Jedro

Pravni prednik tožnikov je sporno nepremičnino kupil v stečajnem postopku. Lastninsko pravico je zato pridobil že s pravnomočnostjo sklepa stečajnega senata o izročitvi nepremičnine, potem ko je s stečajnim upraviteljem sklenil prodajno pogodbo z dne 31. 5. 1999. Sklep o vknjižbi lastninske pravice na kupca je namreč v takšnem primeru le deklaratorne narave. Pravni prednik tožnikov bi torej v razmerju do toženke lahko uveljavljal svojo lastninsko pravico še pred iztekom predpisane priposestvovalne dobe. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je že pravni prednik tožnikov izpolnil tudi pogoje za priposestvovanje lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki vsak do 1/3 lastniki nepremičnine – parcele ... k. o. X. Toženki pa je naložilo, da mora tožnikom povrniti 2.008,62 EUR njihovih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženka uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožniki nimajo aktivne legitimacije za tožbo. Sporna nepremičnina predstavlja pozneje najdeno premoženje, ki ni bilo obravnavano v zapuščinskem postopku. Tožniki bi morali predlagati izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, nakar bi jim toženka lahko izdala zemljiškoknjižno dovolilo. Takšna je tudi sodna praksa.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev in pritrjujejo razlogom izpodbijane sodbe. Nerazumljivo in nerazumno je ravnanje toženke, ki se upira sodbi, hkrati pa dejansko priznava tožnikom njihovo lastninsko pravico na sporni nepremičnini.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Presoja sodišča prve stopnje, da je že pravni prednik tožnikov A. A. na sporni nepremičnini pridobil lastninsko pravico, ki so jo tožniki nato po njem podedovali, je materialnopravno pravilna. Toženka tej presoji niti ne oporeka. Neutemeljeno je zato pritožbeno vztrajanje, da bi tožniki lahko zahtevali ugotovitev svoje lastninske pravice šele na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju. Ne gre namreč za pozneje najdeno premoženje, za katero se ob izdaji sklepa o dedovanju še ni vedelo, da pripada zapuščini (221. člen Zakona o dedovanju), kot je toženki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Brez podlage je tudi toženkino sklicevanje na domnevno drugačno sodno prakso; sicer pa toženka ni predložila nobenega judikata, ki bi morebiti potrjeval takšno njeno pritožbeno stališče. 6. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je pravni prednik tožnikov A. A. sporno nepremičnino kupil v stečajnem postopku. Lastninsko pravico je zato pridobil že s pravnomočnostjo sklepa stečajnega senata o izročitvi nepremičnine, potem ko je s stečajnim upraviteljem sklenil prodajno pogodbo z dne 31. 5. 1999. Sklep o vknjižbi lastninske pravice na kupca je namreč v takšnem primeru le deklaratorne narave.

7. Toženka, ki je A. A. prehitela pri vknjižbi, očitno ni bila v dobri veri, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, saj parcela ... sploh ni bila predmet toženkine pogodbe s stečajnim dolžnikom z dne 11. 3. 2002, ki je bila podlaga za toženkino vknjižbo. Pravni prednik tožnikov bi torej v razmerju do toženke lahko uveljavljal svojo lastninsko pravico še pred iztekom predpisane priposestvovalne dobe. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je že pravni prednik tožnikov izpolnil tudi pogoje za priposestvovanje lastninske pravice, čemur toženka, kot že navedeno, v pritožbi ne nasprotuje. Ker tudi pravno nasledstvo tožnikov ni sporno, se toženka po navedenem neutemeljeno upira zahtevani ugotovitvi njihove lastninske pravice. Končno tožniki izdaje dodatnega sklepa o dedovanju, ki ga je pričakovala toženka, niti ne bi mogli doseči, dokler je kot lastnica sporne nepremičnine v zemljiški knjigi vpisana toženka.

8. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo, drugih pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

9. Toženka je s pritožbo propadla, zato ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov, tožnikom pa mora povrniti njihove stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožniki so jih priglasili skladno z Odvetniško tarifo. Skupaj znašajo 765 točk, kar upoštevaje veljavno vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) in 20 % DDV predstavlja 559,98 EUR. Če bo toženka s plačilom tega zneska zamujala, bo tožnikom po poteku izpolnitvenega roka dolgovala še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. in 299. člena Obligacijskega zakonika).