Jedro

Kolikor se napoved pritožbe šteje za umaknjeno, potem sodišče prve stopnje ni dolžno izdelati sodbe z obrazložitvijo skladno s 324. členom ZPP, ampak postane pravnomočna sodba, ki skladno s prvim odstavkom 496. člena ZPP v obrazložitvi vsebuje samo navedbe tožbenih zahtevkov in dejstev, na katere stranke opirajo zahtevke.

Izrek

Pritožba se zavrne glede izpodbijane II/I. in II/ III. točke izreka sodbe in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) I Pg 92/2012 z dne 15.10.2012 izreklo: „I/I. Zaradi delnega umika tožbe se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 145330/2011 z dne 10.10.2011 v delu zahtevka tožeče stranke delno razveljavi glede plačila glavnice v višini 5.783,56 EUR s pripadki in se v tem obsegu postopek ustavi. II/I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 145330/2011 z dne 10.10.2011 se delno vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka N. G. I. E. d.d., L. ..., C. dolžna plačati tožeči stranki A. C. d.o.o., K. u. ..., C. znesek 4.890,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi : - od zneska 350,63 EUR od 30.4.2011 dalje do plačila, - od zneska 398,92 EUR od 8.5.2011 dalje do plačila, - od zneska 2.644,39 EUR od 8.5.2011 dalje do plačila, - od zneska 570,00 EUR od 11.5.2011 dalje do plačila, - od zneska 77,11 EUR od 23.5.2011 dalje do plačila, - od zneska 68,40 EUR od 31.5.2011 dalje do plačila, - od zneska 38,56 EUR od 31.5.2011 dalje do plačila, - od zneska 65,09 EUR od 31.5.2011 dalje do plačila, - od zneska 73,22 EUR od 31.5.2011 dalje do plačila, - od zneska 133,06 EUR od 31.5.2011 dalje do plačila, - od zneska 72,54 EUR od 31.5.2011 dalje do plačila, - od zneska 102,67 EUR od 31.5.2011 dalje do plačila, - od zneska 109,37 EUR od 31.5.2011 dalje do plačila, - od zneska 87,05 EUR od 31.5.2011 dalje do plačila, - od zneska 99,32 EUR od 31.5.2011 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2011 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. II/II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 145330/2011 z dne 10.10.2011 se v delu glede izvršilnih stroškov delno razveljavi in sicer v višini 50,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in se v tem obsegu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. II/III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki tudi nadaljnje stroške tega postopka v znesku 920,80 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe,v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.“ Zoper sodbo je glede I. in III. točke izreka pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbene navedbe bodo povzete, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo.

Tožena stranka ni priglasila stroškov pritožbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti v sporni zadevi na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev strank: - tožeča stranka kot upnik je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine za znesek 10.673,89 EUR s pripadki na podlagi petinpetdesetih računov, s katerimi je na podlagi pogodbe o sodelovanju št. ... z dne 8.1.2007 za najem kontejnerjev in Aneksov k tej pogodbi, po kateri je dala toženi stranki v najem kontejnerje kot tudi notranjo in pripadajočo opremo kontejnerjev zaračunavala najemnino za kontejnerje in opremo ter stroške transporta, uporabe avtodvigala, montaže in demontaže kontejnerjev, čiščenje kontejnerjev, popravilo kontejnerjev, nato pa je med postopkom, potem ko je tožena stranka kot dolžnik ugovarjala zoper sklep o izvršbi, delno umaknila tožbo za plačanih 5.783,56 EUR s pripadki in vztrajala pri tožbenem zahtevku za plačilo 4.890,33 EUR s pripadki; tožena stranka je ugovarjala utemeljenosti tožbenega zahtevka s tem, da je zatrjevala, da je med strankama sklenjen dogovor za odlog plačila in tako vtoževana terjatev še ni zapadla in tožeča stranka neutemeljeno vtožuje zakonske zamudne obresti, poleg tega je terjatev sporna tudi po višini, sporni pa so tudi izvršilni stroški za zneske 50,00 EUR; tožeča stranka je prerekala obstoj dogovora o odlogu plačila; Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje preuranjeno izdalo izpodbijano sodbo, ker da zanjo še niso izpolnjene procesne predpostavke glede na to, da je tožena stranka ob napovedi pritožbe zaprosila za oprostitev plačila sodne takse, sodišče pa ji je le odložilo plačilo sodne takse, zoper ta sklep pa se je tožena stranka pritožila, je neutemeljen.

Sodišče je v tem postopku najprej pravilno izdalo sodbo s tako imenovano skrajšano obrazložitvijo skladno s 496. členom ZPP in tožena stranka je skladno s pravnim poukom pravilno napovedala pritožbo, hkrati pa vložila predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo. Drži, da je plačilo sodne takse ob vložitvi napovedi pritožbe procesna predpostavka za obravnavanje te vloge skladno s 105.a členom ZPP, ker se vloga šteje za umaknjeno, če stranka, ki napove pritožbo ob napovedi pritožbe ali naknadno postavljenem roku ne plača sodne takse za pritožbo, kolikor stranka ni pravočasno zaprosila za oprostitev plačila sodne takse in so podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Kolikor se napoved pritožbe šteje za umaknjeno, potem sodišče prve stopnje ni dolžno izdelati sodbo z obrazložitvijo skladno s 324. členom ZPP, ampak postane pravnomočna sodba, ki skladno s prvim odstavkom 496. člena ZPP v obrazložitvi vsebuje samo navedbe tožbenih zahtevkov in dejstev, na katere stranke opirajo zahtevke.

Tožena stranka je pravočasno ob vložitvi napovedi pritožbe tudi vložila predlog za oprostitev plačila sodne takse in sodišče prve stopnje je s sklepom I Pg 92/2012 z dne 11.12.2012 odločilo: “Predlog tožene stranke-vložnika za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo se zavrne. Toženi stranki se odloži plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo do odločitve sodišča 2. stopnje.” Zoper ta sklep je tožena stranka vložila pritožbo. Sočasno je 11.12.2012 sodišče prve stopnje izdelalo sodbo z obrazložitvijo skladno s prvim odstavkom v zvezi s četrtim odstavkom 496. člena ZPP, zoper katero je tožena stranka tudi vložila pritožbo.

Pritožba nima prav, da niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo sodbe z obrazložitvijo po napovedi pritožbe, saj je sodišče prve stopnje smelo, ko je odločalo o predlogu za oprostitev plačila sodne takse o predlogu odločiti na na čin, kot je navedeno v prejšnji točki obrazložitve, ker predlog za oprostitev plačila sodne takse vsebuje že tudi predlog za obročno plačilo sodne takse ali predlog za odlog plačila sodne takse, saj sta obročno plačilo sodne takse oziroma odlog plačila sodne takse le ena od oblik oprostitve plačila sodne takse. Ko je temu tako in ob upoštevanju šestega odstavka Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki določa, da zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu stranke, ni pritožbe, potem so izpolnjene procesne predpostavke, da je sodišče smelo izdati sedaj izpodbijano sodbo.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se mu je pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da izrek sodbe nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe oziroma da nima razlogov o odločilnih dejstvih, vendar je ta očitek zgolj pavšalen ali pa temelji na pritožbenih novotah, s katerimi pa dejansko pritožba uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa je povsem neutemeljen, saj nestrinjanje z jasnimi in razumljivimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo očitano kršitev določb pravdnega postopka.

Prav tako je pavšalen in neobrazložen pritožbeni očitek, da se je sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v izpodbijani sodbi bilo nasprotje med tem, kar se v sodbi navaja o vsebini listin in med samo vsebino listin. Pritožba sploh ne pojasni, katero listino naj bi sodišče prve stopnje zmotno ali napačno povzelo, ko pa je temu tako, potem je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen, pritožbeno sodišče pa ne to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in posledično zmotni uporabi materialnega prava, saj pritožbena očitka pritožba gradi na pritožbenih novotah, za katere pa pritožba ne pojasni, zakaj navedb in dokaznih predlogov ni mogla brez svoje krivde tožena stranka podati do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje in zato pritožbeno sodišče teh novot ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

