Jedro

Delovno razmerje kandidatov za vojaško službo se na podlagi 92. člena Zobr sklene z odložnim pogojem. V določenem roku morajo opraviti vojaško strokovno usposabljanje, sicer se jim pogodba "prekine". Da pa bi tožnik imel možnost po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi kot kandidat za vojaka opraviti osnovno vojaško strokovno usposabljanje, tožena stranka ni dokazala in tudi v reviziji tega ne zatrjuje. Zato je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna odločitev nižjih sodišč, da ni izkazan zatrjevani zakonski razlog za prekinitev pogodbe o zaposlitvi in posledično prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbi tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje. Ugodilo je tudi reintegracijskemu in reparacijskim zahtevkom. Ugotovilo je, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke z dne 24. 12. 1996 sprejet v delovno razmerje za čas pripravništva, ki ga je zaključil z opravo pripravniškega izpita 10. 9. 1997. Dne 10. 9. 1997 je bila med strankama podpisana pogodba za določen čas za formacijsko dolžnost vojaka na podlagi 92. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94 in nasl. - Zobr). Dne 2. 2. 1998 pa je tožena stranka izdala odločbo o prekinitvi delovnega razmerja, ker naj tožnik ne bi v zakonskem roku opravil vojaškega strokovnega usposabljanja. Sodišče je presodilo, da je zakonsko določeni rok enega leta za vojaško usposabljanje lahko začel teči šele s podpisom pogodbe o zaposlitvi, zato do 11. 9. 1998 navedeni razlog ni mogel biti zakonita podlaga za prenehanje delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Ponavlja svoje stališče, da je tožnik sklenil delovno razmerje že 15. 1. 1997 in je bila že v času pripravništva njegova edina delovna obveznost, da uspešno opravi vojaško strokovno usposabljanje. Navaja, kdaj so bila organizirana usposabljanja, katerih se je tožnik imel možnost udeležiti. Sodišči naj bi zato zmotno uporabili materialno pravo, ker sta kot datum sklenitve delovnega razmerja šteli šele podpis pogodbe v mesecu septembru 1997. Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339.člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) pa navaja, da obe sodbi nimata razlogov glede zatrjevanj tožene stranke, da je bil tožnik zaposlen pri njej že pred mesecem septembrom 1997 ter se ne opredelita do pogodb, sklenjenih v decembru 1996 oziroma januarju 1997. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi odločilnih dejstev, ki jih morajo navesti stranke in ki jih šteje za dokazana na podlagi izvedenih dokazov in dokazne ocene (7. in 8. člen ZPP), ne pa na podlagi navedb oziroma zatrjevanj strank. Zato ne gre za pomanjkljivost sodbe, če v obrazložitvi ni opredelitve do posameznih navedb tožene stranke. O odločilnih dejstvih pa obe sodbi imata razloge in ju je zato mogoče preizkusiti. Zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana. Če se tožena stranka ne strinja s pravno presojo sodišča, pa to ne pomeni, da je sodba formalno pomanjkljiva.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so neupoštevne vse navedbe tožene stranke o dejanskih okoliščinah glede sklenitve posameznih pogodb ter o načinu in organizaciji vojaškega strokovnega usposabljanja. Med strankama niti ni bilo sporno, kdaj je tožnik sklenil delovno razmerje kot pripravnik, da mu je bilo to delovno razmerje podaljšano, da je pripravništvo zaključil s tem, da je uspešno opravil pripravniški izpit, ter da je pogodbo o zaposlitvi na podlagi 92. člena ZObr podpisal 10. 9. 1997. Pripravništvo je poseben inštitut, namenjen tistim, ki prvič začno opravljati delo, ustrezno vrsti in stopnji strokovne izobrazbe z namenom, da se uvedejo in usposobijo za samostojno opravljanje dela; sestavni del pripravništva pa je tudi izpit, ki ga pripravnik opravi praviloma pred iztekom pripravniške dobe (prvi odstavek 19. člena ZDR (1990)). V državnem organu se pripravnik sprejme v delovno razmerje praviloma za čas, ki je potreben za pridobitev delovnih izkušenj, ki so pogoj za samostojno opravljanje dela v njegovi stroki (28. člen ZDDO). Vojaška služba ima svoje posebnosti, ki se kažejo tudi v posebni ureditvi delovnih razmerij oziroma sklepanju pogodb o zaposlitvi za poklicno opravljanje vojaške službe (VIII. Poglavje Zobr, členi 88 in nasl.). Med pogoji za poklicno opravljanje vojaške službe je tudi odslužen vojaški rok in ustrezna splošna izobrazba (prva in druga alinea tretjega odstavka 88. člena Zobr). Kandidat za vojaka pa mora poleg tega v roku enega leta po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi uspešno opraviti "osnovno vojaško strokovno usposabljanje". Zobr ne pove za kakšno usposabljanje gre, še posebej tudi ne, ali se in kako to usposabljanje loči od vojaškega usposabljanja v času služenja vojaškega roka in usposabljanja pripravnika za v vojski.

Predmet spora v tej zadevi je presoja dokončne odločitve tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku iz razloga po tretjem odstavku 92. člena Zobr: ker ni uspešno opravil osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja. Ta zakonski razlog se veže na obveznosti kandidatov za vojaško službo, določene v drugem odstavku istega člena. Tožnik kot kandidat za vojaka, bi moral uspešno opraviti vojaško strokovno usposabljanje v enem letu od sklenitve pogodbe. Za katero pogodbo gre, jasno izhaja iz prvega odstavka istega člena: gre za pogodbo o zaposlitvi kot kandidata za vojaka. To pomeni, da vojaško strokovno usposabljanje ni pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za vojaka, mora pa ga kandidat opraviti v določenem roku po sklenitvi pogodbe.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi listin v spisu ne izhaja, da bi tožnik za čas pripravništva sploh sklenil kakšno pogodbo o zaposlitvi. Delovno razmerje je bilo očitno sklenjeno s sklepom pristojnega delavca tožene stranke z dne 18. 12. 1996 in podaljšano z odločbo z dne 1. 7. 1997. To kaže na samostojno razmerje med toženo stranko in tožnikom kot pripravnikom, ne pa (še) kot kandidatom za vojaka. Na to pa kaže tudi nesporna okoliščina, da je tožnik uspešno opravil pripravniški izpit - torej ta izpit ni enak, kot so izpiti, ki so del vojaškega strokovnega usposabljanja. Če bi namreč bil, ni razumljiva trditev tožene stranke, da je tožnik pripravništvo uspešno opravil, vojaškega strokovnega usposabljanja pa ne.

Delovno razmerje kandidatov za vojaško službo se na podlagi 92. člena Zobr sklene z odložnim pogojem. V določenem roku morajo opraviti vojaško strokovno usposabljanje, sicer se jim pogodba "prekine" (ne odpove, kot v primerih iz 94. člena Zobr, posledice pa so v obeh primerih iste). Ni nujno, da do prekinitvi pride le s potekom enega leta, ne pa tudi prej. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje ne gre za individualno usposabljanje (tako kot na primer pri pripravništvu), temveč za organizirano usposabljanje novih vojakov. V dopolnjeni določbi tretjega odstavka 92. člena Zobr (spremembe in dopolnitve Zobr, Uradni list RS, št. 47/2002) je to sedaj povsem jasno določeno: pogodba o zaposlitvi preneha veljati v roku 30 dni od datuma, določenega za zaključek usposabljanja. Vendar je bila taka razlaga mogoča že ob prvotnem besedilu 92. člena Zobr: pogodba o zaposlitvi se prekine, če kandidat vojaško strokovnega usposabljanja ne opravi uspešno. Ob organiziranem skupinskem usposabljanju, ko je bilo jasno, kdaj mora kandidat to usposabljanje opraviti in pod kakšnimi pogoji se šteje, da ga je opravil uspešno, je možno ugotoviti tudi časovno, kdaj se pogodba prekine. Rok enega leta je le skrajni rok. Na eni strani za kandidata in na drugi strani tudi za toženo stranko, da kandidatu omogoči izpolnitev predpisanega pogoja.

V obravnavani zadevi pa je sodišče ugotovilo, da je tožnik opravljal vojaško usposabljanje že v času pripravništva, vendar ga ni uspešno zaključil. Dovoljeno mu je bilo ponavljanje usposabljanja, ki pa ga ni zaključil zaradi predolge bolniške odsotnosti. Da pa bi tožnik imel možnost po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi kot kandidat za vojaka opraviti osnovno vojaško strokovno usposabljanje, tožena stranka ni dokazala in tudi v reviziji tega ne zatrjuje. Zato je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna odločitev nižjih sodišč, da ni izkazan zatrjevani zakonski razlog za prekinitev pogodbe o zaposlitvi in posledično prenehanje delovnega razmerja.

Tožena stranka v reviziji navaja, da je bila edina delovna obveznost tožnika v času pripravništva, da uspešno opravi vojaško strokovno usposabljanje. Ob trditvi, da tega ni opravil, ni razumljiva nesporna ugotovitev, da je tožnik pripravništvo uspešno opravil. Če pa je tožena stranka kljub temu, da tožnik med pripravništvom ni uspešno opravil vojaškega usposabljanja in je bila njegova primernost za vojaško službo vprašljiva, z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi, bi mu morala omogočiti, da vojaško usposabljanje opravi. Če mu tega ni omogočila oziroma dokler mu tega ni omogočila, ne more zakonito prekiniti pogodbe o zaposlitvi na podlagi tretjega odstavka 92. člena Zobr. Kot sta navedli že obe nižji sodišči bi lahko pogodbo odpovedala iz drugih razlogov. Vendar tega ni storila, zato je sklicevanje na te razloge brezpredmetno.

Glede na navedeno, zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, zato je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).