Jedro

Ker mora zahteva za obnovo postopka z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, kakšen naj bi bil pričakovani učinek predlaganega dokaza, v zahtevi pa so le predlagani novi dokazi, ki naj bi potrdili zagovor, to praviloma ne zadošča za nadaljevanje postopka z zahtevo za obnovo po 2. odstavku 413. člena ZKP.

Če je bila zahteva za obnovo postopka zavržena zato, ker vložnik ni predložil dokazil v podporo zatrjevane vsebine novih dokazov, ki se nanje opira, morebitne nove zahteve, ki bi predložila takšna dokazila, ne bi bilo mogoče zavreči, ker da se je že prejšnja zahteva opirala na iste dokaze, saj zavržena prejšnja zahteva ni bila obravnavana v postopku, predpisanem v 2. in 3. odstavku 413. člena in 414. členu ZKP.

Novosti dokazov, ki jih predlaga zahteva za obnovo postopka, se ne ugotavlja glede na to, ali bi jih obsojenec lahko predlagal že v rednem postopku, saj take omejitve glede beneficium novorum ni. Prav tako je mogoče s sklicevanjem na iste dokaze zatrjevati obstoj novih dejstev.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bila zavržena zahteva zagovornika obs. M.S. za obnovo kazenskega postopka, v katerem mu je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 25.1.2001 zaradi kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta ob dodatnem pogoju, da v roku štirih mesecev plača oškodovancu njegov premoženjskopravni zahtevek.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, v posledici te kršitve pa tudi kršitev kazenskega zakona, ker naj bi sodišče nezakonito štelo, da v zahtevi za obnovo postopka predlagani dokazi niso novi. Zahteva trdi, da sta v zahtevi za obnovo postopka predlagana dokaza nova, saj ju sodišče v rednem postopku ni izvedlo, in sta pravno relevantna, ker bi potrdila zagovor obsojenca, da je posekal drevesa v lastnem gozdu. To zlasti velja za predlagano zaslišanje izvedenca geodeta, saj je samo s tem dokazom mogoče zanesljivo ugotoviti, da je obsojenec podrl drevesa v lastnem gozdu. Kazenski zakon naj bi bil kršen s tem, da je bil obs. S. obsojen, čeprav ni bilo zanesljivo ugotovljeno, ali je posekal drevesa v tujem ali v lastnem gozdu. Zahteva predlaga, da se "prvotno sodbo Okrajnega sodišča v Celju razveljavi ter dovoli predlagano obnovo in zadevo preda v novo odločanje ob ustreznih navodilih za pravilno delo".

Vrhovna državna tožilka odgovarja, da ni pogojev za obnovo postopka, ker bi moral obsojenec dokaze, ki jih je predlagal v zahtevi za obnovo postopka, predlagati v rednem postopku. Izpodbijana sklepa zato nista kršila kazenskega postopka in je treba zahtevo zavrniti.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti zoper sklepa, s katerima je bila zavrnjena njegova zahteva za obnovo kazenskega postopka, ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena in 1. odstavka 424. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na tiste kršitve kazenskega ali procesnega zakona, ki se nanje sklicuje vložnik zahteve in so kršitve seveda dovolj določno in natančno obrazložene, da jih je moč preizkusiti. Zahteva za varstvo zakonitosti izrečno ne pojasni, katere določbe kazenskega postopka naj bi izpodbijana sklepa prekršila in kako naj bi kršitve vplivale na zakonitost izpodbijanih sklepov (če ne gre za kršitve iz 1. odstavka 371. člena ZKP). Vrhovno sodišče razume zahtevo v tem smislu, da je sodišče zavrglo zahtevo za obnovo postopka, čeprav za zavrženje niso bili podani zakoniti pogoji, torej s kršitvijo določb 1. odstavka 413. člena ZKP.

