Jedro

Med tožnikom in tožencem ni bil sklenjen ustni dogovor o višji urni postavki za določitev tožnikove plače. Toženec je tožniku plačo obračunaval in izplačeval v višini, kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, zato tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače med pogodbeno in ustno dogovorjeno višino plače ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 2.162,48 EUR (I. odstavek izreka) in da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 2.242,97 EUR (II. odstavek izreka). V III. odstavku izreka je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki za obdobje od junija 2009 do oktobra 2010 obračunati razliko plače iz naslova dodatkov za nadurno delo in delo v nedeljo, navedeno po mesecih v skupnem bruto znesku 1.792,48 EUR, od tako obračunanih zneskov plačati predpisane dajatve in tožeči stranki izplačati zneske mesečnih razlik plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (1. točka). Nadalje je sodišče v III. odstavku izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki obračunati razliko regresa za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 370,00 EUR, plačati od tako obračunanega zneska predpisan davek in tožeči stranki izplačati neto znesek razlike regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila (2. točka). V presežku (za razliko do vtoževanega zneska 29.687,62 EUR) je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (IV. odstavek izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo še, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške sodnega postopka v višini 1.990,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15-dnevnega roka do plačila (V. odstavek izreka).

Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del, ki se nanaša na plačilo razlike plače med pogodbeno in ustno dogovorjeno višino plače ter na plačilo dnevnic, se pravočasno pritožuje tožnik.

V laični pritožbi tožnik smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje v tožnikovo korist, podredno pa, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožnik sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik tudi v pritožbi navaja, da so podpisi na nalogih za službeno potovanje v tujino napisani po vložitvi tožbe in ponarejeni, saj jih sam ni nikoli podpisal, niti ni prejel plačila dnevnic. Prav tako ni podpisal enega izmed blagajniških prejemkov, na katerem je njegov podpis ponarejen. Ostali blagajniški prejemki imajo prirejene zneske, saj je tožnik na podlagi slednjih prejel nižje zneske, kot so navedeni na blagajniških prejemkih. Tožnik očita izvedenskemu mnenju izvedenca grafološke stroške, A.A., nestrokovnost in neverodostojnost, sodišču prve stopnje pa, da mnenju ne bi smelo slediti pri odločanju o konkretni zadevi. Tožnik omenjenemu izvedencu nadalje očita, da ni sledil navodilom sodišča prve stopnje iz sklepa, saj mnenja ni podal na podlagi originalne dokumentacije in da ni z zadostno stopnjo verjetnosti ocenil, ali so podpisi tožnikovi ali ne. Tožnik v pritožbi nadalje odgovarja na navedbe toženca iz pojasnila, ki ga je toženec še pred postopkom na prvi stopnji poslal tožnikovi pooblaščenki, ter na navedbe toženca iz druge, tretje, četrte in pete pripravljalne vloge. V pritožbi tožnik opisuje tudi okoliščine narave pogovora med njegovim sinom, B.B., in C.C. Priči D.D. tožnik očita ponarejanje podpisov in zneskov na blagajniških izdatkih ter neresnično izpovedovanje na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje, zakonitemu zastopniku toženca, E.E., pa očita, da je takšne ponarejene dokumente podpisoval, čeprav je vedel, da so ponarejeni. Sodišču prve stopnje tožnik v pritožbi očita, da je dopustilo in izvedlo vse s strani toženca predlagane dokaze, ne da bi preverilo njihovo verodostojnost. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnik uveljavljal več denarnih zahtevkov, in sicer: plačilo razlike plače med pogodbeno in ustno dogovorjeno višino plače, plačilo razlike plače iz naslova opravljenih nadur in nedeljskega dela, plačilo razlike regresa za letni dopust, plačilo dnevnic ter plačilo stroškov izvensodnega zahtevka. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo regresa za letni dopust ter delno ugodilo zahtevku za plačilo razlike plače iz naslova opravljenih nadur in nedeljskega dela, preostale zahtevke pa je zavrnilo.

