Jedro

Sodbe sodišča, izdane leta 1978, s katero je sodišče odločilo, da je stranka dolžna izdati listino, sposobno za zemljiškoknjižni prenos parcele v družbeno lastnino, ni šteti za akt državnega organa iz 4. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopni sklep, s katerim je bila zavržena njegova zahteva za uvedbo postopka za vrnitev zemljišča parc. št. 1767/1, ker zahtevana parcela ni bila podržavljena na podlagi predpisov, navedenih v 3. in 4. členu Zakona o denacionalizaciji in zato ni pogojev za uvedbo postopka denacionalizacije. Tožena stranka navaja, da je iz spisov razvidno, da je vlagatelj zahteve uveljavljal vračilo premoženja, ki naj bi ga M.F. dobila na podlagi darilne pogodbe, sklenjene z O.M.Š. že potem, ko je bilo tej njeno celotno premoženje zaplenjeno po Zakonu o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in sekvestraciji premoženja odsotnih oseb. Ker je bilo prejšnji lastnici zaplenjeno vse premoženje že po samem zakonu iz leta 1946, ta v letu 1971 ni mogla z njim več razpolagati, tudi ne z darilno pogodbo.

Tožnik s tožbo izpodbija odločbo zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega zakona in kršitve postopka. Trdi, da je bila zaplemba premoženja O.M.Š. nezakonita. Ker imenovana po vojni ni živela v Jugoslaviji, ji je bilo premoženje zaplenjeno, ne da bi se pri tem ugotavljalo ali je bivša lastnica pobegnila v tujino ali je odšla z dovoljenjem pristojnih oblasti. Do smrti je bila tudi jugoslovanska državljanka. Parcelo, ki ni bila zaplenjena (mogoče zaradi površnosti), je bivša lastnica z darilno pogodbo, sklenjeno leta 1971, prenesla na M.F. Na nezakonitost postopka odvzema premoženja O.M. kaže tudi nepravilna uporaba Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in sekvestraciji premoženja odsotnih oseb. Sekvestracija je namreč ukrep začasnega odvzema uprave nad premoženjem osebe, za katero obstaja utemeljena predpostavka, da bo proti njej izrečena kazen konfiskacije premoženja. To pa naj bi se nanašalo izključno na osebe, obdolžene sodelovanja z okupatorjem. Organ je samo pavšalno ugotovil, da je imenovana sodelovala z okupatorjem, ne da bi se o tem prepričal v rednem postopku. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe je tožnik v denacionalizacijskem postopku zahteval vrnitev parcele, podržavljene bivši lastnici O.M.Š. z Zakonom o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 63/46, prečiščeno besedilo - 105/46), ki jo je ta z darilno pogodbo leta 1971 (ker v zemljiški knjigi ni bilo vpisano, da je bila navedena parcela že po navedenem zakonu podržavljena) prenesla na M.F. S sodbo z dne 23.11.1978 je sodišče odločilo, da je M.F. dolžna izdati občini listino, sposobno za zemljiškoknjižni prenos navedene parcele v družbeno lastnino, sicer bo ta sodba nadomestila tako listino. Tožnik v tožbi ne trdi, da bi bila M.F. pravna naslednica bivše lastnice oziroma v tožbi celo sam navaja, da bivša lastnica ni imela otrok in da je tudi njen mož že umrl, torej, da je brez pravnih naslednikov. Tožnik uveljavlja denacionalizacijo parcele, ki naj bi jo M.F. od prejšnje lastnice, že po podržavljenju, pridobila z darilno pogodbo, ki pa jo je morala na podlagi že navedene sodne odločbe prenesti v družbeno lastnino. Po presoji sodišča je upravni organ pravilno odločil, da po ZDen omenjene sodbe z dne 23.11.1978 ni mogoče šteti za pravni temelj za podržavljenje nepremičnine, ki je predmet tega postopka, ker te sodbe, izdane že po letu 1963, ni mogoče šteti med ukrepe državnega organa iz 4. člena ZDen, torej za akt, s katerim je bilo pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa podržavljeno premoženje (5. odstavek 8. člena ZDen). Tožbeni očitek, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker upravni organ v postopku ni ugotavljal ali je bivša lastnica pobegnila v tujino oziroma ali je tja odšla z dovoljenjem pristojnih oblasti ter da je bila jugoslovanska državljanka, je za ta postopek pravno nepomemben in na odločitev ne more vplivati. Državljanstvo bivše lastnice bi predstavljalo pravno pomembno okoliščino, če bi tožnik, kolikor bi izkazal pravno nasledstvo, zahteval v denacionalizacijskem postopku vrnitev premoženja, podržavljenega bivši lastnici O.M.Š. Ker pa tožnik, kot pravni naslednik M.F., zahteva le vrnitev parcele, ki jo je ta morala na podlagi sodne odločbe iz leta 1978 prenesti v družbeno lastnino, navedeni tožbeni ugovori na odločitev v tem postopku ne morejo vplivati. Tudi navedbe, ki se nanašajo na nezakonitost podržavljenja premoženja bivši lastnici, so v tem postopku pravno nepomembne.

Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).