Jedro

Sodna praksa je že oblikovala stališče, da je pojem uporabe vozila običajno povezan z uporabo ter je motorno vozilo v uporabi, če rabi svojemu namenu, to je sicer ne le ob vožnji ali ko je v gibanju, pač pa tudi, če bi bilo npr. v gibanju brez priključenega motorja, kar v konkretnem primeru ni podano, ali uporabljeno v funkciji delovnega stroja - npr. če bi ta stroj deloval, ko bi npr. delovala njegova hidravlika.... V konkretnem primeru pa vozilo ni bilo v običajni funkciji, delavci so se nanj le vzpenjali.

V konkretnem primeru gre za direktno tožbo tretjega, oškodovanca, proti zavarovalnici (965. člen OZ). Podana je obveznost zavarovalnice namesto odgovornega zavarovanca kot povzročitelja škode ter zavarovalnica pride v zamudo in s tem obvezo plačati zamudne obresti po splošnih pravilih, ki urejajo odškodninsko obveznost. Zamuda s plačilom je nastopila, ko je toženko tožnik pozval, naj mu škodo plača.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba v zavrnilnem delu in odločbi o stroških razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in sodba v ugodilnem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 41.730,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 35.430,00 EUR od dne 16.4.2013 dalje do plačila, in od zneska 6.300,00 EUR od dne 4.10.2013 dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo denarne rente za tujo pomoč v višini 300,00 EUR mesečno. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Zoper sodbo sta obe pravdni stranki vložili pritožbo.

3. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju tožene stranke tožnik ni navedel ustrezne trditvene podlage, v tožbi in na prvem naroku je navajal različen potek škodnega dogodka. Trditveno podlago je sodišče oblikovalo z izvedenimi dokazi, kar je nasprotno določbi 2. člena ter 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj mora sodišče odločati v mejah postavljenih zahtevkov, stranke pa morajo navesti vsa dejstva, na katere zahtevke opirajo in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Nepravilne in pomanjkljive trditvene podlage pa ni mogoče dopolnjevati z zaslišanjem in izvedbo drugih dokazov. Ker je sam tožnik navajal različen potek dogodka, se tožena stranka z odločitvijo ne strinja. Tako je tožnik v tožbi najprej navajal, da mu je potem, ko je zmanjkalo asfalta, bilo naročeno, da se povzpne na kamion in z lopato zmeče asfalt s kamiona in se mu je na asfaltu, ko se je že povzpel na kamion, zdrsnilo in je padel z višine 1,2 metra ter si poškodoval roko in kolk. Asfalt je bil vroč, možnost zdrsa je bila zato velika. V vlogi z dne 23.1.2016 je zatrjeval, da je moral stati na vrhu vročega asfalta, in da je podana velika možnost zdrsa že zaradi samega asfalta in emulzije, ki se pri delu z asfaltom uporablja, kar povečuje zdrsnost. Na prvem naroku pa je navajal, da se je povzpel na parkiran kamion zraven ograje in ko je šel na ograjo, je šel še iz ograje na kamion. Pred tem je gor vrgel lopato, nato je šel na kamion in ko je bil na kamionu in stal na stranici, mu je zdrsnilo in je padel ter je bila stranica mastna od asfalta, višina pa je bila 2 metra. Sodišče pa je navedlo, da je na podlagi izpovedi prič ugotovilo, da je tožnik padel vznak med poskusom vzpona. Vzrok padca torej ni bil zdrs na vročem asfaltu, kot je bila trditvena podlaga, pač pa vzpenjanje na kamion, kar sta bistveno drugačna vzroka nastanka škode.