Tožena stranka je do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje trdila in predlagala za svoje trditve le naslednje dokaze: - v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 24.10.2011 je trdila: - da dolžni znesek 10.673,89 EUR še ni zapadel v plačilo, ker sta se upnik in dolžnik zaradi gospodarske situacije in kriznih razmer v gospodarstvu ustno dogovorila za obročno odplačilo domnevno dolžnega zneska, saj sta stranki ustno dogovorili, da bo dolžnik upniku dolžni znesek odplačal v mesečnih obrokih do meseca julija 2012, rok za izpolnitev obveznosti pa še ni potekel; - upnik tudi ni nikoli izkazal višine dolga, ki ga izterjuje, dolžnik pa v svojih poslovnih evidencah vtoževanega dolga nima izkazanega: - ker glavnica glede na dogovor še ni zapadla v plačilo, tudi zamudne obresti še niso mogle nastati; kot dokaz za svoje navedbe je tožena stranka predlagala zaslišanje zaposlene Stanke Ulaga, ki bo vedela povedati o stanju poslovnih knjig pri dolžniku in o sklenjenem ustnem dogovoru o odlogu plačila; po dopolnitvi tožbe je tožena stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 28.3.2012 navajala (listna številka 46-48 spisa):- ne vzdržijo navedbe tožeče stranke, da tožena stranka sploh ni podala utemeljenega, konkretnega vsebinskega ugovora, saj je pojasnila, da s strani tožeče stranke vtoževana terjatev še ni zapadla v plačilo, ker sta se stranki ustno dogovorili za obročno odplačilo in je tožena stranka vsebino dogovora dovolj določno in konkretno pojasnila ter predlagala vsa razpoložljiva dokazna sredstva; - tožeča stranka sklenjenega ustnega dogovora o odlogu plačila niti ne prereka in zavrača; - delno plačilo, ki ga je izvedla tožena stranka, zgolj izkazuje izpolnjevanje sklenjenega dogovora; ker še niso zapadli v plačilo glavnični zneski, tožeča stranka neutemeljeno terja tudi zakonske zamudne obresti; v dokaz je predlagala: kot doslej; na vlogo tožeče stranke z dne 5.4.2012 (listna številka 49-51 spisa), s katero je tožeča stranka zatrjevala, da med pravdnima strankama ne obstoji in nikoli ni obstajal noben dogovor o obročnem plačilu dolga ali odlogu plačila, kar dokazuje tudi predlog kompenzacije z dne 21.2.2012, iz katerega so razvidni plačani računi ter njihova zapadlost, ki ni v ničemer spremenjena ali modificirana, tožena stranka ni odgovorila s posebno vlogo, na naroku za glavno obravnavo dne 5.7.2012 (listna številka 53-55 spisa) je tožena stranka navedla le: - tožena stranka navaja kot dosedaj; - pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, razpisanim za 15.10.2012 je z vlogo z dne 11.10.2012 (listna številka 57 spisa) umaknila dokazni predlog z zaslišanjem priče S. U. Ob takšnih navedbah tožene stranke do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje so tako sedaj pritožbene novote vse naslednje trditve in dokazni predlogi: - da je pravilna ugotovitev sodišča, da je med pravdnima strankama obstajalo obligacijsko razmerje na podlagi najemne pogodbe, ki ga tožena stranka ni prerekala, vendar je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka v najem izročila predmetne kontejnerje , tožena stranka pa bo v zameno za uporabo kontejnerjev opravila določene storitve za tožečo stranko ter tako svoj del obveznosti v celoti plačala, zato je zahtevek za plačilo 4.890,33 EUR v celoti neutemeljen, v dokaz je predlagala:-zaslišanje D. S. in zaslišanje tožeče stranke; - da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka toženi stranki izročila posamezne premične stvari v rabo, tožena stranka pa se je zavezala, da ji bo za to plačevala najemnino v obliki posameznih storitev in sta pravdni stranki tako skladno z določbo 331. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) vzajemni obveznosti v celoti kompenzirali in je tako tožena stranka svojo obveznost do tožeče stranke v celoti izpolnila; - da so kontejnerji bili potrebni popravila, več tehničnih naprav v njih ni delovalo, med drugim klimatska naprava, prav tako ni bilo nobene higiene v kontejnerjih, zato jih tožena stranka ni mogla pričeti pravočasno uporabljati, pomanjkljivosti je tožena strank notificirala tožeči stranki in jih sama odpravila, zato so ji nastali stroški glede katerih sta se pravdni stranki dogovorili, da se bodo ti stroški medsebojno kompenzirali za najemnino skupaj z ostalimi storitvami, v dokaz teh navedb pa je predlagala zaslišanje tožeče stranke in D. S.; - da tožena stranka predlaga, da se zasliši zakoniti zastopnik tožene stranke ter vodja finančne službe in priča M. J., ki bodo sodišču pojasnili, da je tožena stranka vsem vtoževanim računom oporekala in jih tudi reklamirala, ker je njena obveznost bila v celoti izpolnjena s pobotom, če pa bi upoštevali izpodbijano sodbo, potem bi tožeča stranka bila neupravičeno obogatena; - da je tožena stranka svojo obveznosti do tožeče stranke poplačala s kompenzacijo in zato je tudi odločitev glede zakonskih zamudnih obresti napačna.

