Jedro

Tožnik, pri katerem je sicer prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, je v okviru svojega poklica s polnim delovnim časom zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu z dodatnimi omejitvami, zato je njegov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 9. 4. 2008 in št. ... z dne 6. 8. 2008 ter, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je po prejemu izvedenskega mnenja podal pripombe, vendar pa sodišče predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja ni sledilo. Izvedenca bi namreč morala upoštevati delo steklobrusilca. Po letu 1997 je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, kar pomeni, da ne more iti za iste težave in iste omejitve kot leta 1997. Tožnik ne ve, koliko sta izvedenca pri izdelavi mnenja upoštevala utesnitev živcev zapestij, saj sta ugotovila znake utesnitve središčnih živcev zapestij, kar nedvomno otežuje delo tožnika, omejitve, ki jih navajata pa so povezane predvsem v zvezi s tožnikovimi težavami s hrbtenico. Pri delu steklobrusilca je potrebno imeti tako zdravo hrbtenico kot obe roki. Sodišče je le zaslišalo tožnika in pribavilo mnenje izvedencev, s tem da izvedencema tudi ni naložilo dopolnitev mnenja. Prav tako sodišče ni pribavilo opisa del in nalog oz. ni zaslišalo tožnikovega osebnega zdravnika. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče ni navedlo, zakaj ostalih predlaganih dokazov ni izvedlo. Tožnik je prepričan, da za delo steklobrusilca ni zmožen in da je pri njemu podana I. kategorija invalidnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev o zadevi ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca opr. št. ... z dne 6. 8. 2008, s katero je bilo odločeno, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu, brez dvigovanja bremen nad 9 kg, ne več kot 10 krat na uro, brez pripogibanja ledveno križne hrbtenice za več kot 30 stopinj, brez dela, kjer so prisotne splošne vibracije, s polnim delovnim časom od 1. dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 3. 2008 dalje. Tožnika je napotilo, da se v 30 dneh po dokončnosti odločbe prijavi na zavodu za zaposlovanje. O pravici in višini nadomestila za invalidnost pa bo odločeno s posebno odločbo.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bil tožnik z odločbo toženca opr. št. ... z dne 23. 12. 1997 že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno lažje fizično delo brez stalnih prisiljenih drž glave in brez opravil, kjer je potrebna polna groba moč v levici, s polnim delovnim časom od 19. 12. 1997 dalje. Že tedaj je bilo ugotovljeno, da tožnik za svoje delo „steklobrusilec“ ni zmožen. Tožnik je bil nazadnje zaposlen na delovnem mestu manipulativni delavec v E. d.o.o. ..., od 4. 12. 2002 dalje pa je brezposeln. Tožnik je z izpodbijano odločbo ugotovil, da je pri tožniku sicer prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, vendar pa je v okviru svojega poklica s polnim delovnim časom zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu z dodatnimi omejitvami. V zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno z 1. alinejo 2. odst. 60. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Sodišče prve stopnje je omenjeno vprašanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja, ki ga je dne 25. 5. 2010 podala Komisija za fakultetna izvedenskega mnenja pri Medicinski fakulteti v ... Mnenje sta podala specialist ortoped in pa specialist medicine dela, prometa in športa. Izvedenca ugotavljata, da gre pri tožniku za levostransko cervikobrahialgijo ter kronično lumbalgijo, ki je podana že od leta 1997 dalje, nadalje za diskus hernijo na nivoju L3-L4, ki utesnjuje duralno vrečo, z omejeno funkcijo ledveno-križne hrbtenice brez nevroloških izpadov na spodnjih okončinah. Gibljivost vratne hrbtenice je primerna, mišičnih atrofij na rokah ni videti. Ob osebnem pregledu ugotavljata paravertebralno občutljivost ter nakazano spremenjen občutek po zunanji strani desne goleni in stopala ter minimalne znake utesnitve središčnih živcev zapestij ob dobri gibljivosti in brez atrofij mišičja. Ob dokazani dobri gibljivosti (ki jo ohranja s fizičnim delom na kmetiji), brez izrazitih nevroloških deficitov ali atrofij in ob ustrezni mišični moči ter odsotnosti eventualne patologije drugih organskih sistemov izvedenca ocenjujeta, da je ocena invalidnosti ter podano mnenje iz pred sodnega postopka ustrezna. Utemeljenih medicinskih razlogov za višjo stopnjo invalidnosti ali za dodatne omejitve (časovno razbremenitev) izvedenca ne ugotavljata.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje izvedenskega organa, ki je tudi podrobno strokovno obrazloženo. Navedeno mnenje se tudi ne razhaja z medicinsko dokumentacijo v upravnem spisu. Tožnik tekom sodnega postopka druge medicinske dokumentacije niti ni predložil, razen izvida z dne 11. 9. 2007, ki pa se že nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Iz izvidov ne izhaja, da bi bila pri tožniku izgubljena delazmožnost. Nedvomno pa so glede na njegovo zdravstveno stanje, torej predvsem glede na ortopedske težave pa tudi glede na utesnitev živcev v zapestjih potrebne omejitve pri opravljanju dela. Glede na tako podano prepričljivo izvedensko mnenje, je sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnilo.

Glede pritožbenih navedb, da sodišče ni izvedlo dokazov predvsem glede opisa dela steklobrusilca, ki ga je tožnik opravljal pred razvrstijo v III. kategorijo invalidnosti v katero je bil, kot je bilo že obrazloženo razvrščen 23. 12. 1997, pa pritožbeno sodišče poudarja, da omenjeno delo oz. opis tega dela za odločitev ni odločilen, kajti že ob razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti je bilo ugotovljeno, da tožnik za navedeno delo ni več zmožen. V tem primeru tudi sodišče prve stopnje utemeljeno ni pribavljalo opis del in nalog za navedeno delo ter od izvedenca zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri, da se ugotovi ali so pri tožniku podane še kakšne dodatne omejitve za opravljanje poklica – dela steklobrusilca, saj navedeno za odločitev ni odločilno. ZPP v 2. odst. 287. čl. določa, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je s sklepom sprejetim na glavni obravnavi dne 6. 10. 2010 izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo, ker je ocenilo, da je izvedensko mnenje glede delazmožnosti tožnika dovolj obrazloženo.

Odločitev glede zavrnitve predlaganih dokazov je dodatno obrazložilo v izpodbijani sodbi. Iz fotokopije delovne knjižice, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa izhaja, da je tožnik nekvalificiran delavec. Glede na ugotovitve izvedenskega organa pri njemu torej tudi ni podana poklicna invalidnost. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 1. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.