Jedro

Tudi če bi bilo ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi podani razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ali da obstaja utemeljeno tveganje, da tožnik utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 in da imajo dejanja preganjana, ki naj bi jih v obravnavani zadevi izvajali nedržavni subjekti ustrezne lastnosti (26. člen ZMZ-1), je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.

Odgovornost pritožnika (prosilca) je, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je med drugim razvidno, da je albanske narodnosti in musliman. Zaključil je osem razredov osnovne šole, vojaškega roka ni služil, ni član nobene politične stranke ali organizacije. Kosovo je zapustil zakonito, ko je z avtobusom odpotoval v Beograd.

3. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tožnik navedel, da je lani junija kupil vozilo znamke Golf, ki pa ga je po štirih mesecih za 8.000,00 EUR prodal bratrancu v A. Tri tedne zatem je imel bratranec prometno nesrečo, ob tem pa je bilo ugotovljeno, da je vozilo ukradeno, zaradi česar je bilo zaseženo. Bratranec zahteva denar, kljub temu da tožnik ni vedel, da je bilo vozilo ukradeno. Če tožnik ne bo plačal, ga bo bratranec ustrelil ali mu kaj naredil. Ker tožnik ni imel denarja, je zapustil Kosovo, kjer je imel dom in delo. Drugam ni mogel, saj je Kosovo majhna država in bi ga bratranec našel. Groženj policiji ni prijavil, saj ne bi ukrepala.

4. V nadaljevanju je tožena stranka povzela tožnikove izjave na osebnem razgovoru, iz katerih je v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države v bistvenem razvidno, da ima na Kosovu urejeno materialno stanje, hišo in delo ter da ni prišel iz ekonomskih razlogov, ampak zaradi tam preteče nevarnosti. Lani oktobra so mu grozili, da ga bodo ubili, zaradi česar je pobegnil. Junija je namreč kupil vozilo znamke Golf, ki ga je po štirih mesecih prodal bratrancu za 8.000,00 EUR. Ta je imel prometno nesrečo, v policijskem postopku pa je bilo ugotovljeno, da je avtomobil ukraden. Bratranec je hotel denar nazaj, tožnik pa ga v postavljenem roku dveh tednov ni mogel vrniti, saj ga je porabil za obnovo hiše. Zato je pobegnil. Z bratrancem je imel pred prodajo avtomobila normalen odnos. Tožnik je vozilo kupil v B., ga prepisal nase, po prodaji pa na bratranca. Ni vedel, da je z vozilom karkoli narobe, saj ga je brez težav registriral. Bratrancu ga je prodal, ker mu je bil všeč in je potreboval denar za obnovo hiše. Bratranec mu je po nesreči grozil, na cesti mu je pokazal pištolo in rekel, da ga bo ubil, če mu ne bo vrnil denarja. Tožnik s tem v zvezi nima dokazov, na policijo ni šel, ker ne bi ničesar ukrenila. Bratrancu je želel vrniti 3.500,00 EUR, vendar jih ni hotel sprejeti. V drug kraj se tožnik ni preselil, ker je Kosovo majhna država in bi ga bratranec povsod našel. Skrival se je na domu, kamor bratranec ni prišel. 5. Tožena stranka ni dvomila, da je tožnik državljan Republike Kosovo, saj je predložil osebno izkaznico. Glede na navedeno je presodila, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi spora z bratrancem, saj je od tožnika zahteval vračilo kupnine, ker mu je prodal ukradeno vozilo. Menila je, da ne gre za preganjanje zaradi razlogov iz Ženevske konvencije, in pojasnila, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju zasebnih sporov, razen če so povezani s preganjanjem. Poleg tega tožnik groženj ni prijavil policiji, čeprav je v primeru preganjanja ali resne škode, ki jo povzročijo nedržavni subjekti, dolžan poiskati zaščito pri subjektih zaščite. Tožena stranka je še ugotovila, da je Republika Kosovo uvrščena na seznam varnih izvornih držav, in presodila, da v tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država.

6. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je tožena stranka zmanjšala pomen njegovih navedb, da se na policijo ne more zanesti, in da se boji, da ga bo bratranec ubil. Trdi, da ni bilo upoštevano, da je Albanec muslimanske veroizpovedi, del kulture te narodnosti pa naj bi bilo medsebojno obračunavanje. Navaja, da je povedal, da so mu celo ubili očeta, ker je trgoval s Srbi, kar naj bi kazalo na resnost zadeve. Meni, da se tožena stranka ni konkretneje opredelila do okoliščine, da mu policija ne bi pomagala. Trdi, da je iz njegovih navedb razvidno, da ga bratranec zelo ogroža, zaradi česar mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozi resna škoda. Nepravilna naj bi bila tudi presoja, da je bil tožnik pri navajanju dejstev kontradiktoren, nedosleden, malo verjeten in zato očitno neprepričljiv. Tožnik predlaga, naj se ga zasliši na glavni obravnavi, še posebej zato, ker v upravnem postopku ni imel pooblaščenca. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in ugoditev prošnji za priznanje mednarodne zaščite, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

7. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da tožnik ne beži pred preganjanjem ali resno škodo, saj je izvorno državo zapustil zaradi spora z bratrancem. Poudarja, da odločba ne temelji na peti alineji 52. člena ZMZ-1, saj tožnika ni označila za kontradiktornega, nedoslednega in zato neprepričljivega. Izpostavlja, da tožnik ni uspel dokazati, da mu država ni sposobna nuditi zaščite. Neutemeljena naj bi bila tožbena navedba, da je tožnika treba zaslišati, ker ni imel pooblaščenca. Ob vložitvi prošnje je namreč odgovoril, da ne želi odvetnika ali pravnega zastopnika.