4. Sodišče tudi ni upoštevalo ugovora toženke glede zavarovalnega kritja in je napačno uporabilo materialno pravo. Zavarovanec tožene stranke podjetje M. d.o.o. je imel s toženo stranko sklenjeno zavarovalno pogodbo, katere sestavni del so Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti 01-ODG-01/06 (v nadaljevanju Pogoji). S pogodbo se je toženka napram zavarovancu zavezala, da bo nosila zavarovalno kritje zgolj v določenih primerih zavarovančeve odgovornosti, ne pa v vseh primerih in s tega vidika je nujno upoštevati obseg odgovornosti tožene stranke, ki jo nosi v okviru sklenjene zavarovalne pogodbe s svojim zavarovancem. Pogoji v 3. točki prvega odstavka 3. člena predvidevajo izključitev zavarovalnega kritja, če zavarovanec škodni dogodek povzroči namenoma, pri čemer za namen šteje tudi zavestno ravnanje proti veljavnim predpisom ali proti navodilom, ki jih je izdal naročnik ali organ oblasti. Na podlagi izpovedb zaslišanih prič je sodišče zaključilo, da je bil postopek, po katerem je tožnik opravljal delo, neustrezen. Šlo je za nedopusten, utečen način dela s strani zavarovanca toženke, ki se očitno do danes ni spremenil. Sodišče je ugotovilo, da je šlo za opustitev potrebnega nadzora nad izvajanjem dela delavcev (kar je sicer sodišče upoštevalo v okviru presojanja krivdne odgovornosti in ne kot bi moralo - v okviru vprašanja ali je podano zavarovalno kritje po sklenjeni zavarovalni pogodbi), vendar je kljub temu odločilo, da je zavarovalno kritje po sklenjeni pogodbi podano. Z. M. je v svoji izpovedbi izpostavil, da je bilo hkrati odprtih več gradbišč in je bilo nemogoče, da bi imeli pod nadzorom vse hkrati ter ocenil, da je na gradbišču delovodja "zakon". Glede na takšno oceno bi moralo sodišče veliko večjo pozornost nameniti presoji ali je šlo za zavestno ravnanje zavarovanca proti veljavnim predpisom in posledično izključitev zavarovalnega kritja. Zavarovalnica oz. toženka je z zavarovalno pogodbo prevzela kritje stroškov le, če bo zavarovanec opravljal dejavnost v skladu s pravili in predpisi. Ker je bil zavarovanec toženke tisti, ki ni izvedel ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, je po Pogojih prišlo do izključitve zavarovalnega kritja. Tudi ni nastala škoda v zvezi z uporabo motornega vozila oz. s posestjo le tega. Pogoji v 13. točki tretjega odstavka 3. člena izrecno določajo, da so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki nastanejo v zvezi z uporabo ali posestjo zračnih in vodnih plovil vseh vrst, kakor tudi kopenskih motornih vozil, prikolic in drugih vozil na motorni pogon (samovoznih delovnih strojev, avtodvigal, traktorjev, motokultivatorjev, ipd.). Zavarovalna pogodba, ki sta jo imela zavarovanca sklenjeno s toženo stranko, nikjer ne govori o tem, da bi moralo biti motorno vozilo v funkciji oz. da bi se premikalo. Sodišče je samo v točki 4 navedlo, da je na podlagi izpovedi prič ugotovilo, da je tožnik padel vznak med poskusom vzpona na kamion, ko se je držal za stranice. Vzpenjanje na kamion, držanje za njegove stranice, je uporaba vozila (kot to določajo Pogoji med izključitvami kritja) in je v neposredni vzročni zvezi s tožnikovim padcem, zato je argumentacija sodišča, zakaj zavrača ugovor zavarovalnega kritja, napačna. V konkretnem primeru ne govorimo na splošno o asfaltiranju, kot je navedlo oz. obrazložilo sodišče, češ da asfaltiranje ni pogojeno z delovanjem kamiona, na katerem se je asfalt nahajal, in kamion pri tem ni bil v funkciji (kot npr. kamion z mešalnikom za beton). Še bolj nejasen je zaključek sodišča, da se je kamion uporabil v zvezi z asfaltom in torej ni bil potreben za delo, ki ga je tožnik izvajal. Uporabljeno je bilo tudi motorno vozilo in je zavarovalno kritje izključeno. Ko je tožnik plezal na motorno vozilo, ga je s tem uporabljal kot takšnega (z njegovo višino, strukturo materiala, iz katerega je narejen, stranicami in stojno višino), s tem se ta razlikuje od drugih delovnih sredstev. Lestve in stopnice bi bile potrebne za vzpon na motorno vozilo in ne za asfaltiranje, kar spet dokazuje, da je do škode prišlo zaradi uporabe motornega vozila.

5. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da ni podanega zavarovalnega kritja na podlagi klavzule za dodatno kritje, ki je delodajalčeva odgovornost: 03-ODG-01/06, ki je sestavni del Pogojev in s tem zavarovalne pogodbe, v 4. točki drugega odstavka določa, da zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov zaradi škode, ki je nastala, ker je bil delavcu s strani zavarovanca dan nalog za opravljanje dela v nasprotju z notranjimi akti ali veljavnimi delovnimi postopki. Glede na izvedeni dokazni postopek in ugotovitev sodišča, do katere je prišlo na podlagi enotne izpovedbe zaslišanih prič in sicer, da je bilo ročno razkladanje manjših količin vročega asfalta običajna delovna praksa in da so to že večkrat počeli, ker so bili ekipa in je vsak od njih vedel, da je treba v takih primerih pač to storiti, tožena stranka meni, da bi sodišče moralo presoditi ali je šlo za dopuščanje takšnega dela s strani zavarovanca in odrejeno nalogo za delo v nasprotju z notranjimi akti ter posledično izključitev kritja na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe. O navedenem ugovoru se sodišče ni opredelilo in je v tem delu sodba pomanjkljiva.

