Jedro

Jedro

Pravilno je sodišče prve stopnje izhajalo iz dejstva, da sta bila oba, torej tožnik in A. A., strokovnjaka s svojega področja, zato se je od njiju pričakovala večja skrbnost.

Pravilno je sodišče prve stopnje izhajalo iz dejstva, da sta bila oba, torej tožnik in A. A., strokovnjaka s svojega področja, zato se je od njiju pričakovala večja skrbnost.

Tožnik bi si lahko koruzo pogledal že pred žetvijo oziroma v kolikor je ob sami žetvi videl, da je slednja v tako slabem stanju, bi kot skrben gospodar moral izkazati veliko skrbnejše ravnanje, kot ga je, in o slednjem že pred žetvijo obvestiti A. A.

Tožnik bi si lahko koruzo pogledal že pred žetvijo oziroma v kolikor je ob sami žetvi videl, da je slednja v tako slabem stanju, bi kot skrben gospodar moral izkazati veliko skrbnejše ravnanje, kot ga je, in o slednjem že pred žetvijo obvestiti A. A.

Pogoj za veljavnost pripoznave je, da je izražena jasno, nepogojno in določno.

Pogoj za veljavnost pripoznave je, da je izražena jasno, nepogojno in določno.

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala od tožene stranke (toženke) plačilo zneska 13.714,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da tožnik krije celotne stroške postopka nastale pred sodiščem prve stopnje.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala od tožene stranke (toženke) plačilo zneska 13.714,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da tožnik krije celotne stroške postopka nastale pred sodiščem prve stopnje.

2.Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil dogovor, da bo A. A. prisoten pri žetvi koruze, pri tem pa sodišče neobrazloženo zaključuje, da bi prisotnost slednjega preprečila, da bi prišlo do spora. Ogled ob žetvi namreč ni bil dogovorjen, sicer pa je A. A. takrat bil v Nemčiji in se na njivi tudi ne bi mogel oglasiti. Sodišče prve stopnje se ukvarja s skrbnostjo gospodarja, pri čem pa preferira pomanjkanje slednje pri tožniku, ne ukvarja pa se z enako potrebno skrbnostjo pri toženki oziroma pri A. A. Sodišče zapiše, da je ostalo kup nejasnosti in odprtih vprašanj, glede na takšne ugotovitve bi se moralo samo lotiti razjasnjevanja dejstev in okoliščin, ki bi prispevala k pravični odločitvi o tožbenem zahtevku tožnika. Sodišče je verjelo zgolj pričam B. B., C. C. in D. D., da je bilo pred žetvijo stanje koruze brezhibno, vendar nobena od teh prič ni bila na njivi, izvedba agrotehničnih ukrepov pa ne zagotavlja, da je koruza ob silaži bila brez napak. Prav tako priča D. D. o zadevi ni vedel povedati ničesar, razen da je imel slabe izkušnje s tožnikom. Nadalje je sodišče v celoti spregledalo, da sta priči E. E. in F. F. izpovedala, v kakšnem stanju je bila celotna njiva oziroma preostanek, na katerem ni zrasla koruza. Takšna izpovedba pa je bistvena, če se je že sodišče pri svoji odločitvi oprlo zgolj na izpovedbo prič. Sodišče prve stopnje povsem arbitrarno zaključi, da je tožnik ravnal malomarno. Prav tako je sodišče neutemeljeno zaključilo, da je vračilo zneska 3.000,00 EUR s strani A. A. sovpadalo z zneskom avansa, ki ga je plačal tožnik po drugem računu, saj takšen zaključek nima podlage, nenazadnje je sam A. A. izpovedal, da je vračal 3.000,00 EUR iz razloga, "zaradi božjega miru". Tako ni bilo govora o nobenem pokrivanju avansa, nesporno pa je s tem A. A. svojo obveznost delno priznal, slednji pa tudi nikoli ni zavračal vrnitve kupnine. Sodišče prve stopnje je dokaze ocenjevalo v nasprotju z njihovim namenom, zaradi tega je kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje, s tem pa je bilo kršeno materialno pravo. Nenazadnje je tožnik ugovarjal kršitev določb 286.b člena ZPP, zato je strankam bil dodeljen še osemdnevni rok, da se izjavijo o odgovoru G. G. d.o.o. Navedeno kaže na nesprejemljiv način vodenja glavne obravnave, pri tem pa je iz zapisnika razvidno, da je sodišče kršilo zavezujočo določbo 279. č člena ZPP, saj ni izdelalo programa vodenja postopka z vsemi z zakonom predpisanimi sestavinami. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

2.Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil dogovor, da bo A. A. prisoten pri žetvi koruze, pri tem pa sodišče neobrazloženo zaključuje, da bi prisotnost slednjega preprečila, da bi prišlo do spora. Ogled ob žetvi namreč ni bil dogovorjen, sicer pa je A. A. takrat bil v Nemčiji in se na njivi tudi ne bi mogel oglasiti. Sodišče prve stopnje se ukvarja s skrbnostjo gospodarja, pri čem pa preferira pomanjkanje slednje pri tožniku, ne ukvarja pa se z enako potrebno skrbnostjo pri toženki oziroma pri A. A. Sodišče zapiše, da je ostalo kup nejasnosti in odprtih vprašanj, glede na takšne ugotovitve bi se moralo samo lotiti razjasnjevanja dejstev in okoliščin, ki bi prispevala k pravični odločitvi o tožbenem zahtevku tožnika. Sodišče je verjelo zgolj pričam B. B., C. C. in D. D., da je bilo pred žetvijo stanje koruze brezhibno, vendar nobena od teh prič ni bila na njivi, izvedba agrotehničnih ukrepov pa ne zagotavlja, da je koruza ob silaži bila brez napak. Prav tako priča D. D. o zadevi ni vedel povedati ničesar, razen da je imel slabe izkušnje s tožnikom. Nadalje je sodišče v celoti spregledalo, da sta priči E. E. in F. F. izpovedala, v kakšnem stanju je bila celotna njiva oziroma preostanek, na katerem ni zrasla koruza. Takšna izpovedba pa je bistvena, če se je že sodišče pri svoji odločitvi oprlo zgolj na izpovedbo prič. Sodišče prve stopnje povsem arbitrarno zaključi, da je tožnik ravnal malomarno. Prav tako je sodišče neutemeljeno zaključilo, da je vračilo zneska 3.000,00 EUR s strani A. A. sovpadalo z zneskom avansa, ki ga je plačal tožnik po drugem računu, saj takšen zaključek nima podlage, nenazadnje je sam A. A. izpovedal, da je vračal 3.000,00 EUR iz razloga, "zaradi božjega miru". Tako ni bilo govora o nobenem pokrivanju avansa, nesporno pa je s tem A. A. svojo obveznost delno priznal, slednji pa tudi nikoli ni zavračal vrnitve kupnine. Sodišče prve stopnje je dokaze ocenjevalo v nasprotju z njihovim namenom, zaradi tega je kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje, s tem pa je bilo kršeno materialno pravo. Nenazadnje je tožnik ugovarjal kršitev določb 286.b člena ZPP, zato je strankam bil dodeljen še osemdnevni rok, da se izjavijo o odgovoru G. G. d.o.o. Navedeno kaže na nesprejemljiv način vodenja glavne obravnave, pri tem pa je iz zapisnika razvidno, da je sodišče kršilo zavezujočo določbo 279. č člena ZPP, saj ni izdelalo programa vodenja postopka z vsemi z zakonom predpisanimi sestavinami. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.V odgovoru na pritožbo toženka odgovarja na navedbe tožnika iz pritožbe, se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

3.V odgovoru na pritožbo toženka odgovarja na navedbe tožnika iz pritožbe, se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih oziroma uradno upoštevanih kršitev določb postopka, ki bi vplivale na zakonitost izvedbe slednjega, prav tako je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe materialnega prava, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih oziroma uradno upoštevanih kršitev določb postopka, ki bi vplivale na zakonitost izvedbe slednjega, prav tako je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe materialnega prava, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožnik zahteval plačilo 13.714,92 EUR. Med strankama je nesporno, da je tožnik plačal avans in bi iz tega naslova moral prejeti 365 ton koruzne silaže po ceni 45,00 EUR za tono in 120 ton po ceni 55,00 EUR na tono. Tožnik trdi, da je prejel le 88 ton, toženka pa, da je prejel več kot je bilo dogovorjeno. Nesporno je spravilo in odvoz koruzne silaže ter tehtanje potekalo brez prisotnosti A. A. (slednji je sin toženke in se je v njenem imenu dogovarjal s tožnikom). Sporno pa je, ali bi A. A. moral biti prisoten oziroma obveščen o spravilu koruzne silaže ali je bilo požeto zgolj 88 ton namesto dogovorjenih 476 ton in ali plačilo zneska 3.000,00 EUR pomeni priznanje dolga.

7.Pravilno je sodišče prve stopnje izhajalo iz dejstva, da sta bila oba, torej tožnik in A. A., strokovnjaka s svojega področja, zato se je od njiju pričakovala večja skrbnost (6. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Na podlagi slednjega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi tožnik, ki se je ukvarjal s kmetijsko dejavnostjo, glede na situacijo, ko je ob žetvi ugotovil tako izredno slabo stanje koruze oz. kot je sicer izpovedal (ni pa zatrjeval), da je požel zgolj 50% njive ter pridobil zgolj 88 ton namesto 476 ton koruzne silaže, A. A. moral na primeren način seznaniti o manjku, preden je koruzno silažo odpeljal z njiv oz. jo prodal naprej, neglede na dogovor o prisotnosti A. A. pri žetvi. Pri tem je sodišče prve stopnje opravilo temeljito dokazno oceno tako izpovedbe tožnika kot priče A. A., pri tem pa zaključilo, da tožnik ni dal realne možnosti toženkinemu sinu pregledati požeto količino koruzne silaže in se na lastne oči prepričati o dejanskem stanju. Nenazadnje je tožnik koruzo požel 15. 10. 2022, prevoz pa je bil opravljen 17. 10. 2022 in 22. 10. 2022, tožencu oziroma A. A. pa je dal rok, da pregleda koruzo 16. 10. ob 22ʰ z obvestilom, da naj pregleda požeto do 08ʰ zjutraj. Prav tako ni sporno, da nobena, v postopku zaslišana priča, ni bila prisotna v celotnem procesu in ki bi lahko potrdila, v kakšnem stanju je bila koruza pred žetvijo, ob žetvi, o količini požete koruze in odvozu slednje na tehtanje. Pri tem pa je toženec ugovarjal, da je koruza bila kvalitetna in, da je povsem možni, da je tožnik slednjo odpeljal z različnimi prevozniki.

6.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožnik zahteval plačilo 13.714,92 EUR. Med strankama je nesporno, da je tožnik plačal avans in bi iz tega naslova moral prejeti 365 ton koruzne silaže po ceni 45,00 EUR za tono in 120 ton po ceni 55,00 EUR na tono. Tožnik trdi, da je prejel le 88 ton, toženka pa, da je prejel več kot je bilo dogovorjeno. Nesporno je spravilo in odvoz koruzne silaže ter tehtanje potekalo brez prisotnosti A. A. (slednji je sin toženke in se je v njenem imenu dogovarjal s tožnikom). Sporno pa je, ali bi A. A. moral biti prisoten oziroma obveščen o spravilu koruzne silaže ali je bilo požeto zgolj 88 ton namesto dogovorjenih 476 ton in ali plačilo zneska 3.000,00 EUR pomeni priznanje dolga.

8.Nadalje sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik izpovedal, da je požel le 50 % parcele, druga polovica njive pa je bila v plevelu in se ni dala požeti. O slednjem pa ustrezne trditvene podlage ni podal. Tožnik je šele ob zaslišanju začel zatrjevati, da je bila koruza polna plevela in da zaradi slednjega polovico njive ni požel (14. do 16. točka obrazložitve). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi si tožnik lahko koruzo pogledal že pred žetvijo oziroma v kolikor je ob sami žetvi videl, da je slednja v tako slabem stanju, bi kot skrben gospodar moral izkazati veliko skrbnejše ravnanje, kot ga je, in o slednjem že pred žetvijo obvestiti A. A..

7.Pravilno je sodišče prve stopnje izhajalo iz dejstva, da sta bila oba, torej tožnik in A. A., strokovnjaka s svojega področja, zato se je od njiju pričakovala večja skrbnost (6. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Na podlagi slednjega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi tožnik, ki se je ukvarjal s kmetijsko dejavnostjo, glede na situacijo, ko je ob žetvi ugotovil tako izredno slabo stanje koruze oz. kot je sicer izpovedal (ni pa zatrjeval), da je požel zgolj 50% njive ter pridobil zgolj 88 ton namesto 476 ton koruzne silaže, A. A. moral na primeren način seznaniti o manjku, preden je koruzno silažo odpeljal z njiv oz. jo prodal naprej, neglede na dogovor o prisotnosti A. A. pri žetvi. Pri tem je sodišče prve stopnje opravilo temeljito dokazno oceno tako izpovedbe tožnika kot priče A. A., pri tem pa zaključilo, da tožnik ni dal realne možnosti toženkinemu sinu pregledati požeto količino koruzne silaže in se na lastne oči prepričati o dejanskem stanju. Nenazadnje je tožnik koruzo požel 15. 10. 2022, prevoz pa je bil opravljen 17. 10. 2022 in 22. 10. 2022, tožencu oziroma A. A. pa je dal rok, da pregleda koruzo 16. 10. ob 22ʰ z obvestilom, da naj pregleda požeto do 08ʰ zjutraj. Prav tako ni sporno, da nobena, v postopku zaslišana priča, ni bila prisotna v celotnem procesu in ki bi lahko potrdila, v kakšnem stanju je bila koruza pred žetvijo, ob žetvi, o količini požete koruze in odvozu slednje na tehtanje. Pri tem pa je toženec ugovarjal, da je koruza bila kvalitetna in, da je povsem možni, da je tožnik slednjo odpeljal z različnimi prevozniki.