Po določbah 1. odstavka 413. člena ZKP se zahteva za obnovo kazenskega postopka, ki je vložena na podlagi 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP zaradi novih dejstev ali novih dokazov, zavrže, če dejstva in dokazi, na katere se opira, očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. Oba izpodbijana sklepa ugotavljata, da zahteva za obnovo postopka ni zatrjevala novih dejstev in tega zaključka zahteva za varstvo zakonitosti ne izpodbija. Glede novosti dokazov (zaslišanja geodeta in poznavalca krajevnih razmer, ki bi potrdila zagovor, da je obsojenec posekal drevesa v svojem gozdu) sta izpodbijana sklepa na stališču, da bi jih obramba lahko predlagala že v rednem postopku, sklep sodišča druge stopnje pa še poudarja, da meja med parcelama obsojenca in oškodovanca ni bila sporna in je ni bilo potrebno posebej ugotavljati, zaslišani gozdarski tehnik si je ogledal kraj poseka in tudi policija je napravila ogled kraja kaznivega dejanja in ga fotografirala. Iz teh razlogov je sodišče druge stopnje potrdilo stališče nižjega sodišča, da ogled kraja kaznivega dejanja ni bil potreben.

Da bi sodišče lahko ocenilo, ali so predlagani novi dokazi taki, da bi lahko povzročili oprostitev obsojenca na podlagi 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP ali pa očitno niso taki, mora zahteva za obnovo postopka z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, kakšen naj bi bil pričakovani učinek predlaganega dokaza. Če zahteva za obnovo postopka le predlaga nove dokaze, ki naj bi potrdili zagovor, to praviloma ne zadošča za nadaljevanje postopka z zahtevo za obnovo po 2. odstavku 413. člena ZKP in sodišče bo v takem primeru v skladu s 1. odstavkom 413. člena ZKP ugotovilo, da na podlagi predlaganih dokazov očitno ni mogoče dovoliti obnove. Če je bila zahteva za obnovo postopka zavržena zato, ker vložnik ni predložil dokazil v podporo zatrjevane vsebine novih dokazov, ki se nanje opira, morebitne nove zahteve, ki bi predložila takšna dokazila, ne bi bilo mogoče zavreči, ker da se je že prejšnja zahteva opirala na iste dokaze, saj zavržena prejšnja zahteva ni bila obravnavana v postopku, predpisanem v 2. in 3. odstavku 413. člena in 414. členu ZKP.

V obravnavanem primeru je zahteva za obnovo postopka predlagala zaslišanje dveh prič, ki naj bi podkrepili zagovor, podan v rednem postopku. Ta zagovor sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili in na podlagi drugih dokazov spoznali obsojenca za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Zlasti izpodbijani sklep sodišča druge stopnje je ocenil dokaze, predlagane v zahtevi za obnovo postopka, v kontekstu z dokazi, na podlagi katerih je bil obs. S. obsojen. Presoja novih dokazov v kontekstu z že izvedenimi dokazi v rednem postopku je pokazala, da so novi dokazi očitno nezadostni za dovolitev obnove kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče takšni oceni pritrjuje še posebej zato, ker zahteva za obnovo postopka ni predložila nobene podlage za trditev, kaj naj bi priči izpovedali in so tako navedbe v zahtevi za obnovo postopka ostale na ravni trditve brez kakršnegakoli dokaza za njihovo utemeljenost. Vrhovno sodišče zato ne sodi, da sta izpodbijana sklepa prekršila določbe 1. odstavka 413. člena ZKP.

Izpodbijana sklepa sicer nepravilno štejeta, da se novost dokazov, ki jih predlaga zahteva za obnovo postopka, ugotavlja glede na to, ali bi jih obsojenec lahko predlagal že v rednem postopku. Take omejitve glede beneficium novorum ni. Prav tako je mogoče s sklicevanjem na iste dokaze zatrjevati obstoj novih dejstev. Zakon takšnega kriterija za oceno novosti dokaza ne določa. Kljub temu zmotnemu stališču pa sklepa nista nezakonita v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, saj sta pravilno ugotovila, da predlagana dokaza očitno ne bi mogla doseči obnove postopka, upoštevaje dokaze, na podlagi katerih je bila dosežena obsodba v rednem postopku in dejstvo, da zahteva za obnovo postopka ni predložila nobenih podlag za oceno, kaj bi predlagani priči izpovedali.

Kršitev kazenskega zakona bi bila podana, če bi sodišče kljub ugotovitvi, da je sekal v lastnem gozdu, obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja. Jasno je, da sodišče take ugotovitve ni sprejelo, seveda pa je to predmet sodnih odločb o obtožbi v rednem postopku, ne pa vprašanje zadostnosti dokazov za obnovo postopka v smislu 1. odstavka 43. člena ZKP.

Ker je vrhovno sodišče ugotovilo, da izpodbijana sklepa nista prekršila določb 1. odstavka 413. člena ZKP in tudi ne kazenskega zakona, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.