6. Napačna je presoja, da je podana odgovornost zavarovanca tožene stranke tudi zato, ker je delavec, torej tožnik, opravil teoretično in praktično usposabljanje ter je bil poučen o pravici do prekinitve dela in obveznosti zavrnitve naloženega dela, s katerim bi prekomerno ogrožal sebe in druge. Zahteva sodišča, da bi moral biti delovodja prisoten v vsakem trenutku delovnega procesa in paziti na delavce, da ti ne bi ogrožali sami sebe in sodelavcev, pa je pretirana, neživljenjska in ne zdrži presoje. Na gradbišču tudi sicer poteka več delovnih procesov hkrati in ni za pričakovati, da bo delovodja lahko nadziral vse delavce naenkrat, kar pomeni, da prisotnost delovodje ne more preprečiti eventualnih nepravilnosti. V nasprotnem primeru bi vsak delavec dejansko potreboval svojega nadzornika in nadzorniki svoje nadzornike. V takšnem primeru tudi ne bi imelo nobenega smisla, da se delavce poučuje o varstvu in zdravju pri delu, saj bi nanje neprenehoma pazila odgovorna oseba delodajalca. Način in okoliščine, kako se je tožnik lotil plezanja na tovornjak in samo dejstvo, da se je odločil za takšno početje, nasprotuje osnovni previdnosti, ki se pričakuje od običajnega človeka. Kot je ugotovilo sodišče, so vsi zaslišani izpovedali, da so bili seznanjeni s tem, kako se asfaltira gradbišče, vendar je sprejelo napačno odločitev. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bil tožnik že od leta 2004 pri M. d.o.o. zaposlen za opravljanje del na raznih gradbiščih po Sloveniji, vendar kljub temu dela ni opravljal s skrbnostjo, ki se od njega pričakuje. Delavec je dolžan delo opravljati s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb, česar sodišče v sodbi sploh ni argumentiralo, v smislu če je tudi delavec kaj naredil narobe, ali je s svojim nepravilnim načinom dela soprispeval k nastanku škode. Po mnenju tožene stranke nedvomno je, s tem, ko se je odločil za nepazljivo plezanje na keson tovornjaka. Dejstvo je, da eventualna krivda delodajalca ni razlog za izključitev soodgovornosti delavca. Pravilen način vzpenjanja na kamion je iz lestve oz. posebnih stopnic, ne pa iz zidu ali česa podobnega in o tem so bili delavci poučeni, kot je povedala tudi izvedena priča M. Ž., ki je za zavarovanca toženke opravil raziskavo delovne nezgode. Po mnenju tožene stranke sodišče pri svoji presoji ni namenilo zadosti pozornosti Poročilu o delovni nezgodi in ga ni dokazno ocenilo, čeprav bi to moralo storiti, zato sodba v tem delu nima razlogov. Vsekakor bi se tožnik glede na dolgoletne izkušnje dela na gradbišču in lastnega znanja v tistem trenutku lahko odločil in z delom počakal, dokler ne prejme ustrezni delovni pripomoček ali le tega nenazadnje odklonil. O tem se sodišče ni izjasnilo. Vsekakor z izvedenim dokaznim postopkom ni bilo potrjeno, da je tožniku kdorkoli naročil, naj se dela loti na način, da spleza na tovornjak (tč. 7 sodbe), česar sodišče prav tako ni upoštevalo pri odločanju o soprispevku tožnika.

7. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina, odmera ni skladna z merili, ki jih zastavi 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina. V skladu z določilom drugega odstavka tega člena mora sodišče pri odmeri te odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine kot tudi namen odškodnine, ki ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Slednje pomeni dolžnost sodišča, da odmeri takšno odškodnino, ki bo pravilno umeščena v razmerja med majhnimi in velikimi škodami oz. odškodninami zanje ter bo v skladu z odškodninami, kakršne prisojajo sodišča za podobne primere. Naloga sodišča je torej, da določi odškodnino, ki bo primerno in pravično zadoščenje za oškodovančeve težave na čutnem in duševnem področju, ki bo torej po eni strani individualizirana, po drugi strani pa tudi objektivizirana v smislu prej omenjenih razponov in primerjav. Tožena stranka meni, da sodišče pri odmeri konkretne odškodnine zgoraj obrazloženemu subjektivnemu in objektivnemu merilu ni posvetilo zadostnega pomena. Na podlagi medicinske dokumentacije tožeče stranke in iz nje izhajajočega zdravljenja, izvedenskega mnenja ter navedb tožeče stranke na naroku, ni podlage za prisojo tako visoke odškodnine. Za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so oškodovanci v podobnih primerih dobili bistveno nižjo odškodnino. Opozarja na primere iz sodne prakse VSL0067805, VS0010989 in VS00111862, ko so bile prisojene nižje odškodnine.

8. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se toženi stranki naloži v plačilo nematerialno škodo v višini še 30.770,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2013 ter materialno škodo zaradi potrebne tuje pomoči v znesku 11.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2013. Zavarovalna vsota iz naslova zavarovanja podjetja M. d.o.o. je izčrpana, kot je ugotovilo sodišče, toda obresti bi morale biti prisojene od prejema odškodninskega zahtevka dalje, od 19.3.2013 in ne šele od 16.4.2013. V tem delu predlaga spremembo sodbe.

9. Napačna je tudi odločitev, da ni podana tudi odgovornost podjetja C., ki je bilo glavni izvajalec na predmetnem gradbišču, kar je posledica zmotne ali vsaj nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Izpodbijano odločitev je namreč sodišče sprejelo le na podlagi določil Pogodbe o oddaji in prevzemu del, ki je bila sklenjena med C. in tožnikovim delodajalcem ter na podlagi pisnega sporazuma o skupnih varstvenih ukrepih na gradbišču, po katerih naj bi obstajala izključna odgovornost tožnikovega delodajalca za varno izvajanje del, ne pa na podlagi dejanskih okoliščin obravnavanega škodnega primera. V obravnavanem primeru je namreč pri asfaltiranju dvorišča sodelovalo večje število delavcev, ki so bili zaposleni pri različnih delodajalcih, pri čemer pa je bilo jasno določeno, da je bil delovodja predmetnega delovišča R. K., sicer delovodja podjetja C. To so potrdile zaslišane priče N. V., N. V., kakor tudi K. P.. Nenazadnje je tudi priča Z. M. izpovedal, da so po uvedbi delavcev v delo (delavci podjetja C.) delali pod nadzorom delovodje oziroma vodje gradbišča, pri čemer pa je bil delovodja K. R. in da je delovodja "zakon na gradbišču". Torej, da se je dejansko v praksi delalo drugače, kot je to sicer s pogodbo in sporazumom o skupnih varnostnih ukrepih določeno in da je organizacijo dela in nadzor nad delom, tudi delavcev podjetja C., v obravnavanem primeru tožnika, izvajal delovodja C-ja, ki je bil posledično tudi vsaj soodgovoren za varstvo pri delu in zagotovitev primernih delovnih sredstev. Tudi iz izpovedi te priče je razvidno, da je bilo razkladanje asfalta iz kamiona na način, kot je to želel storiti tožnik, povsem običajna praksa in da je očitno kot delovodja dopuščal delo na sicer nepravilen in nevaren način, kot je to ugotovilo sodišče. Tožena stranka bi morala plačati odškodnino iz naslova obeh sklenjenih zavarovanih polic. To pa ne glede na dejstvo, da je sodišče svojo odločitev sprejelo na podlagi zmotne ugotovitve, da je tožnik padel vznak med poskusom vzpona na kamion, ko se je držal za stranice in ne tedaj, ko je že stal na kamionu, kot je to trdil v svojih navedbah in tudi izpovedal na glavni obravnavi. Tožnik je namreč nedvomno izpovedal, da "ko sem že bil na kamionu in sem stal na stranici, mi je zdrsnilo in sem padel. Stranica je namreč bila mastna od asfalta in če hodiš po asfaltu, imaš tudi delovne čevlje mastne, padel sem iz kamiona vznak." Zato je ugotovitev sodišča, da iz njegove izpovedi izhaja, da v trenutku padca še ni stal na kamionu, dejansko protispisna. Deloma zmotno je sodišče povzelo tudi izpoved priče V. N.. Le-ta je namreč izpovedal, da je bil tožnik v trenutku padca "skoraj na kamionu" oziroma pojasnil, da je bil z eno nogo čez stranico, drugo pa je imel na stranici kamiona. Torej, da se je tožnik dejansko v trenutku padca že nahajal na kamionu, kar je razvidno tudi iz pisne izpovedi te priče z dne 1.6.2013. Navedena priča tudi ni izpovedala, da bi tožnik padel v trenutku, ko se je držal stranice kamiona, kot je to povzelo sodišče v razlogih sodbe. Način škodnega dogodka, kot ga je ugotovilo sodišče, ne izhaja niti iz izpovedi tožnika niti iz izpovedi priče V. N., temveč je svojo odločitev sodišče sprejelo izključno na podlagi zapisa v prijavi poškodbe pri delu in izpovedi priče K. P., ki se dogodka očitno slabo spominja. Opis škodnega dogodka te priče je namreč v nasprotju z dejanskim stanjem, pa tudi nemogoč ali vsaj nelogičen. V kolikor bi bil tožnik v trenutku padca dejansko z nogama na zidu in s telesom nagnjen naprej ter se držal stranice kamiona, kot je to izpovedala priča K. P. in ugotovilo sodišče, tožnik ne bi mogel pasti vznak, kot se je to dejansko zgodilo in kar so potrdile vse zaslišane priče, temveč bi padel naprej v vmesni prostor med kamionom in ograjnim zidom. Sodišče bi zato ob kritični presoji izvedenih dokazov moralo ugotoviti, da je do padca tožnika prišlo, ko se je že nahajal na kamionu, kar je trdil in izpovedal tožnik, saj je tudi stranica kamiona del le-tega. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja pa bi sodišče moralo ugotoviti, da obstaja tudi objektivna odgovornost zavarovancev tožene stranke kot izvajalcev nevarne dejavnosti. Sodišče preozko tolmači pojem nevarne dejavnosti, ko šteje, da je šlo za padec z višine 1,2 metra s kamiona, ko tožnik še ni začel z razkladanjem vročega asfalta. To dejstvo ni odločilno, tudi samo vzpenjanje na kamion in stanje na kamionu, ki je naložen z vročim asfaltom, predstavlja okoliščino, ki opredeljuje delo kot nevarno s posledično objektivno odgovornostjo. Gotovo pa obstaja glede na prej navedeno vsaj krivdna odgovornost tudi podjetja C. iz istih razlogov, kot je odločilo sodišče za podjetje M. C..