9.Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno dokazno ocenilo (8. člen ZPP) tudi fotografijo in sms sporočila, ki jih je predložil tožnik, kot tudi izpovedbe zaslišanih prič, ki so izpovedovale o stanju koruze pred žetvijo (pri tem niso izpovedovale le o stanju koruze, ampak tudi o izvedenih agrotehtničnih ukrepih na njivi, s čemer se je nasprotovalo tožnikovi trditvi o slabi kvaliteti tal), prav tako je ocenilo izpovedbe prič E. E., F. F., H. H., D. D. ter C. C., ki so požele koruzo in tiste, ki so nazadnje koruzo odvozile in na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da glede na toženčevo zatrjevanje stanja koruze pred žetvijo, ko se je tožnik o njenem stanju lahko prepričal pred žetvijo, nemožnost sodelovanja A. A. med žetvijo in po njej (z danim izredno kratkim rokom za pregled koruze), pomanjkljivimi trditvami o obsegu požete koruze (trditve o požetvi celotne njive in izpovedbo tožnika o požeti zgolj polovici njive) je ostal dvom, na katerega je opozorila toženka, da je tožnik koruzo lahko odpeljal tudi z drugimi prevozi oz. da tožnik ni dokazal, da je na njivi bilo požeto zgolj 88 ton in ne preko 470 ton.

8.Nadalje sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik izpovedal, da je požel le 50 % parcele, druga polovica njive pa je bila v plevelu in se ni dala požeti. O slednjem pa ustrezne trditvene podlage ni podal. Tožnik je šele ob zaslišanju začel zatrjevati, da je bila koruza polna plevela in da zaradi slednjega polovico njive ni požel (14. do 16. točka obrazložitve). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi si tožnik lahko koruzo pogledal že pred žetvijo oziroma v kolikor je ob sami žetvi videl, da je slednja v tako slabem stanju, bi kot skrben gospodar moral izkazati veliko skrbnejše ravnanje, kot ga je, in o slednjem že pred žetvijo obvestiti A. A..

10.Tako je, glede na dokazno breme strank v postopku, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je na tožniku trditveno in dokazno breme glede obsega požete koruze. Tožnik pa tudi ni predlagal izvedenca, ki bi glede na velikost njive lahko pojasnil koliko koruze se bi lahko pridelalo (toženec je dokazni predlog umaknil, tožnik pa ga ni postavil), s tem pa sodišče prve stopnje ni moglo s stopnjo zanesljivosti odločiti o utemeljenosti zahtevka in je zaključek sodišča, da tožnik dokaznega bremena ni zmogel, pravilna.

9.Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno dokazno ocenilo (8. člen ZPP) tudi fotografijo in sms sporočila, ki jih je predložil tožnik, kot tudi izpovedbe zaslišanih prič, ki so izpovedovale o stanju koruze pred žetvijo (pri tem niso izpovedovale le o stanju koruze, ampak tudi o izvedenih agrotehtničnih ukrepih na njivi, s čemer se je nasprotovalo tožnikovi trditvi o slabi kvaliteti tal), prav tako je ocenilo izpovedbe prič E. E., F. F., H. H., D. D. ter C. C., ki so požele koruzo in tiste, ki so nazadnje koruzo odvozile in na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da glede na toženčevo zatrjevanje stanja koruze pred žetvijo, ko se je tožnik o njenem stanju lahko prepričal pred žetvijo, nemožnost sodelovanja A. A. med žetvijo in po njej (z danim izredno kratkim rokom za pregled koruze), pomanjkljivimi trditvami o obsegu požete koruze (trditve o požetvi celotne njive in izpovedbo tožnika o požeti zgolj polovici njive) je ostal dvom, na katerega je opozorila toženka, da je tožnik koruzo lahko odpeljal tudi z drugimi prevozi oz. da tožnik ni dokazal, da je na njivi bilo požeto zgolj 88 ton in ne preko 470 ton.

