporno, da je bil pokojni F.H. član organizacije Kulturbund. To pa je iz razlogov, ki jih je pojasnilo že prvostopno sodišče, tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za ugotovitev, da je bil F.H. oseba nemške narodnosti. Zgodovinsko dejstvo je, da so v nemško organizacijo Kulturbund sprejemali le osebe nemške narodnosti. Pri tem tudi ni pomemben razlog, zakaj je vstopil v to organizacijo, in tudi ne tožnikovo zatrjevanje, da sta bila H. starša jugoslovanska državljana slovenske narodnosti. Na odločitev tudi ne vplivajo ugotovitve iz kazenske sodbe z dne 24. 7. 1945, ki je bila izdana pred uveljavitvijo osnovnega Zakona o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati 28. 8. 1945. Zato je bilo z navedeno sodbo lahko ugotovljeno le državljanstvo Kraljevine Jugoslavije, ne pa državljanstvo DFJ ali celo FLRJ. Tudi sankcija odvzema slovenske časti ne vpliva na ugotovitev nemške narodnosti za F.H., ki se je ugotavljala po noveli ZDrž z dne 4. 12. 1948, ki pa je učinkovala za nazaj in se je uporabljala od uveljavitve osnovnega ZDrž 28. 8. 1945. Ustavnost te novele je presojalo tudi Ustavno sodišče RS, ki je v odločbi, št. U-I-23/93 z dne 23. 3. 1993 (Uradni list RS, št. 23/97), ocenilo, da je glede na zgodovinske okoliščine takšna retroaktivnost dopustna.

Nesporno je tudi, da je pok. F.H. od leta 1946 dalje živel v tujini, torej tudi na dan 4. 12. 1948, ko je začela veljati novela ZDrž z novo določbo drugega odstavka 35. člena. Pri tem pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni pomembno, ali je F.H. živel v tujini po svoji volji ali prisilno. Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da je v obravnavanem primeru izpolnjen z zakonom predpisani pogoj življenja v tujini.

Za ugotovitev, ali se je F.H. štel za državljana FLRJ, je torej pomembna le še njegova lojalnost. V obravnavanem primeru sta bili obe upravni odločbi izdani in tožba vložena pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997. S to odločbo pa je Ustavno sodišče RS sprejelo drugačno razlago 3. odstavka 63. člena ZDen, kot sta jo pri odločanju uporabila upravna orgna, in sicer, da ta določba vsebuje domnevo nelojalnosti, vendar dopušča, da stranke dokazujejo nasprotno. To pomeni, da upravni organ v postopku ugotavljanja državljanstva po ugotovitvi, da je bila oseba nemške narodnosti in v tujini, nelojalnosti posebej ne ugotavlja in je glede tega dejansko stanje popolno ugotovljeno, če seveda stranka ne navaja in ne dokazuje okoliščin, ki kažejo na nasprotno dejansko stanje, kot izhaja iz zakonite domneve. Na pravilno uporabo materialnega prava, upoštevaje navedno odločbo Ustavnega sodišča RS, je sicer sodišče prve stopnje opozorilo. Vendar je kljub temu sklenilo, da tožnik ni navedel nič takega, kar bi dokazovalo lojalnost F.H., zato je štelo, da so pogoji iz 2. odstavka 35. člena ZDrž izpolnjeni in da se F.H. po tej določbi ni štel za jugoslovanskega državljana.

Pritožbeno sodišče pa meni, da v obravnavanem primeru, ko je bila tožba vložena pred izdajo prej navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, kljub temu, da ob pravilni uporabi zakona stranke ni treba posebej opozarjati na možnost dokazovanja zakoniti domnevi nasprotnega dejanskega stanja ter jo pozivati na predložitev dokazov, sodišče prve stopnje ni imelo dovolj podlage za ugotovitev, da tožnik možnosti navajanja in dokazovanja lojalnosti ni izrabil, ne da bi mu vsaj v pripravljalnem postopku to možnost dalo. Konkretna dejstva in okoliščine, če bi jih tožnik v pripravljalnem postopku navedel, pa bi moralo sodišče prve stopnje presoditi na glavni obravnavi. S tem bi bil tožnik lahko uspešen le, če bi ponudil navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost, ali pa dokaze za obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. Šele na tej podlagi bi lahko sodišče prve stopnje odločilo o zakonitosti odločbe tožene stranke. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe z vidika tožnikove pravice, da dokazuje lojalnost pok. F.H., ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku (51. člen ZUS). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene kršitve.

Za ugotovitev jugoslovanskega državljanstva za F.H. pa tudi ni pomembno, ali je kdajkoli dobil avstrijsko državljanstvo, temveč je pomembo le, ali je pridobil državljanstvo FLRJ po ZDrž. Tožnik tudi nima prav, ko meni, da je zaradi denacionalizacije pomembna le ugotovitev državljanstva ob odvzemu premoženja. 9. člen ZDen namreč določa, da so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. oz. 5. člena ZDen, če so bili ob podržavljenju jugoslovanski državljani in jim je bilo jugoslovansko državljanstvo po 9. 5. 1945 priznano z zakonom oz.

mednarodno pogodbo. Ta zakon pa je prav ZDrž, ne pa Zakon o državljanstvu SHS oz. Kraljevine Jugoslavije.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 74. člena ZUS.