10. Tožnik meni, da je nematerialna škoda odmerjena v prenizkem znesku, sodišče bi mu moralo prisoditi še 11.500,00 EUR na račun odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, prav tako dodatnih 10.000,00 EUR zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v tem obsegu je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Prav tako bi moralo prisoditi 1.000,00 EUR zaradi skaženosti. Skupni znesek odškodnine za nematerialno škodo tako znaša 72.500,00 EUR, toženi stranki bi sodišče moralo naložiti v plačilo še 30.770,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo.

11. Tožnik izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za tujo pomoč, podaja razloge, meni, da bi moralo toženi stranki sodišče naložiti v plačilo 5.400,00 EUR več, torej skupno 11.700,00 EUR. Meni tudi, da mu pripada vtoževana renta za tujo pomoč v znesku 300,00 EUR mesečno za čas od 1.10.2013 dalje in to pojasni. Priglaša tudi stroške pritožbe.

12. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. Meni, da je neutemeljena ter predlaga njeno zavrnitev. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, moralo bi ugotoviti, da je tožnik v trenutku škodnega dogodka že stal na kamionu oz. stranici, in odločiti, da je podana tudi objektivna odgovornost. Sodišče je preverjalo trditev obeh strank in v ta namen ocenilo dokaze ter na podlagi proste presoje izvedenih dokazov sprejelo odločitev. Izključitveni razlog iz 3. točke prvega odstavka 3. člena je neutemeljen in si ga tožena stranka zmotno tolmači. Ta razlog se nanaša na odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ v smislu 148. člena OZ. Za krivdno ravnanje delavcev pa obstaja celo objektivna odgovornost delodajalca po 147. členu OZ, tako je tudi stališče sodne prakse (npr. sodba VS RS III Ips 95/2004, VSL I Cpg 147/2011 in VSM I Cp 1708/2009). V konkretnem primeru pa je predmet pogodbe zavarovanje civilnopravne odškodninske odgovornosti delodajalca tožeče stranke. Med predpostavkami splošne odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ je tudi protipravnost, ki se vedno odraža v kršenju veljavnih predpisov. Poleg tega se pri dokazanih ostalih predpostavkah odškodninske odgovornosti krivda delodajalca vedno domneva, s tem pa se domneva tudi določena stopnja zavestnosti delodajalca pri kršenju predpisov. Enako stališče pa je zavzela tudi pravna teorija. Cit: "Kljub temu da je zavarovanec tisti, ki nosi rizik za ravnanje povzročitelja škode po splošnih pravilih obligacijskega prava, pa tega rizika ni treba raztezati tudi tako daleč, da bi to povzročilo izgubo njegovih zavarovalnih pravic, saj to ne bi bilo v skladu z namenom, ki ga je zasledoval ob sklenitvi zavarovanja" (primerjaj tudi Cigoj, Stojan, Veliki komentar obligacijskih razmerij, IV. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1986, str. 2477). V prid tej razlagi govori tudi določba tretjega odstavka 929. člena ZOR, ki sicer velja za premoženjska zavarovanja, a ni razloga, da ga ne bi mogli analogno uporabiti tudi za zavarovanja odgovornosti. Opozarja tudi na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1708/2009. Tudi navedba tožene stranke, da so nadrejeni kršili pravila varnega dela, je ne osvobaja odškodninske odgovornosti tožniku. Sicer je pritožba tudi sama s sabo v nasprotju, saj po drugi strani poskuša prikazati ravno obratno, to je, da je njen zavarovanec storil vse, da do škodnega dogodka ne bi prišlo. Napačni so tudi razlogi pritožbe, ki se nanašajo na izključitev odgovornosti zaradi uporabe oz. posesti motornega vozila, sodbeni razlogi pa so pravilni.

13. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

14. Sodišče druge stopnje je sodbo preizkusilo v okviru razlogov obeh pritožb, ob tem pa opravilo tudi uradni preizkus glede pravilne uporabe materialnega prava ter morebitnih bistvenih postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

15. Tožnik je v tožbi navajal, da je utrpel škodo v nesreči pri delu na gradbišču, med asfaltiranjem na dvorišču stanovanjske hiše, vzpenjal se je na kamion in ko se je že povzpel, mu je zdrsnilo na asfaltu, ki je bil vroč in je bila hoja na njem nevarna. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, ko je ocenilo izpovedbo tožnika v povezavi z izpovedbami prič, da se je tožnik vzpenjal na kamion, padel pa je v času, ko je stal na stranici kesona od kamiona, tedaj mu je spodrsnilo in je padel. Iz tega sledi, da je sodišče odločalo v okviru trditvene podlage, le da je ugotovilo, da je do nezgode prišlo še preden se je tožnik na kamion povzpel. 2. oz. 7. člen ZPP nista kršena, kot to neutemeljeno očita pritožba.

16. Sodišče prve stopnje je upoštevalo ugovore zavarovalnega kritja ter se je do njih opredelilo. Tako se je opredelilo do ugovora, da je odgovornost po Pogojih izključena, ker naj bi šlo za zavestno kvalificirano kršitev predpisov. Sama pritožba ugotavlja, ko povzema izpovedbo direktorja zavarovanca tožene stranke Z. M., da je bilo odprtih več gradbišč in je bilo (za njih) nemogoče, da bi imeli vse pod nadzorom, kar, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, kaže, saj tedaj na gradbišču niti delovodje ni bilo, da gre za malomarno ravnanje zavarovanca tožene stranke in ne za zavestno kršitev. Ne gre torej za namerno ravnanje zavarovalčevih zaposlenih in tudi ne za situacijo, ko bi bil delavcu dan nalog za opravo dela v nasprotju s predpisi. Sicer pa že pritožba med drugim zapiše, da njen zavarovanec ni izvedel ukrepov za zagotovitev varnega dela, kar utemeljuje sprejeti sklep sodišča o opustitvah, torej malomarnem ravnanju delodajalca. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na določbo 4. točke drugega odstavka klavzule za dodatno kritje (ko Pogoji glede delodajalčeve odgovornosti izključujejo tudi škode, ki so nastale, ker je bil delavcu s strani delodajalca dan nalog za odpravljanje dela v nasprotju z notranjimi akti). Da bi bil tak nalog dan, ni ugotovljeno. Če so delavci že večkrat nepravilno opravili delo, to še ne pomeni, da jim je bil spornega dne dan tak nalog, nasprotno, ugotovljeno je, da konkretnih navodil ob odsotnosti delovodij niti imeli niso.

17. Jasno je, da zavarovalnica odgovarja le v okviru sklenjene zavarovalne pogodbe, vendar ni uspešna v pritožbi z izpostavljanjem, da so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki nastanejo v zvezi z uporabo ali posestjo zračnih in vodnih plovil vseh vrst, kakor tudi kopenskih motornih vozil, prikolic in drugih vozil na motorni pogon. Sodna praksa je že oblikovala stališče, da je pojem uporabe vozila običajno povezan z uporabo ter je motorno vozilo v uporabi, če rabi svojemu namenu, to je sicer ne le ob vožnji ali ko je v gibanju, pač pa tudi, če bi bilo npr. v gibanju brez priključenega motorja, kar v konkretnem primeru ni podano, ali uporabljeno v funkciji delovnega stroja - npr. če bi ta stroj deloval, ko bi npr. delovala njegova hidravlika.... V konkretnem primeru pa vozilo ni bilo v običajni funkciji, delavci so se nanj le vzpenjali (primerjaj sodno prakso, npr. Odločba VS RS, sodba in sklep II Ips 415/2011 z dne 20.10.2014).

18. Tožena stranka se želi ekskulpirati oz. prevaliti odgovornost izključno na delavca, a tudi v tem obsegu nima prav. Delo, ki ga je tistega dne opravljal tožnik in je prišlo ob tem do poškodbe, ni bilo nevarno, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče. Zato tudi ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Če je delo postalo nevarno, ob vzpenjanju na kamion, je postalo zato, ker delodajalec ni poskrbel za ustrezno orodje, v konkretnem primeru bi to bile lestve, pa tudi ustrezna zaščitna ograja. Prav tako pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da soprispevek delavca, tožnika, ni podan.

