Jedro

Sodišče na podlagi nesporne ugotovitve, da ograja sodi med nezahtevne objekte, kot pomemben sestavni del dejanskega stanja šteje ravno ugotovitev, ali je želel investitor postaviti ograjo „največ do meje zemljiške parcele na kateri se gradi“ oziroma je ograja “medsoseska in označuje potek meje“. Zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta in njej priložena skica lege objekta na zemljišču točnega odgovora na to vprašanje ne dajeta, tudi zato, ker investitor v zahtevi sam navaja, da bo nova ograja nadomestila staro, ki leži ob parcelnih mejah, iz priložene skice pa odmik objekta od parcelnih mej sosednjih zemljišč ni razviden. Odločitev upravnega organa je bila zato najmanj preuranjena, sprejeta na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je v nasprotju z določbo 8. člena ZUP.

Izrek

1.Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor, številka 35108-401/2008-12 RS z dne 13. 8. 2010 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za okolje in prostor v ponovni postopek

2.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor je z izpodbijano odločbo, številka 35108-401/2008-12 RS z dne 13. 8. 2010, v 1. točki izreka odločilo, da se odpravi odločba Upravne enote Celje, številka 351-942/2008-20 (0358) z dne 2. 6. 2010; v 2. točki izreka odločilo, da se gradbenega dovoljenje, št. 351-942/2008-2 (0358) z dne 13. 8. 2008 pusti v veljavi in v 3. točki odločilo, da se zahtevek A.A. (tožnika v tem upravnem sporu), za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo zavrne.

Odločitev je drugostopni upravni organ utemeljil z ugotovitvijo, da je prvostopni upravni organ s pravnomočnim sklepom z dne 11. 11. 2010 ugodil predlogu A.A. in dovolil obnovo postopka, ki je bil končan z gradbenim dovoljenjem za gradnjo nezahtevnega objekta, številka 351-942/2008-2 (0358), ki je bilo izdano investitorjema B.B. in C.C., v obsegu, da se predlagatelja obnove pritegne v obnovljen postopek zaradi varstva njegovih pravic in koristi. Ker gre za pravnomočen sklep, je drugostopni organ nanj vezan in se ne spušča v njegovo zakonitost, pripominja pa, da je v skladu z določbo 74.b člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04 in 126/07, v nadaljevanju ZGO-1) v postopkih za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta, stranka le investitor.

V obnovljenem postopku mora organ postopati po določbi 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP), zato je prvostopni upravni organ upošteval na terenu dejansko izvedeno ograjo, ki je očitno postavljena drugače, kot je to dovoljeno z odločbo 351-942/2008-2 (0358) z dne 13. 8. 2010 in tudi drugače, kot je bilo predlagano v zahtevku investitorjev z dne 23. 7. 2008. Gre za očitno neskladno gradnjo, kar pomeni, da je za ukrepanje v skladu z določbo 145. člena ZGO-1 pristojen gradbeni inšpektor. To pa ni stvar organa, ki izdaja gradbeno dovoljenje, kar pomeni, da je prvostopni upravni organ prekoračil svoje pristojnosti, s čimer so bila bistveno kršena pravila postopka, kar je tudi razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

Drugostopni organ nadalje pojasnjuje, da so pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta, kar ograja višine 1,5 m je, upoštevaje 2. točko prvega odstavka 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08, v nadaljevanju Uredba), določeni v 74.c členu ZGO-1. Pred izdajo odločbe mora pristojni organ ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji določeni v Uredbi, ali je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom in ali so pridobljena vsa predpisana soglasja in ali ima investitor pravico graditi. V konkretnem primeru so vsi ti pogoji izpolnjeni, saj gre za nezahtevni objekt, gradnja je v skladu z 8. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za obmestni prostor Mestne občine Celje (Uradni list RS, št. 108/01), investitor pa je lastnik zemljišča, na katerega glasi zahtevek. Ograja naj bi bila na južni in severni strani v istih odmikih, kot je že bila obstoječa dotrajana ograja. Iz navedenega razloga je drugostopni upravni organ gradbeno dovoljenje pustil v veljavi.

Tožnik v vloženi tožbi oporeka odločitvi tožene stranke. Poudarja, da je nepravilna in nezakonita, zaradi napačne uporabe materialnih predpisov in navaja, da ni resnična trditev zapisana v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da so bili pri gradnji nezahtevnega objekta upoštevani vsi pogoji določeni v 74.c členu ZGO-1. Upravni organ je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja postavitev ograje glede na Uredbo opredelil kot nezahteven objekt, za nezahtevne objekte pa je v 2. alinei 2. točke drugega odstavka 4. člena Uredbe predpisano, da se ograja, ki je medsosedska in označuje potek meje, lahko gradi na meji, če se lastniki zemljišč, ki jih razmejuje, o tem pisno sporazumejo. V konkretnem primeru je ograja na južni strani nepremičnin investitorjev brez dvoma medsosedska in označuje potek meje med parc. št. 932/2, ki je v lasti investitorjev B.B. in C.C. in parc. št. 932/3 vse k.o. ..., ki je v lasti tožnika. V zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja sta investitorja navedla, da gre za delno zamenjavo stare ograje in sicer na jugu in severu parcele 932/2, na istem mestu kot stoji stara ograja. Za takšno nameravano gradnjo bi investitorja potrebovala pisno soglasje tožnika, ki pa ga investitorja nista pridobila, zato tudi niso izpolnjeni predpisani pogoji za njeno postavitev, zato je tožena stranka izpodbijano odločitev izdala napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Prav tako tožena stranka ni sledila določbi 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05, 105/06, 126/07, 65/08 in 8/10 - v nadaljevanju ZUP) in svoje odločitve oziroma ugotovitve o izpolnjevanju pogojev ni obrazložila. Napačno je tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotovila tudi dejstva v zvezi z ravnanjem in ugotovitvami prvostopnega organa, ki se nanašajo na neskladno gradnjo. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zavrnitev gradbenega dovoljenja št. 351-942/2008-2 (0358) z dne 13. 8. 2008 v veljavi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Odgovor na tožbo je podala tudi stranka z interesom v tem upravnem sporu B.B., ki pojasnjuje, da je bil za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta vložen ustrezen zahtevek in da je bilo izdano gradbeno dovoljenje v skladu z zakonodajo. Prav tako je bila ograja postavljena v skladu z gradbeni dovoljenjem.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve. Predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

K 1. točki izreka: V obravnavani zadevi sodišče uvodoma, zaradi navedb tožene stranke v izpodbijani odločbi in tožbenih navedb, čeprav je to v konkretnem postopku, ko je bila tožniku že priznana lastnost stranke v postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja, povsem nerelevantno, opozarja na odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je z odločbo št. U-I 165/09 z dne 3. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 20/11) razveljavilo prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74.b člen ZGO-1, ker je presodilo, da je s temi določbami posameznikom, ki imajo v materialnem pravu izkazan pravni interes za varstvo svojih pravnih koristi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, uvedenem na zahtevo investitorja, odvzeta možnost učinkovitega varovanja njihovih pravnih koristi. Navedena odločba Ustavnega sodišča učinkuje na vse nepravnomočno končane postopke, vendar kot je že bilo navedeno, v konkretnem postopku navedena odločba nima učinka, ker je bil tožniku status stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja že priznan.

V nadaljevanju pa sodišče ugotavlja, da je B.B., stranka z interesom v tem upravnem sporu, 23. 7. 2008 vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta, v kateri je navedel, da je bil zahodni del ograje poškodovan, zato jo je bilo treba obnoviti, istočasno pa želi zamenjati dotrajano ograjo (obstoječo, ob sosednjih mejah) na jugu in severu parcele 932/2 k.o. … Zahtevi je priložena skica nameravanega posega ter načrt parcele, na katerem je zarisan potek meje (ne v merilu). Na tej podlagi je bilo izdano gradbeno dovoljenje štev. 351- 942/2008-2 (0358) z dne 13. 8. 2008, v obrazložitvi katerega je zapisano, da odločitev temelji na ugotovitvi, da je stranka vlogi predložila prikaz lege objekta na zemljišču in navedla odmike objekta od parcelnih mej sosednjih zemljišč, predvsem je zagotovila, da z gradnjo ne bo posegala na sosednja zemljišča. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano v skrajšanem postopku, brez sodelovanja tožnika, ki je status stranke v postopku pridobil po izdaji sklepa Upravne enote Celje št. 351-942/2008-14 (0358) z dne 11. 11. 2009 in s katerim se je obnova postopka na podlagi 9. točke 260. člena ZUP dovolila v obsegu, da se predlagatelja obnove postopka pritegne v postopek kot stranskega udeleženca, zaradi varstva svojih pravic in koristi.

Obnova postopka, kot izredno pravno sredstvo pomeni, da se ponovno izvede postopek, ki je bil v določeni upravni zadevi končan z dokončno odločbo, tako da se v zadevi kot je obravnavana, ponovno presodijo pogoji, ki jih mora investitor izpolnjevati za postavitev enostavnega objeta-ograje, torej se ponovno odloča o izdaji gradbenega dovoljenja. Presoja pogojev je nujna predvsem zato, ker Odlok (niti v določbi 8. člena na katero se sklicuje tožena stranka) ne predpisuje pogojev za postavitev ograj, predvsem odmikov od sosednjih meja, kar seveda pomeni, da je v tovrstnih zadevah treba upoštevati določbe Uredbe, ki ograje nižje od 2,2 m umešča med nezahtevne objekte, za katere pa velja določba 2. točke drugega odstavka 4. člena Uredbe, ki v 1. alinei določa, da če z izvedbenim prostorskim aktom ni posebej predpisan odmik ograje od meje sosednjih zemljišč, je lahko ograja postavljena največ do meje zemljiške parcele, na kateri se gradi, vendar tako, da se z gradnjo ne posega na sosednje zemljišče; v 2. alinei da se ograja, ki je medsosedska in označuje potek meje, lahko gradi na meji, vendar le, če se lastniki zemljišč, ki jih razmejuje, o tem pisno sporazumejo ter v 3. alinei, da ob javni cesti zgornji rob ograje oziroma lega ne sme posegati v polje preglednosti, pred gradnjo takšne ograje pa je treba pridobiti soglasje upravljavca javne ceste.

Sodišče tako na podlagi nesporne ugotovitve, da ograja sodi med nezahtevne objekte, kot pomemben sestavni del dejanskega stanja šteje ravno ugotovitev, ali je želel investitor postaviti ograjo „največ do meje zemljiške parcele na kateri se gradi“ oziroma je ograja “medsoseska in označuje potek meje“. Zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta in njej priložena skica lege objekta na zemljišču točnega odgovora na to vprašanje ne dajeta, tudi zato, ker investitor v zahtevi sam navaja, da bo nova ograja nadomestila staro, ki leži ob parcelnih mejah, iz priložene skice pa odmik objekta od parcelnih mej sosednjih zemljišč ni razviden.

Tožena stranka je odločitev o odpravi odločbe Upravne enote Celje, oddelka za okolje in prostor, št. 351-942/2008-20 (0358) z dne 2. 6. 2010, ki jo je prvostopni upravni organ izdal v obnovljenem postopku odločanja odpravila zato, ker je presodila, da je upravni organ upošteval podatke o na terenu dejansko izvedeni ograji in ne podatkov navedenih v zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Po presoji sodišča je bila njegova odločitev najmanj preuranjena, sprejeta na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je v nasprotju z določbo 8. člena ZUP, zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1), odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala skladno z določbo četrtega odstavka 64. člena in v roku določenem v tem odstavku o tožnikovi pritožbi ponovno odločati in izdati nov upravni akt. K 2. točki izreka.

Tožnik je ob vložitvi tožbe zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče je o tožnikovi zahtevi odločalo na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača toženec.

Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07- Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 €.