Jedro

Tožnica je v nasprotju z navodili tožene stranke hodila po zaprti terasi, kjer ni imela dela, ki bi ga morala opraviti. S tem se je sama izpostavila nevarnosti poškodovanja, saj do nesreče, če bi navodila spoštovala, ne bi prišlo. Tako neoznačenost roba v obravnavanem primeru na nastanek nezgode nima vpliva. Tožnica tudi ni zatrjevala, da je bil to razlog za njen padec, ampak se je sklicevala na odsotnost gumijastega predpražnika, za katerega pa je bilo v postopku ugotovljeno, da njegova namestitev ne bi zmanjšala vpliva tega roba na tveganje padca oseb pri prehodu. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, da vzrok za nastanek škodnega dogodka ni kršitev predpisov o varnosti pri delu s strani tožene stranke, ampak izključno tožničino ravnanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2017 dalje do plačila, in sicer na fiduciarni račun pooblaščenca tožnice št.: ... pri banki A. v 15 dneh od vročitve sodbe, da ne bo izvršbe (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe toženi stranki povrne stroške postopka v višini 2.864,93 EUR, po izteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi ter sodbo spremeni tako, da z vmeseno sodbo ugotovi 100 % temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke, poredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačna je ocena sodišča, da vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodljivim dejstvom ni podana zaradi ravnanja tožnice, ki naj bi po stališču sodišča sama povzročila nastanek škodnega dogodka, ker naj bi se kritičnega dne nahajala na zunanji terasi, čeprav je bila terasa v zimskem času zaprta. Dostop do nje naj bi bil fizično onemogočen, obdana naj bi bila tudi s trakom, ki naj bi preprečeval dostop nanjo. Sodišče je pri ugotavljanju vzročne zveze izhajalo iz zmotnega materialnopravnega izhodišča in pri odločanju ni upoštevalo aktualne sodne prakse glede razbremenitve odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi ravnanja oškodovanca – delavca. Prav tako ni pravilno uporabilo pravila o deljeni odgovornosti po prvem odstavku 171. člena OZ. Pritožba se sklicuje na primerljive zadeve v judikatih, in sicer na sodbo VSC Cpg 129/2019 z dne 23. 10. 2019, iz katere izhaja, da vsako ravnanje delavca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka, še ni razlog za delno ali popolno razbremenitev odškodninske odgovornosti delodajalca. Ravnanje mora biti neskrbno, kot merilo skrbnosti pa se vzame povprečen razumen odrasel človek; sodbo VSRS II Ips 221/2014 z dne 21. 1. 2016, po kateri je kot merilo pri delovnih nesrečah treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za določeno vrsto dejavnosti in na sodbo VSRS II Ips 348/2017 z dne 14. 3. 2019, kjer je sodišče v celoti ugotovilo odškodninsko odgovornost delodajalca, saj je bila neskrbnost delavke posledica hitenja pri delu zaradi doseganja norme. Sodišče se je v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja o tem, ali je bila terasa oblepljena s trakovi, v celoti oprlo na izpovedi prič, ki so zaposlene pri toženi stranki, in imajo interes za njen uspeh. Nedvomno so se pred zaslišanjem pogovarjale, kaj bodo izpovedale. Preveč enostavno je zavrnilo tožničino izpoved kot neverodostojno. Ni upoštevalo, da je tožnica preprosta starejša gospa, stara 70 let, s priznano invalidnostjo, zato že zaradi lastnih fizičnih zmožnosti ne bi zmogla pridobiti zadostne hitrosti za padec, ki se ji je zgodil, če bi bila terasa dejansko ograjena. Nobena izmed prič, ki so bile zaposlene pri toženi strank,i ni potrdila, da bi bil kritičnega dne trak okoli terase dejansko nameščen. Popolnoma nevtralna priča B.B. je potrdila, da traka ni bilo. Prav tako iz nobenega zapisnika po škodnem dogodku ne izhaja, da bi bil trak dejansko kritičnega dne nameščen. Tožena stranka bi morala preprečiti dostop do terase v zimskem času s postavitvijo ograje ali druge fizične ograde, zato ni popolnoma razbremenjena krivdne odgovornosti, saj ni zagotovila zadosti sredstev za preprečitev nastanka škodnega dogodka. Res je bila tožnica dejansko do določene mere neskrbna, vendar to ne more popolnoma izključiti odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek. Tožnica je kritičnega dne čistila pepelnike in koše in se je zaradi tega napotila na zunanjo teraso, kar je konsistentno in podrobno opisala v svojem zaslišanju, zato je popolnoma nerazumljivo, da ji sodišče v tem delu ni verjelo. Verjelo pa ji je, da je pri delu hitela in zaključilo, da je bila zaradi hitenja pri hoji nepazljiva. To pa ne more izključiti odškodninske odgovornosti tožene stranke, ki ni fizično preprečila dostopa do zunanje terase v zimskem času. Tožena stranka tudi ni na neravnino namestila predpisanega traka črno rumene barve. Tožnica je sicer za neravnino vedela, a je zaradi hitenja nanjo pozabila. Če te neravnine ne bi bilo, ne bi padla, in je vzročna zveza podana. Zato ne drži stališče sodišča, da opustitev označitve spornega roba ne predstavlja vzroka poškodbe. Če bi bil tedaj na spornem mestu gumijasti predpražnik, neravnine ne bi bilo in tožnica ne bi padla. Tožnica je že v okviru trditvene podlage opozorila, da bi morala tožena stranka izvesti druge ukrepe, da bi izravnala razliko v višini na pohodni površini. Zaradi materialnopravno zmotnega izhodišča in neupoštevanja aktualne sodne prakse je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v določenem delu pa ga sodišče sploh ni ugotavljalo, zato je zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v celoti prepreka pritožbene navedbe tožnice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožnici naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi si med seboj niso v nasprotju, zato tudi ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ji jo smiselno očita pritožba.

6. Tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu snažilka, je dne 24. 2. 2016 pri opravljanju dela padla in se poškodovala. S tožbo zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela, ker ji tožena stranka ni zagotovila ustreznega varnega delovnega okolja.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za škodo, ki je tožnici nastala, tožena stranka ne more odgovarjati objektivno, ampak le krivdno, zato je preverilo obstoj vseh štirih predpostavk, in sicer nedopustno ravnanje, pravno priznano škodo, vzročno zvezo med njima, kar mora dokazati oškodovanec (torej tožnica) ter krivdo, pri čemer se obstoj krivde domneva (pravi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

8. Pravilno je ugotovilo, da je tožnica padla na zunanji terasi gostinskega lokala toženke, in sicer je na klančini (povezavi gostinskega objekta s teraso) zadela ob nekaj milimetrov visok rob ploščic. Ta neravnina, ki po stališču sodne izvedenke s področja varnosti in zdravja pri delu ne pomeni povečane nevarnosti za padce, ni bila pravilno označena, zato je tožena stranka ravnala protipravno. Tožena stranka namreč ni skladno z določbo prvega odstavka 45. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nadaljnji) zagotovila tožnici pogojev za varnost in zdravje v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu, ker je s tem, ko neravnine ni označila s predpisanimi znaki, kršila določbo prvega odstavka 37. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 110/2002 in nadaljnji).

9. V nadaljevanju je sodišče ugotovilo, da je bila terasa v zimskem času vedno zaprta in oblepljena z zaščitnim trakom, da stranke nanjo niso mogle hoditi, zato je bilo čiščenje nepotrebno. Mize in pepelniki, kjer so zaposleni lahko kadili in pili kavo, so se nahajali pred vetrolovom in ne na terasi, zato tožnici zaradi praznjenja teh pepelnikov ni bilo potrebno hoditi na teraso, kjer pepelnikov ni bilo. Prav tako tožnici ni bilo potrebno iti preko terase niti za praznjenje velikega koša, saj se tudi ta ne nahaja na terasi, ampak je nameščen ob parkirišču levo od terase. Tako v zimskem času tožnici terase ni bilo potrebno čistiti, saj je bila zaprta in je gostje niso uporabljali.

10. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica v nasprotju z navodili tožene stranke hodila po zaprti terasi, kjer ni imela dela, ki bi ga morala opraviti. S tem se je sama izpostavila nevarnosti poškodovanja, saj do nesreče, če bi navodila spoštovala, ne bi prišlo. Tako neoznačenost roba v obravnavanem primeru na nastanek nezgode nima vpliva. Tožnica tudi ni zatrjevala, da je bil to razlog za njen padec, ampak se je sklicevala na odsotnost gumijastega predpražnika, za katerega pa je bilo v postopku ugotovljeno, da njegova namestitev ne bi zmanjšala vpliva tega roba na tveganje padca oseb pri prehodu. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, da vzrok za nastanek škodnega dogodka ni kršitev predpisov o varnosti pri delu s strani tožene stranke, ampak izključno tožničino ravnanje.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da primeri sodne prakse, na katero se sklicuje pritožba, niso primerljivi z obravnavano zadevo. V vseh primerih, na katere se sklicuje pritožba, je bila ugotovljena odgovornost delodajalca in soprispevek delavca. Tožnica kritičnega dne ni imela dela na terasi, ampak delo izven terase. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, na terasi ni bilo pepelnikov, ki bi jih morala tožnica v okviru svojega dela izprazniti, saj so se ti nahajali pred vetrolovom, prav tako pa se je koš, ki ga je morala izprazniti, nahajal na parkirišču in ne na terasi. Tako tožnici za opravo navedenih del ni bilo potrebno prečkati terase. Ker je tožnica po svoji volji prečkala teraso, čeprav dela tam ni imela, tožena stranka za nezgodo ni odgovorna, zato do deljene odgovornosti v obravnavanem primeru ni moglo priti.

12. Tožnici pri delu tudi ni bilo potrebno hiteti, saj iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da pri delu čiščenja ni imela norme. Glede na to, da je tožnica klančino poznala, je bila pri hoji očitno nepozorna in premalo previdna ter skrbna, zato je padla in se pri tem poškodovala.

13. Tožnica v postopku ni trdila, da je imela v času nezgode priznano invalidnost, kot to navaja v pritožbi, prav tako pa v tem času tudi ni bila stara 70 let, ampak 55 let. 14. Pritožba je neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla.