Jedro

Ni mogoče šteti, da vložena tožba nima podlage v nobenem predpisu, že samo zato, ker bi bila morda na pravdo (zaradi uporabe napačne določbe konkretnega predpisa) napotena napačna oseba. Če je izdan napotitveni sklep in se tožnik ravna po njem, tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni mogoče zavreči.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstaja ločitvena pravica toženca za znesek 70.386,79 EUR na tožnikovih nepremičninah parc. št. 33/8 k. o. 1820 in št. 560/8 k. o. ... Tožencu je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnika.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga spremembo sodb sodišč nižjih stopenj z zavrženjem tožbenega zahtevka ter priglaša revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. **Dejanski okvir spora**

5. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva: - zoper tožnika je bil dne 5. 12. 2014 začet postopek osebnega stečaja; - toženec je v stečajnem postopku prijavil terjatev v znesku 70.386,79 EUR in ločitveno pravico na tožnikovih nepremičninah parc. št. 33/8 k. o. ... in št. 560/8 k. o. ..., ki naj bi jo pridobil na podlagi izvršilnega naslova; - stečajni upravitelj je v celoti priznal terjatev, prerekal pa je ločitveno pravico, saj je bila pri navedenih nepremičninah v zemljiški knjigi vpisana le predznamba hipoteke; - stečajni upravitelj je bil s sklepom stečajnega sodišča o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic opr. št. St 5955/2014 z dne 27. 5. 2015 napoten na pravdo za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

6. Ugotovljen je bil neobstoj toženčeve ločitvene pravice na nepremičninah, saj je začetek stečajnega postopka (z izjemo zakonsko določenih primerov) ovira za upravičitev predznambe. Postopek izvršbe ali zavarovanje se z začetkom stečajnega postopka ustavi, če upnik do takrat še ni pridobil ločitvene pravice.

7. Zavrnjen je bil toženčev ugovor, da je bil sklep o napotitvi na pravdo materialnopravno zmoten in da dejansko tožnik za tožbo sploh nima pravnega interesa, ker naj bi bil zahtevek za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice mogoč le v primeru, ko bi ločitvena pravica predhodno nastala; tožnik pa je trdil, da sploh ni nastala. Sodišči sta tožencu pojasnili, da ima ugotovitvena tožba, na katero je bil tožnik napoten s pravnomočnim sklepom stečajnega sodišča, svoj temelj v posebnem predpisu, in sicer Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Gre za enega od alternativnih pogojev iz drugega odstavka 181. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zato tožniku ni bilo treba izkazovati še posebnega pravnega interesa, temveč je za dopustnost tožbe zadoščal napotitveni sklep. Če je prerekana ločitvena pravica, ki je nastala na podlagi izvršilnega naslova, mora v skladu s 308. členom ZFPPIPP tožbo vložiti tisti, ki je pravico prerekal. Če tožnik tožbe ne bi vložil, bi veljalo, da ločitvena pravica velja za priznano.

**Revizijske navedbe**

8. Revident vztraja, da bi tožnik lahko vložil tožbo za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice na podlagi 308. člena ZFPPIPP le v primeru, če bi ločitvena pravica predhodno sploh nastala. Tožnik pa je ves čas trdil nasprotno – da ta ni nastala. Napotitveni sklep naj bi torej ne imel temelja v ZFPPIPP, zato naj bi pravdno sodišče nanj ne bilo vezano in bi moralo tožbo zavreči. V poštev naj bi prišla kvečjemu uporaba 305. člena ZFPPIPP, po katerem bi moral toženec kot upnik tožiti na plačilo zavarovane terjatev iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, v nasprotnem primeru pa bi ločitvena pravica prenehala. Sodišče namreč ne more izbirati, koga bo napotilo na pravdo, ampak je vezano na določbe ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče naj bi se tudi ne opredelilo do pritožbenih očitkov v zvezi s tem, katera določba ZFPPIPP bi morala biti uporabljena, in v zvezi s presojo prvostopenjskega sodišča, da bi v primeru opustitve vložitve tožbe ločitvena pravica veljala za priznano.

**Presoja dovoljenosti revizije**

9. V tem sporu kot tožeča stranka nastopa fizična oseba, nad katero je bil začet postopek osebnega stečaja. Sodišči prve in druge stopnje sta postopek vodili po pravilih gospodarskega spora, ne da bi ugotovili, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 481. člena ZPP. Na naravo gospodarskega spora ni mogoče sklepati niti na podlagi 6. točke 483. člena ZPP, saj gre za določbo, ki je bila uveljavljena ob uveljavitvi ZPP v letu 1999, to je v času, ko zakonodaja postopka osebnega stečaja še ni urejala. Spori, ki so povezani s fizično osebo, ki ni gospodarski subjekt in nad katero je začet postopek osebnega stečaja, praviloma niso povezani z izvajanjem gospodarske dejavnosti. Zato za postopke, ki so povezani s postopkom osebnega stečaja, določba 6. točke 483. člena ZPP ne velja, če ni podan kateri od drugih razlogov iz 481. do 484. člena ZPP za uporabo pravil postopka v gospodarskih sporih.1

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v zvezi z vprašanjem dovoljenosti neposredne revizije postopalo po določbah o rednem pravdnem postopku, kjer je neposredna revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP2); za razliko od neposredne revizije v gospodarskih sporih, ki je dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 200.000,00 EUR (490. člen ZPP). Ker sporna vrednost v obravnavani zadevi znaša 70.386,79 EUR, je revizija dovoljena.

**Presoja utemeljenosti revizije**

11. Revizija ni utemeljena.

12. Končna odločitev v zadevi je pravilna. Bistveno je to, kar je navedlo že sodišče druge stopnje: napotitveni sklep, s katerim je bil na tožbo napoten stečajni upravitelj, ki je ločitveno pravico prerekal, je postal pravnomočen. Pravnomočna lahko postane tudi napačna odločitev, če pritožba zoper njo ni vložena ali če je ne sanira niti pritožbeno sodišče. Na pravnomočen napotitveni sklep – bodisi pravilen bodisi napačen – je bilo pravdno sodišče vezano. Zmotno je revizijsko stališče, da ima morebitna zmotnost (sicer pravnomočnega) napotitvenega sklepa za posledico, da mora tožnik dodatno utemeljevati, pravdno sodišče pa ugotavljati pravni interes za ugotovitveno tožbo. Tudi v teoriji se navaja, da je v primerih, ko predpisi procesnopravne narave sodišče pooblaščajo, da stranko napoti na pravdo za ugotovitev obstoja določene pravice, pravni interes zajet v sami zakoniti napotitvi na pravdo – napotitev „konzumira“ pogoj pravnega interesa.3 Ni mogoče šteti, kot zmotno meni revident, da vložena tožba sploh nima podlage v nobenem predpisu, že samo zato, ker bi bila morda na pravdo (zaradi uporabe napačne določbe konkretnega predpisa) na pravdo napotena napačna oseba. Kolikor je izdan napotitveni sklep in se tožnik ravna po njem, tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni mogoče zavreči. 13. Ob povedanem bi bilo brezpredmetno opredeljevanje sodišča druge stopnje do pritožbenih očitkov glede pravilne uporabe določb ZFPPIPP in glede posledic opustitve vložitve tožbe. Za končno odločitev v pravdi ta materialnopravna vprašanja namreč niso bila odločilna. Revidentu je treba ob tem pojasniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso4 procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje. Sodišču druge stopnje se ni treba vselej izrecno opredeliti do pritožbenih navedb, ampak zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe. Če se sodišče druge stopnje strinja z razlogi sodišča prve stopnje, mu jih ni treba ponavljati, temveč se lahko na njih sklicuje. Pomembno je le, da iz razlogov drugostopenjske sodbe izhaja, da se je s pritožbenimi očitki seznanilo seznanilo in jih ni prezrlo. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje korektno povzelo pritožbene navedbe (glej 3. točko obrazložitve sodbe), torej jih ni prezrlo; nanje pa je odgovorilo s sklicevanjem na pojasnilo sodišča prve stopnje in še z nekaterimi dodatnimi pojasnili v zvezi s temeljem ugotovitvene tožbe v konkretni zadevi. S tem je sodišče druge stopnje zadostilo standardu obrazloženosti sodbe, zato zatrjevana procesna kršitev ni podana.

14. Ob rob zgornjim pojasnilom revizijsko sodišče dodaja še naslednje. Toženec se v tej pravdi ni branil z navedbami, da njegova ločitvena pravica obstaja. Nasprotno, celo sam je navedel: „Dejstvo je, da upniku ločitvena pravica, kot trdi tudi tožeča stranka, sploh ni nastala, [...]“.5 Njegova obramba je temeljila pretežno na argumentu, da naj bi tožnik ne izkazal pravnega interesa za tožbo in da bi moralo stečajno sodišče na pravdo v skladu s 305. členom ZFPPIPP napotiti kvečjemu toženca kot upnika. Zavzemal se je torej za zavrženje tožbe, medtem ko pravzaprav ni nasprotoval vsebinskim razlogom, zaradi katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen – to je ugotovitvi, da ločitvena pravica ne obstaja, ker je bila hipoteka zgolj predznamovana, predznamba pa se do začetka stečajnega postopka ni upravičila. Če torej toženec pritrjuje temu, da ločitvene pravice sploh nima, ker je nikoli ni pridobil (četudi jo je v stečajnem postopku prijavil), potem – z vidika končne odločitve o pravici – zanj ne bi bilo nobene razlike, ali je njen (ne)obstoj ugotovljen po tožbi stečajnega dolžnika (oziroma stečajnega upravitelja) ali po tožbi upnika. Prav tako bi v obeh primerih sam nosil stroškovno posledico pravde.6 Stroškovni posledici bi se tako res lahko izognil le v primeru, da bi bil on sam napoten na pravdo, pa te ne bi sprožil. Vendar, kot je bilo pojasnjeno, pravilnost napotitvenega sklepa ne more več biti predmet presoje v tej pravdi. Če bi upnik (ki se pravzaprav strinja s tem, da ločitvene pravice nima) želel preprečiti, da se stečajnega upravitelja napoti na pravdo za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice, ker bi se s tem izognil pravdi in njenim stroškovnim posledicam, bi lahko v stečajnem postopku prijavo ločitvene pravice pravočasno umaknil in to uveljavljal v pritožbi zoper napotitveni sklep. V tem primeru bi mu bilo – četudi ne bi bil on tisti, ki je bil napoten na pravdo – treba priznati pravni interes za pritožbo.

**Odločitev o reviziji**

15. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

16. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženec z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka).

1 Enako sodba Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 38/2017 z dne 13. 3. 2018, 6. točka obrazložitve. 2 Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E. 3 Glej A. Galič, Ugotovitvena tožba (Pravosodni bilten, št. 2/2012), str. 64-65. 4 Glej, na primer, odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah opr. št. II Ips 513/2008 z dne 13. 5. 2010, II Ips 482/2008 z dne 17. 12. 2009, II Ips 233/2014 z dne 25. 2. 2016 in druge. 5 Odgovor na tožbo, list. št. 12. 6 Celo če bi kot toženec tožbeni zahtevek pripoznal, saj bi moral biti - da bi mu tožnik povrnil pravdne stroške - po določbi 157. člena ZPP kumulativno izpolnjen tudi pogoj, da toženec ni dal povoda za tožbo. V obravnavanem primeru pa je povod za tožbo dejstvo, da je v stečajnem postopku toženec sam prijavil ločitveno pravico.