19. Deljeno odgovornost ureja prvi odstavek 171. člena OZ, po tej določbi ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšanja odškodnine. Vendar pa ni mogoče vsakega ravnanja delavca, ki bi prispevalo k nastanku škodnega dogodka in škode, opredeliti kot ravnanja, ki je razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. Ravnanje delavca mora imeti namreč znake neskrbnega ravnanja. Ker gre za delovno nesrečo, je kot merilo treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za določeno vrsto dejavnosti. Sodišče prve stopnje je presodilo konkretne okoliščine primera, ugotovilo, da so delavci večkrat ročno razkladali manjše količine vročega asfalta (ne torej vedno), da so o tem, kako se asfaltira gradbišče, bili seznanjeni. Navedenega dne so navodilo za delo dobili pred odhodom na gradbišče, vendar je na gradbišču deževalo, delovodje ni bilo, ustreznih sredstev za opravo dela jim delodajalec ni zagotovil, vzrok je torej opustitev ustreznih ukrepov, kot je pojasnilo prvostopenjsko sodišče (7. točka razlogov, 5. člen Zakona o varstvu in zdravju pri delu - ZVZD) ter je primarno treba izhajati iz dejstva, da je zagotavljanje varstva pri delu zakonska obveznost delodajalca in pravica delavca, ki dela v korist delodajalca. Kakih konkretnih opustitev delavca, ki bi kazale na njegov soprispevek (npr. nezadostna pozornost, objestnost - pritožba le na splošno omenja nepazljivost delavca, česar s konkretnimi razlogi ne utemelji) pa tožena stranka ne zatrjuje in tudi niso v sodbi ugotovljene. Po 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, ki je veljal v času obravnavane nezgode) mora delodajalec delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti, ki jo ureja OZ. Nadzor nad delavci, pa čeprav so strokovno usposobljeni, nima tako nebistvenega pomena, kot to meni pritožnica, saj bi delodajalec, če bi delavce med delovnim procesom nadziral, torej ali ravnajo po ustreznih varstvenih ukrepih, in upošteval tudi konkretne razmere (dejstvo, da je tedaj deževalo, je povzročilo dodatno zdrsnost), moral tudi dodatno ukrepati, tega pa ni storil. Okoliščine konkretnega primera, ko je bil tožnik poučen o varstvu pri delu, in se je zavedal neprimernosti dela, ko ustreznih pripomočkov ni imel na razpolago (npr. lestve), bi lahko kazale na njegov (minimalen) soprispevek, a le, če bi se tedaj tam nahajal delovodja, od katerega bi delovna sredstva lahko zahteval, oz. v nasprotnem delo odklonil, a ga ni bilo. V konkretnih okoliščinah pa na tožnika takega očitka ni mogoče nasloviti, in soodgovornost delavca tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podana. Pritožnica še očita, da sodišče pri svoji presoji ni namenilo zadosti pozornosti Poročilu o delovni nezgodi in ga ni dokazno ocenilo, čeprav bi to moralo storiti. Ta očitek ne drži, saj je dokazno ocenjeno (točka 4 sodbe), ob tem pa tudi drugi dokazi, skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP.

20. Neutemeljena je pritožba tudi, ko napada presojo pravične odškodnine. Konkretne razloge poda le glede presoje odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenem in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V prvem odstavku 179. člena OZ je določeno, da prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni. S tem je uzakonjeno načelo individualizacije višine odškodnine, ki po ustaljeni sodni praksi od sodišča terja, da mora upoštevati stopnjo in trajanje bolečin ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti, ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto ter posege vanjo. Prvostopenjsko sodišče je pri presoji upoštevalo dotedanje in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem (dolgotrajnost zdravljenja, številčnost obiskov pri zdravnikih in hospitalizacijo) in to pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ustrezno ovrednotilo, enako velja za presojo primerne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ko so upoštevane tožnikove omejitve in s tem povezane duševne bolečine. Pritožba izpostavi določene odločbe sodišč, z zaključkom, da so oškodovanci v podobnih primerih dobili bistveno nižjo odškodnino. Vendar pa pregled zadev, ki jih pritožba citira, pokaže, da gre za povsem neprimerljive zadeve, kjer so oškodovanci utrpeli manjši obseg poškodb in tudi utrpeli manjši obseg bolečin, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem so bile nižje intenzitete in trajanja, prav tako je bilo zmanjšanje življenjskih aktivnosti nižje in s tem povezane duševne bolečine. Pregled sodne prakse nasprotno pokaže, da so oškodovanci v primerljivih primerih, prejeli primerljive odškodnine (celokupne) za nepremoženjsko škodo (npr. zadeve VS001124, VS VS001923, VS 002031 - celokupna odškodnina je nekoliko nižja, a ob bistveno krajšem zdravljenju in obsegom nevšečnosti in bolečin). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v tem obsegu materialno pravo pravilno uporabljeno in pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani.

K pritožbi tožnika:

21. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku, da je zaključek sodišča, da je v obravnavani zadevi obstajala odgovornost tožnikovega delodajalca, ne pa tudi tretjega, to je družbe C., ki je bilo tedaj glavni izvajalec del na predmetnem gradbišču, zmoten in to zato, ker je napačno uporabilo materialno pravo, posledično pa tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