11.Sodišče prve stopnje ima nadalje ustrezne razloge glede vračila zneska 3.000,00 EUR s strani A. A. tožniku. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da slednji pomeni zgolj vračilo avansa, ki ga je plačal tožnik po drugem računu in ne pomeni pripoznave dolga, pri tem pa je sodišče dokazno ocenilo izpovedbo A. A. in tožnika, kaj je plačilo pomenilo ter na podlagi slednjega sprejelo odločitev, s katero sodišče druge stopnje v celoti soglaša (25. točka obrazložitve).

10.Tako je, glede na dokazno breme strank v postopku, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je na tožniku trditveno in dokazno breme glede obsega požete koruze. Tožnik pa tudi ni predlagal izvedenca, ki bi glede na velikost njive lahko pojasnil koliko koruze se bi lahko pridelalo (toženec je dokazni predlog umaknil, tožnik pa ga ni postavil), s tem pa sodišče prve stopnje ni moglo s stopnjo zanesljivosti odločiti o utemeljenosti zahtevka in je zaključek sodišča, da tožnik dokaznega bremena ni zmogel, pravilna.

12.Pripoznava je enostranska izjava volje, ki učinkuje ne glede na upnikovo privolitev in ne glede na obliko izjave. Dana je lahko izrecno ali s konkludentnim ravnanjem. Drugi odstavek 364. člena OZ kot primere posrednega priznanja dolga navaja, da dolžnike nekaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Pogoj za veljavnost pripoznave je, da je izražena jasno, nepogojno in določno. Iz dolžnikove izjave oziroma konkludentnega ravnanja mora biti nesporno razvidno, da dolžnik priznava obstoj določene svoje obveznosti. Sodišče mora oceniti, ali se dolžnikova izjava, glede na okoliščine v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg, okoliščine primera pa ne smejo vzbujati dvoma o tem, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost. Tako je bistveno, da se izjava dolžnika nanaša na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi1. Zato dejanje toženke s plačilom zneska, v zvezi s katerim je sodišče prve stopnje sledilo izpovdbi A. A., da je bil znesek vrnjen zaradi "ljubega miru" oz. kot vračilo avansa po zadnji pogodbi, ne predstavlja pripoznave v tej pravdi vtoževanega zneska, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

11.Sodišče prve stopnje ima nadalje ustrezne razloge glede vračila zneska 3.000,00 EUR s strani A. A. tožniku. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da slednji pomeni zgolj vračilo avansa, ki ga je plačal tožnik po drugem računu in ne pomeni pripoznave dolga, pri tem pa je sodišče dokazno ocenilo izpovedbo A. A. in tožnika, kaj je plačilo pomenilo ter na podlagi slednjega sprejelo odločitev, s katero sodišče druge stopnje v celoti soglaša (25. točka obrazložitve).

13.Pritožnik očita sodišču prve stopnjekršitev določb postopka, ker ni naredilo programa vodenja postopka v skladu z 279.č člena ZPP. Gre za relativno bistveno kršitev, tj. za kršitev določb postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP), slednjega pa pritožnik ne zatrjuje.

12.Pripoznava je enostranska izjava volje, ki učinkuje ne glede na upnikovo privolitev in ne glede na obliko izjave. Dana je lahko izrecno ali s konkludentnim ravnanjem. Drugi odstavek 364. člena OZ kot primere posrednega priznanja dolga navaja, da dolžnike nekaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Pogoj za veljavnost pripoznave je, da je izražena jasno, nepogojno in določno. Iz dolžnikove izjave oziroma konkludentnega ravnanja mora biti nesporno razvidno, da dolžnik priznava obstoj določene svoje obveznosti. Sodišče mora oceniti, ali se dolžnikova izjava, glede na okoliščine v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg, okoliščine primera pa ne smejo vzbujati dvoma o tem, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost. Tako je bistveno, da se izjava dolžnika nanaša na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi1. Zato dejanje toženke s plačilom zneska, v zvezi s katerim je sodišče prve stopnje sledilo izpovdbi A. A., da je bil znesek vrnjen zaradi "ljubega miru" oz. kot vračilo avansa po zadnji pogodbi, ne predstavlja pripoznave v tej pravdi vtoževanega zneska, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

14.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Pritožnik očita sodišču prve stopnjekršitev določb postopka, ker ni naredilo programa vodenja postopka v skladu z 279.č člena ZPP. Gre za relativno bistveno kršitev, tj. za kršitev določb postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP), slednjega pa pritožnik ne zatrjuje.

15.Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer 625 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 466,65 EUR, kot izhaja iz II. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

14.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------

15.Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer 625 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 466,65 EUR, kot izhaja iz II. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1Sklep II Ips 541/2006 z 17. 12. 2008.

-------------------------------

Zveza:

1

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.