Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je utemeljen sum bil pravnomočno ugotovljen, saj je z zavrnitvijo ugovora zoper obtožnico le-ta postala pravnomočna. V takem primeru je mogoče utemeljen sum ovreči le, če se izkažejo nova dejstva in okoliščine, ki lahko vplivajo na presojo o obstoju utemeljenega suma, takšna dejstva pa se v obravnavani zadevi po pravnomočnosti obtožnice niso izkazala.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugotovilo, da so priporni razlogi zoper obtoženega A. A. še vedno podani.

2. Zoper sklep se pritožuje obtoženčev zagovornik iz pritožbenega razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in predlaga, da se pripor zoper obtoženca odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je utemeljen sum bil pravnomočno ugotovljen, saj je z zavrnitvijo ugovora zoper obtožnico le-ta postala pravnomočna. V takem primeru je mogoče utemeljen sum ovreči le, če se izkažejo nova dejstva in okoliščine, ki lahko vplivajo na presojo o obstoju utemeljenega suma, takšna dejstva pa se v obravnavani zadevi po pravnomočnosti obtožnice niso izkazala.

6. Zagovornik zaključek sodišča prve stopnje, da je podan utemeljen sum, smiselno izpodbija s tem, ko v pritožbi navaja, da morajo v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem biti izkazane posledice, ki se odražajo kot podrejen položaj v skupnosti, kar predstavlja objektivni pogoj kaznivosti, do katerega storilec ni v krivdnem odnosu, in ko izraža prepričanje, da osebe v skupnosti niso bile podrejene in da obtoženec ni izpolnil vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, pač pa je kvečjemu izpolnil znake kaznivega dejanja grožnje. S takimi pritožbenimi navedbami ni mogoče omajati utemeljenega suma, saj ne predstavljajo nobenega novega dejstva ali okoliščine, ki bi se odkrila po tem, ko je utemeljen sum bil pravnomočno ugotovoljen, temveč predstavljajo le pravno naziranje obrambe o pravilnosti kvalifikacije kaznivega dejanja, kar pa bo lahko predmet presoje po opravljeni glavni obravnavi, ko se bo natančno raziskalo dejansko stanje. Z do sedaj ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami pa so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča na ravni utemeljenega suma izkazana dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo očitek o storitvi kaznivega dejanja nasilja v družini.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi, da je izkazana realna in konkretna ponovitvena nevarnost. Pri tem je kot objektivne okoliščine izpostavilo težo kaznivega dejanja (predpisana kazen do 5 let zapora) ter način in okoliščine storitve obravnavanega kaznivega dejanja (obtoženec naj bi nad oškodovancema izvajal psihično in fizično nasilje, ki naj bi ga stopnjeval z resnimi grožnjami po njunem življenju, ko naj bi se 8. 8. 2023 nad očeta spravil celo s sekiro, s katero je celo zamahoval proti njemu in mu pri tem grozil, da ga bo ubil, z grožnjami pa nadaljeval še potem, ko je očetu uspelo odvzeti sekiro obtožencu in celo tudi v prisotnosti policistov). Kot subjektivne okoliščine je sodišče prve stopnje izpostavilo: (-) kontinuirano izvajanje nasilja nad oškodovancema in v daljšem časovnem obdobju, (-) izvrševanje očitanega kaznivega dejanja v preizkusni dobi po pravnomočni sodbi zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ki je bilo storjeno na škodo prav tako njegovih staršev in tudi brata, kar pomeni, da je specialni povratnik, (-) izvrševanje kaznivega dejanja kljub izrečenemu ukrepu prepovedi približevanja na podlagi 19. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ki jo je skoraj vsakodnevno kršil in (-) da ga tudi izrečeni ukrepi in posredovanja policije niso odvrnila od nasilnega vedenja do staršev. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec izkazal veliko mero vztrajnosti in intenzivnosti ter predrznosti. Sodišče prve stopnje pa je izpostavilo tudi, da je obtoženec brez poklica, brez zaposlitve, brez premoženja, da mu edini vir dohodka predstavlja denarna socialna pomoč, da sam priznava odvisnost od prepovedanih drog in da od staršev zahteva dodatna denarna sredstva, ki naj bi jih po prejemu denarne pomoči vračal. 8. Glede na povzeto je vsekakor mogoče le pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da je pri obtožencu izkazana realna in konkretna ponovitvena nevarnost, take presoje pa pritožbene navedbe, da je iz vsega napisanega v sklepu mogoče zaključiti, da obtoženi ne bo več ponovitveno nevaren samo in izključno ob dejstvu, da ga ne bo več na svetu, v vsakem drugem primeru pa je nevarnost visoka, ne morejo omajati in so kot take neutemeljene.

9. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek zagovornika, da neogibnost pripora v izpodbijanem sklepu ni (dovolj) obrazložena, ker ni pojasnjeno zakaj hišni pripor ne bi deloval na obtoženega. Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku 5. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno navedlo, da bi se v primeru uporabe kateregakoli drugega milejšega ukrepa, obtoženec vrnil v dosedanje življenjsko okolje in ob dejstvu svoje odvisnosti, povratništva ter neobstoju vira preživljanja, nadaljeval z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj. Dodatno je poudarilo, da je pri morebitnem hišnem priporu potrebno sodelovanje obtoženca in njegova trdna volja, da ukrepa ne bo kršil, v kar pa senat, glede na njegovo negativno osebnost, močno dvomi.

10. Poleg tega je že s tem, ko se je sodišče prve stopnje izreklo, da je pripor edini v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev obtoženčeve ponovitvene nevarnosti, posredno negativno odgovorilo tudi na vprašanje, ali je morebiti mogoče ponovitveno nevarnost preprečiti z drugim, alternativnim osebnim omejevalnim ukrepom. V konkretnem primeru pa ni mogoče spregledati, da je obtožencu že bil izrečen milejši ukrep prepovedi približevanja, ki pa doslej več kot očitno ni bil učinkovit. Prav tako pa ni jasno v kakšnih (krajevnih) okoliščinah bi bilo morebiti mogoče izvajati hišni pripor. Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v sklepu z dne 19. 10. 2023, se kot edina možnost kaže izvrševanje hišnega pripora na naslovu obtoženčevega bivanja, ki pa je tudi kraj storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, taka možnost pa nikakor ne gre skupaj s ciljem, ki naj bi ga hišni pripor zasledoval tj. preprečiti možnost ponovitve kaznivega dejanja.

11. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

12. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.