Ob upoštevanju zgolj pravočasnih navedb obeh pravdnih strank in pravočasno predlaganih dokazov, pri čemer ni prezreti, da je tožena stranka svoj edini dokazni predlog umaknila, je po stališču pritožbenega sodišča povsem neutemeljen pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa se poleg tega pokaže kot zgolj navidezen.

Pritožba sama namreč ne nasprotuje dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, da sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju na podlagi pogodbe o sodelovanju št. 2007/005 za najem kontejnerjev kot tudi za notranjo in pripadajočo opremo kontejnerjev in da sta pogodbeno razmerje podaljševali z Aneksi in da je predmet vtoževanja po še vtoževanih računih najemnina za kontejnerje, najemnina za klimatske naprave, najemnina za dve garderobni omari, strošek transporta, strošek uporabe za avtodvigalo, strošek demontaže kontejnerjev, strošek montaže, strošek čiščenja šestih kontejnerjev, strošek popravila poda na kontejnerju, strošek nadomestitve ključa, strošek zamenjave cilindričnega vložka in strošek manipulacije za vrnitev kontejnerjev in ne nasprotuje dejanskemu zaključku, da med pravdnima strankama ni bil sklenjen dogovor o odlogu in obročnem plačili sedaj vtoževanega dolga in da je višina dolga izkazana z vtoževnimi računi in da tožena stranka ni uspela izkazati drugačne višine dolga.

Pritožba s tem, ko ne nasprotuje tem dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje procesno pravno izničuje svoj pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne more pa ga graditi na pritožbenih novotah, s katerimi uveljavlja prenehanje vtoževane terjatve na podlagi pobota, saj bi morala pobotni ugovor uveljavljati do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, če bi ga uveljavljala kot procesni pobot skladno s 319. členom ZPP, pri čemer bi za njegov obstoj morala podati pravočasne ustrezne navedbe, kar enako velja za morebitni predpravdni pobot v smislu 311. člena OZ na podlagi pobotne izjave, vsega tega pa tožena stranka ni naredila.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, v zvezi s katerim je sodišče prve stopnje zadosti prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in razloge za svojo presojo jasno in razumljivo obrazložilo, je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je še vtoževani tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, saj vtoževana terjatve izhaja iz poslovnega razmerja med pravdnima strankama, vzpostavljenega na podlagi pogodbe o sodelovanju za najem kontejnerjev in njegovih Aneksov, kar tudi ni pritožbeno sporno, tožena stranka pa je dolžna svojo obveznost po pogodbi izpolniti tako, da še plača vtoževani znesek. Neutemeljen je pritožbeni očitek tudi glede zmotne uporabe materialnega prava, kolikor je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo poleg plačila glavničnih zneskov še plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih zneskov do plačila skladno z 299. členom in 378. členom OZ, saj pritožba ni uspela izpodbiti dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v zamudi s plačilom,ker je kot pritožbeno novoto navajala, da ni prišla v zamudo s plačilom, ker sta se stranki dogovorili za pobot terjatev.

Pritožba izrecno ne uveljavlja drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

Pritožba je neutemeljena še, kolikor očita sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo, zakaj je tožeči stranki kot potreben strošek priznalo 41,00 EUR izvršilnih stroškov, saj je pojasnilo, da je to strošek sodne takse, več pa mu ni bilo potrebno in zadosti je obrazložilo tudi, katere nadaljnje pravdne stroške je priznalo kot potrebne, tako da je sklep o stroških mogoče preizkusiti, pritožba pa tudi sicer zgolj pavšalno izpodbija prisojene pravdne stroške po višini, tako da je že iz tega razloga pritožba glede stroškov postopka neutemeljena, preizkus po uradni dolžnosti pa pokaže pravilno uporabo materialnega prava, saj je tožena stranka, ki v postopku ni uspela, dolžna skladno s 154. členom ZPP in v zvezi s 158. členom ZPP (če tožeča stranka delno umakne tožbo takoj, ko tožena stranka nekaj plača na račun vtoževane terjatve) tožeči stranki povrniti vse potrebne stroške postopka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede izpodbijane II/I. in II/III. točke izreka sodbe zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila, zato se pritožbenemu sodišču glede njih ni bilo potrebno izrekati.