22. Sodišče prve stopnje je kot odločilno okoliščino štelo, da sta se zavarovanec tožene stranke tj. družba, pri kateri je bil zaposlen tožnik, ki je bila podizvajalec družbe C., z Osnovno pogodbo o oddaji in prevzemu del in Pisnem sporazumom o skupnih varstvenih ukrepih na gradbišču, ki je bil sklenjen na podlagi 25. člena ZVZD ter 4. člena Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravju pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju Uredba) dogovorili, da bo na gradbišču zavarovanec tožene stranke, to je družba C. d.o.o., prevzel nase odgovornost za prevzem del, zagotovitev delovne sile in izvajanje varstvenih ukrepov na gradbišču, da bo na gradbišču skrbel in izvajal za svoja dela in delavce, vse varnostne ukrepe po veljavni zakonodaji in da bo izvajal pogodbena dela samo z delavci, ki so pri njem v delovnem razmerju, da bo poskrbel za stalno vodenje prevzetih del, svojih delavcev in odgovarjal za njihovo varnost in usposobljenost ter poškodbe pri delu. Zato je štelo, da družbi C. d.d., ni mogoče očitati odgovornosti. To stališče je napačno, sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je lahko nosilec dejavnosti tudi naročnik in ne prevzemnik posla, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, in s tem tudi dejanski delodajalec, kar se je izkazalo prav v primerih skupnih delovišč. Zato je odškodninsko odgovornost razširila tudi prek okvira delodajalca v formalnem smislu na tako imenovanega dejanskega delodajalca, ko je npr. delavec opravljal vnaprej nekonkretizirana dela, ko je bil nosilec dejavnosti naročnik, ki je tudi organiziral delovni proces oz. poskrbel za nadzor (odločbe VS RS II Ips 634/2004, 199/2007, 21/2012, 347/2004, 659/2007, 207/2014,...). Pritožnik še trdi, da so določene priče v postopku izpovedovale prav to, da je bil za nadzor zadolžen delovodja, sicer delovodja družbe, ki je bila naročnik, pri kateri tožnik ni bil zaposlen, vendar sodišče teh izpovedb ni ocenilo, saj je zmotno štelo, da je to neodločilno oz. je določeno težo dalo le še okoliščini, da delovodje tedaj na gradbišču ni bilo, kdo pa je bil zadolžen za ta delovni proces, nadzor delavcev..., pa zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo. Če bi torej držalo, kar trdi pritožnik, da je bil tretji dejanski delodajalec (družba C. kot glavni izvajalec), bi to pomenilo, saj je, kot se je zatrjevalo že v tožbi, tudi ta družba imela zavarovano odgovornost pri toženi stranki, da ta družba in zanjo tožena stranka solidarno s formalnim delodajalcem odgovarjata za škodo, ki je tožniku nastala v delovni nezgodi, in bi zato tožena stranka na podlagi solidarne zaveze njenih zavarovancev napram tožniku za plačilo odškodnine, morala izplačati odškodnino do višine seštevka obeh zavarovalnih vsot in ne le ene, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek v presežku (nad zneskom 41.730,00 EUR - zavarovalna vsota po pogodbi s tožnikovim delodajalcem) iz tega razloga zavrnilo, čeprav je ugotovilo, da gre tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnina 28.500,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 20.000,00 EUR in za strah 1.500,00. EUR, skupno 50.000,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo in 6.500,00 EUR odškodnine za materialno škodo (prim. tudi odločbe VS RS II Ips 135/2014 in VSC Cp 5/2017). V konkretnem primeru gre za direktno tožbo tretjega, oškodovanca, proti zavarovalnici (965. člen OZ). Podana je obveznost zavarovalnice namesto odgovornega zavarovanca kot povzročitelja škode, ter zavarovalnica pride v zamudo in s tem obvezo plačati zamudne obresti po splošnih pravilih, ki urejajo odškodninsko obveznost, ter je zato pritrditi pritožbi tožnika, da je zamuda s plačilom nastopila, ko je toženko tožnik pozval, naj mu škodo plača (drugi odstavek 299. člena OZ - prim. odločbe VS RS II Ips 707/2006, VSL II Cp 427/2017, VSL 605/2016,.. ). Prvostopenjsko sodišče zaradi pravno napačnega stališča, da je zamuda nastopila šele, ko je zavarovalnica odklonila plačilo, odločilnih dejstev, ki bi omogočala presojo nastopa zamude, ni ugotovilo.

23. Ni pa utemeljen očitek, da so odločilna dejstva v zvezi s potekom dela tik pred nezgodo napačno ugotovljena. Iz tožnikove izpovedbe izhaja to, kar je zapisalo sodišče prve stopnje, da je padel, ko je stal na stranici, da še ni stal na kamionu, saj je bil na njem le z eno nogo, je povedala priča, očividec, N., kar navede tudi pritožnik (z eno nogo - skoraj na kamionu), tudi drugi očividec, priča K., je izpovedal, da je bil tožnik z nogama še na ograji. Ugotovljene okoliščine (način dela, nizka višina,..) tudi ne utemeljujejo sklepa o objektivni odgovornosti, kot je pravno pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

24. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožnika, izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje v okviru pravilne uporabe materialnega prava in gornjih napotkov ugotovi odločilna dejstva, da bo lahko sprejelo pravilno odločitev. Do pritožbenih trditev tožnika glede neutemeljene zavrnitve zahtevka v zvezi z višino se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj to vprašanje za enkrat še ni aktualno. Pritožbo tožene stranke pa je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo v ugodilnem delu, saj tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, potrdilo (353. člen ZPP).

25. V posledici delne razveljavitve sodbe je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločbo ter se odločitev o stroških, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom, pridrži za končno odločbo (165. člena ZPP).