8. Dne 3. 11. 2020 je sodišče izvedlo glavno obravnavo, na kateri stranki nista navajali novih dejstev. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo. Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje tožnika, saj iz tožbe ni razvidna utemeljitev možnosti njegove drugačne presoje, kot jo je opravila tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje.1 Poleg tega tožnik ni opravičil izostanka z naroka za glavno obravnavo. Zaradi v nadaljevanju predstavljenih razlogov sodišče ni opravilo niti poizvedb o izvorni državi.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

11. Izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Tožena stranka namreč kot bistveno izpostavlja okoliščino, da tožnik ni uspel dokazati, da mu država ni sposobna nuditi zaščite pred grožnjami in dejanji njegovega bratranca. Ker neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke ni bila ugotovitev o očitni nedoslednosti, protislovnosti, lažnosti in mali verjetnosti tožnikovih navedb2, na to nanašajoč se tožbeni ugovor ni utemeljen.

12. Tožnik le z golim ponavljanjem svojih izjav ne pojasni določno tožbenega ugovora, "da se tožena stranka ni konkretneje opredelila do okoliščine, da mu (tožniku) policija ne bi pomagala". Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. To pomeni, da tožnik ni izkazal (dokazal), da mu država ali mednarodna organizacija (prvi odstavek 25. člena ZMZ-1) ne more ali noče nuditi zaščite v smislu drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZMZ-1). Povedano drugače, tudi če bi bilo ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi podani razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ali da obstaja utemeljeno tveganje, da tožnik utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 in da imajo dejanja preganjana, ki naj bi jih v obravnavani zadevi izvajali nedržavni subjekti (tretja alineja 24. člena ZMZ-1), ustrezne lastnosti (26. člen ZMZ-1), je namreč dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.3 Že zato je neutemeljeno tožnikovo mnenje, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

13. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso ESČP za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.4 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.5 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.6 Vendar pa tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, kot rečeno ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z nesposobnostjo subjektov zaščite nuditi zaščito pred preganjanjem ali resno škodo. Tudi z vidika pravil dokaznega bremena Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza določilu 15.b člena (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES7 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost pritožnika (prosilca), da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.8

14. Zato tožena stranka dejanskega stanja, ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Republika Kosovo skladno z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1).9 Iz istih razlogov poročil o izvorni državi ni pridobilo niti sodišče. 15. Iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, je razvidno, da sta bila tožniku zapisnika o prošnji za mednarodno zaščito z dne 20. 7. 2020 in o osebnem razgovoru z dne 17. 8. 2020 prebrana v albanskem jeziku10 in da nanju ni imel pripomb, pri čemer niti v tožbi ni določno opredelil opustitve sodelovalne dolžnosti tožene stranke v zvezi s čim popolnejšo utemeljitvijo prošnje. To pomeni, da je bilo tožniku vsaj na osebnem razgovoru omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja eventualnih nasprotij ali nekonsistentnosti, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, pri čemer je tudi iz obeh zapisnikov razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja, torej mu je zagotovila možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Glede na navedeno tožniku ni bila kršena pravica do izjave in ni utemeljen sicer posplošen tožbeni ugovor, da ga bratranec zelo ogroža, zaradi česar naj bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo, ob upoštevanju siceršnje kulture naroda, ki mu pripada (le zaradi trgovanja s Srbi naj bi mu ubili očeta), grozila resna škoda.

16. Na navedeno presojo ne more vplivati niti posplošen tožbeni ugovor, da tožnik v upravnem postopku ni imel pooblaščenca. Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je namreč zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II.11 Poleg tega je tožnik na (jasno) vprašanje, ali ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito želi odvetnika ali pravnega zastopnika, odgovoril nikalno.

17. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Podobno tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 341/2016 (30. točka obrazložitve). 2 V tem primeru bi izpodbijana odločba temeljila na peti alineji 52. člena ZMZ-1. 3 Tako tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019 (12. točka obrazložitve). 4 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 5 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 6 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 7 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 8 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve . 9 Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi 292/09, Up-1427/09 z dne 8. 1. 2010 je razvidno, da je obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti (18. točka obrazložitve). 10 Iz zapisnika o osebnem razgovoru je sicer razvidno, da je bil prebran v bosanskem jeziku. Vendar pa je bil na naroku prisoten tolmač za albanski jezik, ki je tožnik zapisnik prebral. Zato gre za nepotrebno, vendar očitno pomoto pri sestavi zapisnika. 11 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). Iz prvega odstavka njenega 22. člena je razvidno, da se prosilcem se na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena).