Jedro

Tožnica v svoji zahtevi z ničemer ne obrazloži, na kakšen način bi odstranitev objekta po inšpekcijski odločbi zanjo povzročilo težko popravljivo škodo, ki predstavlja pogoj za izdajo začasne odredbe. Zgolj zatrjevanje, da naj bi inšpektor v postopkih pred izdajo inšpekcijske odločbe ugotovil zakonitost izvedene gradnje, v ničemer ne izkazuje nastanka škode.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 6. 9. 2010 vložila tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa v zvezi s pritožbo zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 356-02-1727/2004/96 z dne 11. 6. 2010. V tožbi navaja, da je dne 14. 6. 2010 prejela prvostopenjsko odločbo, zoper katero je dne 21. 6. 2010 vložila pritožbo, o kateri pa drugostopenjski organ v 60-dnevnem roku ni odločil. Zato ga je po izteku tega roka dne 23. 8. 2010 pozvala, da odloči o njeni pritožbi, česar pa ni storil. S prvostopenjsko inšpekcijsko odločbo se ne strinja iz razlogov, ki jih podrobno navaja v tej tožbi in predlaga, da jo sodišče odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Hkrati s tožbo tožeča stranka vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, da se zaradi nastanka nenadomestljive škode odloži izvršitev inšpekcijske odločbe v 2. in 3. točki, v katerih je določeno, da mora odstraniti nelegalno gradnjo. Glede na to, da je inšpekcijski organ v predhodnih postopkih in ogledih ugotovil, da gradnja poteka v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem, lahko tožeči stranki in ostalim investitorjem zaradi inšpekcijske odločbe nastane nenadomestljiva škoda, zaradi katere meni, da je upravičena, da sodišče odloži izvršitev te odločbe do pravnomočne rešitve v tem upravnem sporu.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Iz zahteve za izdajo začasne odredbe izhaja, da jo tožnica vlaga na podlagi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 in 107/09 – odločbi US, v nadaljevanju ZUS-1). Ta določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Sodišče mora pri odločanju o izdaji začasne odredbe skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank, vendar le pod pogojem, da je tožnik v zahtevi izkazal težko popravljivo škodo.

Kot izhaja iz besedila 2. odstavka 32. člena ZUS-1, je pri odložitveni začasni odredbi pogoj za njeno izdajo, da tožnik izkaže verjeten obstoj težko popravljive škode. Tožnica v zvezi z nastankom te škode v zahtevi za izdajo začasne odredbe zgolj navaja, da naj bi gradbeni inšpektor v „predhodnih postopkih“ ugotovil, da predmetna gradnja poteka v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Glede na tako navedene razloge sodišče ugotavlja, da tožnica v svoji zahtevi z ničemer ne obrazloži, na kakšen način bi odstranitev objekta po inšpekcijski odločbi zanjo povzročilo težko popravljivo škodo, ki predstavlja pogoj za izdajo začasne odredbe po citiranem določilu 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Zgolj zatrjevanje, da naj bi inšpektor v postopkih pred izdajo inšpekcijske odločbe ugotovil zakonitost izvedene gradnje, v ničemer ne izkazuje nastanka škode. Da pa bi škoda lahko veljala za težko popravljivo, morajo biti poleg vrste in višine škode izkazane še druge okoliščine, ki bi kazale na tožničino ogroženost, teh pa tožnica, kot je bilo že obrazloženo, ni izkazala.

Ker po presoji sodišča tožnica ni izkazala težko popravljive škode, ki bi ji nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno.