Jedro

Ugotavljanje presežnih delavcev oziroma določanje delavcev, ki jim preneha delovno razmerje, v okviru majhnih organizacijskih skupin, ni v skladu z zakonom oziroma kolektivno pogodbo. Ugotavljanje presežnih delavcev po organizacijskih enotah pride v poštev pri dislociranih enotah, med katerimi ni možno medsebojno razporejati delavcev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo razveljavilo sklepe tožene stranke z dne 17.8.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožnicam. Posledično je sodišče toženi stranki naložilo, da tožnicam prizna vse pravice iz delovnega razmerja od 20.4.1995 dalje. Sodišče ugotavlja, da je bil pri toženi stranki izveden postopek ugotovitve presežnih delavcev. Zato so bili delavci ocenjeni po pravilih za reševanje presežnih delavcev z dne 21.6.1991. Ocenjevanje so opravili vodje sektorjev 8.6.1994. Vsi delavci so bili ocenjeni kot nadpovprečni, zato je za prenehanje delovnega razmerja bil uporabljen korekcijski faktor - strokovna izobrazba. Sodišče zaključuje, da ugotavljanje presežnih delavcev oziroma delavcev, ki jim preneha delovno razmerje ni bilo pravilno izvedeno, ker so bili delavci razdeljeni v premajne skupine, in ker ni bil uporabljen osnovni kriterij - delovna uspešnost. Medsebojno bi tožena stranka morala primerjati vse delavce iste kategorije v podjetju. Tožena stranka tudi strokovne izobrazbe ni pravilno vrednotila, saj sta program "telefonist" in "administrativni manipulant" oba na nivoju IV. stopnje strokovne izobrazbe, kar pa pri tožnici ni bilo upoštevano.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevke tožnic zavrnilo. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni ravnala nepravilno, ko je oceno delovne uspešnosti, ki je bila za vse enaka, eliminirala, in pri določanju presežnih delavcev upoštevala prvi korekcijski faktor - strokovno izobrazbo. Tožnica je bila presežek, ker je z njo primerljiv delavec invalid in mu zaradi tega statusa ne more prenehati delovno razmerje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil postopek opredelitve presežnih delavcev izpeljan zakonito.

Tožnice so zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložile revizijo. V reviziji uveljavljajo oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navajajo, da pri ugotavljanju presežnih delavcev ni bil upoštevan Zakon o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93), ki predvideva način reševanja trajnih presežkov v gozdno gospodarskih podjetjih. Nobeno od sodišč ni navedlo razlogov, zakaj ne upošteva tega zakona, tako izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nepravilno je, da so bili delavci razvrščeni v manjše skupine. Drugostopno sodišče, ki se s tako razdelitvijo strinja, za tako stališče ni navedlo razlogov. Nespoštovanje osnovnega kriterija - ocenjene delovne uspešnosti - pomeni nezakonitost postopka ugotavljanja presežnih delavcev. Upoštevanje delovne uspešnosti je obvezno. Ker drugostopna sodba nima razlogov o celi vrsti odločilnih okoliščin je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Tudi kriterij šolske izobrazbe ni bil enako upoštevan pri vseh delavcih. Delovno mesto tožnice v času, ko ji je prenehalo delovno razmerje, ni bilo ukinjeno. Revidentke predlagajo, da revizijsko sodišče spremeni drugostopno sodbo tako, da zavrne pritožbo tožene stranke, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da je presežke delavcev ugotavljala v zakonitem in pravilnem postopku, zato predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija je utemeljena.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) v 36. b členu določa kriterije, ki se zlasti upoštevajo pri določitvi delavcev katerih delo postane trajno nepotrebno. Ti kriteriji so: strokovna izobrazba delavca oziroma usposobljenost za delo in potrebna dodatna znanja in zmožnosti; delovne izkušnje; delovna uspešnost; delovna doba; zdravstveno stanje in socialno stanje.

Določba 3. odstavka istega člena pa določa, da se kriteriji za ugotavljanje nepotrebnih delavcev podrobneje uredijo s kolektivno pogodbo oziroma s splošnim aktom. Na podlagi te določbe je Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93), ki je veljala od 1.7.1993 dalje, v 13. členu določala, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Po določbi 2. odstavka 17. člena Zakona o delovnih razmerjih je delavec lahko razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Tožena stranka pa pri določanju presežnih delavcev ni upoštevala tega temeljnega načela, ampak je medsebojno primerjavo opravila le v zelo ozkih grupah delavcev oziroma v okviru razdrobljenih organizacijskih enot. V izpodbijani sodbi je sodišče druge stopnje tak način določanja presežnih delavcev sprejelo kot pravilen, s tem pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Pri določanju presežnih delavcev se delavce razvršča v različne kategorije glede na zahtevano stopnjo izobrazbe, ne pa glede na obstoječe organizacijske enote. Ugotavljanje presežnih delavcev po organizacijskih enotah pride v poštev le pri dislociranih enotah, med katerimi ni možno medsebojno razporejati delavcev.

Pravilno pa je stališče pritožbenega sodišča, da v obravnavanem primeru ni možno uporabiti temeljnega merila za ohranitev zaposlitve, to je delovne uspešnosti, ker se ta ni ugotavljala na predpisan način, kot ugotavlja sodišče. Uporabiti se zato morajo ostali kriteriji, tako kot jih določa 13. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da Zakon o gozdovih v postopku določanja presežnih delavcev ni bil kršen. Ta zakon je pomemben le za toženo stranko, ker ji zagotavlja sredstva za razreševanje presežnih delavcev. Zakon pa ni izključeval možnosti ugotavljanja presežnih delavcev, nasprotno ob podpisu pogodbe z Republiko Slovenijo so presežni delavci že morali biti določeni, ker je seznam presežnih delavcev priloga h pogodbi.

Glede na obrazloženo bo v novem postopku potrebno ugotoviti, ali pri toženi stranki obstojijo delovna mesta, na katere bi lahko bile razporejene tožnice, glede na svojo strokovno izobrazbo, in potem ob upoštevanju kriterijev ugotoviti kdo bo ohranil delovno razmerje oziroma komu bo to prenehalo. Revizijsko sodišče pripominja, da so v zadevi zbrane nekatere listine (pogodbe o zaposlitvi, fotokopije delovnih knjižic), iz katerih bi se dalo ugotoviti, ali pri toženi stranki obstojijo delovna mesta h katerim bi lahko bile razporejene tožnice.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP ugodilo reviziji in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).