Glede na to, katerim izvedenim dokazom tožnik v pritožbi očita neverodostojnost, tožnik smiselno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo dnevnic ter na plačilo razlike plače med pogodbeno in ustno dogovorjeno višino plače. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi z odločitvijo o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka izpodbijana sodba dobro obrazložena, sodišče prve stopnje je nadalje sprejelo ustrezno dokazno oceno in pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje. Na podlagi zaslišanja tožnika ter prič F.F., E.E. in D.D. je bilo ugotovljeno, da med tožnikom in tožencem ni bil sklenjen ustni dogovor o višji urni postavki za določitev tožnikove plače in da je toženec tožniku plačo obračunal in izplačeval v višini, kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi (B2). Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in ocenjuje, da sta priči E.E. in D.D. izpovedali skladno in prepričljivo, iz njunih izpovedi ni mogoče razbrati protislovij in pomanjkljivosti, ki bi kazale na očitano neresnično izpoved. Na navedeno ne vpliva niti t. i. oranžni listek „...“, na katerega tožnik opozarja tudi v pritožbi. Vsebino omenjenega dokaza je priča D.D. pojasnila in zgolj na njegovi podlagi ni mogoče sklepati na obstoj ustnega dogovora, saj namreč niti ni bilo ugotovljeno, da se je ta dokaz nanašal na tožnika, niti, da se zneski, ki so na njem zapisani, nanašajo na sklenjeni ustni dogovor o višji tožnikovi plači. Skladni in prepričljivi sta bili po zaključku pritožbenega sodišča tudi izpovedi tožnika in priče F.F., vendar, upoštevaje vse nasprotne izvedene dokaze, slednje ni zadostovalo za dosego prepričanja sodišča o obstoju dogovora o urni postavki, ki ga je v postopku zatrjeval tožnik. Tožnik bi lahko obstoj in vsebino ustnega dogovora dokazal z zaslišanjem priče C.C. (enako izpostavi tudi sodišče prve stopnje), saj se naj bi tožnik, po njegovih navedbah, z njim dogovarjal o višji urni postavki, vendar pa tožnik zaslišanja navedene priče ni predlagal (niti ni predlagal drugega dokaza v v zvezi z ugotavljanjem obstoja ustnega dogovora o višji urni postavki). Ker sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni bilo prepričano o obstoju ustnega dogovora, je odločilo skladno s pravili o dokaznem bremenu, ki ga je nosil tožnik, in zato tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za plačilo dnevnic. Tožnik je ves čas v postopku na prvi stopnji (in tudi v pritožbi) zatrjeval, da so bili podpisi na potnih nalogih in blagajniških izdatkih ponarejeni, da so bili zneski prirejeni, da dnevnic ni dobil plačanih in da je dokumentacijo v zvezi s tem prvič videl šele po vložitvi tožbe. Sodišče prve stopnje je tožnikove trditve preverjalo z izvedencem grafološke stroke, zaslišanjem tožnika in prič D.D., E.E. ter listinskimi dokazi. Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi v tem delu izvedene dokaze ustrezno presodilo in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Izvedenskemu mnenju izvedenca grafološke stroške ni mogoče očitati nestrokovnosti in neobrazloženosti, saj se je opredelil do vseh spornih vprašanj, dodatna pojasnila pa je podal še na glavni obravnavi. Pojasnil je, da del dokumentacije, na podlagi katere je izdelal izvedensko mnenje in ki je bila samo v kopirani obliki, ni odločilno vplival na njegovo mnenje, čeprav določenih lastnosti pisave ni mogel ugotoviti. Tudi s strani izvedenca nepojasnjena primerjava med dvema podpisoma (iz sodnega spisa, list. št. 154, odgovor ni razviden) po zaključku pritožbenega sodišča ne more vplivati na strokovnost izvedenskega mnenja. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da je imel tožnik v postopku pred sodiščem na prvi stopnji možnost predlagati drugega izvedenca ali predlagati, da se postavljenega izvedenca še dodatno zasliši, česar pa tožnik ni storil. Ker je tožnik na naroku, ko je bil postavljeni izvedenec zaslišan, še imel pooblaščenca, neuporabo njegovih procesnih pravic ni mogoče pripisati njegovi pravni nevednosti. Ker tudi po zaključku pritožbenega sodišča na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni mogoče sklepati, da so bile listine, iz katerih izhaja plačilo dnevnic tožniku, kakorkoli prirejene ali ponarejene, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik dnevnice dobil v celoti plačane, zato je tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.

V preostalem delu pritožbe, to je v delu, kjer tožnik odgovarja na toženčeve vloge in dopise, tožnik navaja bodisi za predmetni spor nerelevantna dejstva bodisi dejstva, ki jih je (po pooblaščencu) v postopku na prvi stopnji že navedel. V delu pritožbe, to je v delu, kjer tožnik pojasnjuje okoliščine domnevne grožnje njegovemu sinu, B.B., s strani C.C., in kjer zaslišanim pričam očita izvršitev raznih kaznivih dejanj ter opisuje svoje subjektivno videnje in občutke, pa ne gre za navedbe, ki so odločilnega pomena, in se zato pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

V delu, v katerem je sodišče tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, tožnikova pritožba pa sodbe obrazloženo ne izpodbija, je pritožbeno sodišče skladno z določbo 350. člena ZPP po uradni dolžnosti preizkusilo, ali so v sodbi sodišča prve stopnje podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz. 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je tako v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi v delu, v katerem je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače iz naslova opravljenih nadur in nedeljskega dela ter plačilo stroškov izvensodnega zahtevka. Tožnik, glede na dejstvo, da je njegova plača po pogodbi o zaposlitvi z dne 21.4.2009 (B2) znašala 589,19 EUR bruto, po pogodbi o zaposlitvi z dne 29.3.2010 (B2) pa 734,15 EUR bruto, do plačila višjih zneskov razlik v plači iz naslova dodatkov za nadurno delo in delo v nedeljo v vtoževanem obdobju ni upravičen, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi se s tožencem dogovoril za višjo plačo od tiste, ki je bila določena z omenjenima pogodbama o zaposlitvi. V zvezi z zahtevkom za plačilo stroškov izvensodnega zahtevka pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da glede na to, da je tožnik v tem individualnem sporu vtoževal denarno terjatev, mu upoštevaje četrti odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) ni bilo potrebno postopati po prvem odstavku 204. člena ZDR. To pa pomeni, da stroški predhodnega postopka pri tožencu ne spadajo med stroške, potrebne za ta spor (151. člen ZPP), zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za njihovo plačilo utemeljeno zavrnilo (155. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlog ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožb zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

Odločitev o stroških pritožbe je odpadla, ker jih tožnik ni priglasil.